julija beremo
Lainšček s svojimi večnimi in neuresničljivimi hrenepenji (Ločil bom peno od valov, Muriša); Toni Morrison s seciranjem črno-belega (poudarek na prvem delu) brezizhodnega življenja (Najbolj modre oči); Michael Ondaatje in umrli v nedoumljivi krutosti režima (Anilin duh); J. M. Coetze in dostojanstvo živega, smiselnost vztrajanja glede na vdajo (Sramota).
Potem je nebo bolj modro, sonce bolj bleščeče. Da te popelje nazaj v resničnost.
Sem na prvi tretjini knjige Allena Kurzweila The Grand Complication.
Nič pretresljivega, vendar čisto zanimivo lahkotno poletno branje tipa: razkrivanje skrivnosti.
TODA: zadeva je posebna po tem, da skrivnost rešuje knjižničar – pretežno s knjižničarskimi prijemi.
Dewey s svojo decimalno klasifikacijo nenadoma postane pomembnejši, kot se zdi. Itn.
Nujno poletno čtivo za vse knjižničarje in zagrizene fene knjižnic.
P. S. Če se bo še kdo odločil za branje, še ta podatek: na knjigi piše, da je avtor Kurzweill, na nalepki KOŽ pa je avtor označen kot Kurzwell …
Ne vem, morda sem edini, ki še ni slišal za Jamesa Lasduna. To, da kasneje v škrbini na Wikipediji izvem, da je bil na dolgem seznamu za Bookerja, mi prav nič ne pomaga. Ko sem v Behemotu, ki ima prav poseben slog in sistem, pobral Seven Lies, sem se vseeno počutil, kot da sem za družinski avto namesto normalnega renaulta kupil kakšnega dodge caliberja.
Ampak to pa je romanček … Po začetnem najedanju zraste krasna zgodba o vzhodnonemškem kao pesniku Stefanu Voglu in (vsaj tja do treh četrtin, kjer sem sedaj) odraščanju v krasni, stari DDR. Pa politika tu sploh ni osnovna tema, bolj se gre za njegove bitke s samim sabo, z alfa-mamo, ki jo imamo skoraj vsi, njenimi pretenzijami in vstopom v odraslo življenje.
Skoraj popolno.
Ob strani pa se veselim še najnovejše pridobitve, ki je Olivia številka štiri: Olivia Forms a Band.
Po soboti seveda Harryja Potterja (pa prej za osvežitev spomina tudi) in to kjerkoli in ves čas, ki je na razpolago. Nisem še prebrala, hitim pa zato, da mi ne bi kakšna “dobra duša” povedala konca.
Za (ostale) otroke Ronjo, razbojniško hči od Astrid Lindgren (moja najljubša, za otroke bomo še videli).
Iz samega dolgčasa obiskala knjižnico. In dobila Metafiziko cevi, ki sem jo že drugič prebrala v šusu in se zraven fajn zabavala. Sedaj pa se lotim knjige avtorice Sex and the City – naslov je 4 blondes. Upam, da bo kako lahkotno branje. Na žalost pa niso imeli Filio ni doma. Meni najbolj priljubljena knjiga.
Sama sem sredi Merčeve Šeste knjige sanj. Hja, no. Hja.
@Aja: Slediš moji poti … Tudi mene je knjiga Jaz in Kaminski razočarala in Vse je razsvetljeno očarala:
Kaminski je pa značilen primerek tega, za kar sem skovala izrazek “preračunljive knjige”.
Pravzaprav ni nič pametnejši od boljše chik-lit, vendar ima:
– ščepec “družbene angažiranosti”: ta knjigici podeli kao nekaj teže
– kanček humorja, da nanjo navalijo pop intelektualci, ki ne marajo “zateženih” knjig, če ne gre ravno za dela iz uveljavljenega svetovnega kanona
– preračunljivo določena, času primerna tema, s katero udari v ravno še pravem hipu, da se lepo prodaja in je deležno prevelike pozornosti medijev.
Zdi se mi, da bi bila knjiga morda lahko boljša, če bi se avtor manj silil s humorjem.
Delce, ki ne more zadovoljiti. Ni čudno, da je Mojco Mavec tako navdušilo, da je morala iz njega celo prevesti nekaj vrstic. 😉
Ponoči, ko sem že čisto adijo, prebiram Ljubezenski stroj, ki je itak totalna plaža – no, recimo, da je še približno peščena.
Če si čez dan uspem utrgati par minutk, pa segam po Steni Toneta Svetine. Prebrala že vsaj 6x, ampak vselej znova me pritegne. Tudi zato, ker ljubim gore. (Ali pa mogoče prav zato?)
Lp,
K.