Golemovo oko – drugi del Bartimejusove trilogije ( prvi del je Amulet iz Samarkanda ).
Barti je še vedno tak ciničen pametnjakovič kot je bil. Malo sem se bala, da bo 2. del slabši, pa ni, samo na začetku se malo vleče.

Lainšček s svojimi večnimi in neuresničljivimi hrenepenji (Ločil bom peno od valov, Muriša); Toni Morrison s seciranjem črno-belega (poudarek na prvem delu) brezizhodnega življenja (Najbolj modre oči); Michael Ondaatje in umrli v nedoumljivi krutosti režima (Anilin duh); J. M. Coetze in dostojanstvo živega, smiselnost vztrajanja glede na vdajo (Sramota).

Potem je nebo bolj modro, sonce bolj bleščeče. Da te popelje nazaj v resničnost.

Kje pa ste vsi, da nimate časa za branje ali javljanje?
Sama imam za sabo kar majčkeno bralni vikend, ki se je začel z Žensko, ki se je zaletela v vrata, končuje pa se z Achebejevim romanom Things Fall Apart.

Je že kdo bral Dantejev klub,naj bi bila inteligentna zelo napeta kriminalka,ampak jaz parkrat zaspim zraven.Šele sedaj ko sem na drugi polovici knjige me je pritegnilo.
lp geri

Sem na prvi tretjini knjige Allena Kurzweila The Grand Complication.

Nič pretresljivega, vendar čisto zanimivo lahkotno poletno branje tipa: razkrivanje skrivnosti.

TODA: zadeva je posebna po tem, da skrivnost rešuje knjižničar – pretežno s knjižničarskimi prijemi.
Dewey s svojo decimalno klasifikacijo nenadoma postane pomembnejši, kot se zdi. Itn.

Nujno poletno čtivo za vse knjižničarje in zagrizene fene knjižnic.

P. S. Če se bo še kdo odločil za branje, še ta podatek: na knjigi piše, da je avtor Kurzweill, na nalepki KOŽ pa je avtor označen kot Kurzwell …

Ne vem, morda sem edini, ki še ni slišal za Jamesa Lasduna. To, da kasneje v škrbini na Wikipediji izvem, da je bil na dolgem seznamu za Bookerja, mi prav nič ne pomaga. Ko sem v Behemotu, ki ima prav poseben slog in sistem, pobral Seven Lies, sem se vseeno počutil, kot da sem za družinski avto namesto normalnega renaulta kupil kakšnega dodge caliberja.

Ampak to pa je romanček … Po začetnem najedanju zraste krasna zgodba o vzhodnonemškem kao pesniku Stefanu Voglu in (vsaj tja do treh četrtin, kjer sem sedaj) odraščanju v krasni, stari DDR. Pa politika tu sploh ni osnovna tema, bolj se gre za njegove bitke s samim sabo, z alfa-mamo, ki jo imamo skoraj vsi, njenimi pretenzijami in vstopom v odraslo življenje.

Skoraj popolno.

Ob strani pa se veselim še najnovejše pridobitve, ki je Olivia številka štiri: Olivia Forms a Band.

Po soboti seveda Harryja Potterja (pa prej za osvežitev spomina tudi) in to kjerkoli in ves čas, ki je na razpolago. Nisem še prebrala, hitim pa zato, da mi ne bi kakšna “dobra duša” povedala konca.

Za (ostale) otroke Ronjo, razbojniško hči od Astrid Lindgren (moja najljubša, za otroke bomo še videli).

Zdaj je na vrsto Naguib Mahfouz in Pot med palačama.

Po dolgem času spet dobila zagon za branje s knjigo Labirint. Ki pa na žalost že pojenjuje. Jo primerjajo z Da Vincijevo šifro, ampak knjiga je dokaj dolgočasna. Pri 207 strani od 498 se odločam al čem it brat ali naj raje speglam. Težka dilema 😉

Pri takšni dilemi bi jaz vseeno brala – mislim, da skoraj ni knjige, ki bi me pripravila k peglanju …

Katja10, tole bo razočaranje zate … speglala 3 stojala cunj, knjigo gledam od daleč in razmišljam, al čem brat al rajš štekat TV programe gor in dol do onemoglosti ;-))) Ma ne, itak imam zadnje dni zaradi neznosne vročine probleme zaspati. Labirint bo prava stvar 😀

Potem je pa knjiga res grozna … 🙂

Iz samega dolgčasa obiskala knjižnico. In dobila Metafiziko cevi, ki sem jo že drugič prebrala v šusu in se zraven fajn zabavala. Sedaj pa se lotim knjige avtorice Sex and the City – naslov je 4 blondes. Upam, da bo kako lahkotno branje. Na žalost pa niso imeli Filio ni doma. Meni najbolj priljubljena knjiga.

Dokončala The Grand Complication Allena Kurzweila.

Sijajna prva tretjina, poslastica za vsakega knjižničarja in knjižnega norca, žal nekoliko razvodeni, česar pa knjigi v vročini, v kateri sem jo prebirala, niti nisem pretirano zamerila.

Res škoda: sijajno zastavljeno, nato pa povprečno.

S čisto drobcenim glasom moram povedati, da je tudi moj Lasdun (Seven Lies), ki sem ga na vsa usta hvalil pred nekaj dnevi, na zadnjih petdesetih straneh prav bedno zvodenel. Preveč literarnih trikov na premajhnem prostoru. Ali pa morda sam enostavno nisem bil v pravem razpoloženju. Kdo bi vedel.

Oton Župančič: Mehurčki

Končal Incest od de Sada.

Zdaj bom pa začel nekaj čisto drugega: dobri stari Dostojevski in Ponižani in razžaljeni.

Začela brati Kožo iz bombaža Gabriele Babnik. Zaenkrat zatikajoče – pričakovala sem bolj angažirano pisanje o Afričanovih izkušnjah s Slovenijo, po kakih 80 straneh pa dobila malce hermetično ljubezensko zgodbo, sicer z lepimi erotičnimi opisi. Poročam po koncu knjige.

Navdušeno začela brati Jaz in Kaminski, pri čemer je navdušenje do konca knjige postopoma izpuhtelo.
Sedaj pa z mljaskajoče berem Vse je razsvetljeno. Ma, res ne vem, zakaj je nisem prebrala že prej in jo toliko časa valjala na “čakajoči polici”

Sama sem sredi Merčeve Šeste knjige sanj. Hja, no. Hja.

@Aja: Slediš moji poti … Tudi mene je knjiga Jaz in Kaminski razočarala in Vse je razsvetljeno očarala:

Kaminski je pa značilen primerek tega, za kar sem skovala izrazek “preračunljive knjige”.

Pravzaprav ni nič pametnejši od boljše chik-lit, vendar ima:

– ščepec “družbene angažiranosti”: ta knjigici podeli kao nekaj teže

– kanček humorja, da nanjo navalijo pop intelektualci, ki ne marajo “zateženih” knjig, če ne gre ravno za dela iz uveljavljenega svetovnega kanona

– preračunljivo določena, času primerna tema, s katero udari v ravno še pravem hipu, da se lepo prodaja in je deležno prevelike pozornosti medijev.

Zdi se mi, da bi bila knjiga morda lahko boljša, če bi se avtor manj silil s humorjem.
Delce, ki ne more zadovoljiti. Ni čudno, da je Mojco Mavec tako navdušilo, da je morala iz njega celo prevesti nekaj vrstic. 😉

Ravno sem končala Rešitelja Surunena (Paasilinna), sledi Balzac in kitajska šiviljica (Sijie), potem pa najbrž Ne zapusti me nikdar (Ishiguro).
Mogoče veste, kdaj izide Kafka on the Shore (H. Murakami) v slovenščini? Se mi zdi, da sem nekje zasledila, da je (že nekaj časa?) v tisku!

Zanji Murakami je pravkar izšel.

K10, zamešala si Kaminskega in Kaminerja. Preveč kamenja na kupu, saj vem. :)))

Uf … bruka … hvala Oja za opombo .

Sem pa prebrala oba: v tem primeru je moje mnenje identčno Ajinemu. Po odličnem začetku in tudi osrednjemu delu gre v zadnjem nekaj k vragu. Tako da mi knjiga ni ostala v nekakšnem posebnem spominu – čeprav je kazalo, da mi bo.

Ponoči, ko sem že čisto adijo, prebiram Ljubezenski stroj, ki je itak totalna plaža – no, recimo, da je še približno peščena.

Če si čez dan uspem utrgati par minutk, pa segam po Steni Toneta Svetine. Prebrala že vsaj 6x, ampak vselej znova me pritegne. Tudi zato, ker ljubim gore. (Ali pa mogoče prav zato?)

Lp,
K.