julija beremo
Evo, prebrala tudi Gradišnikovo tretje leto in ostajam pri že podanem mnenju o knjigi. Edini plus za boljši priokus: zanimivo obdelana (še vedno aktualna) problematika izbrisanih.
Zdaj si ogledujem kupček preostalih knjig (Republika jutranje rose, Šund roman, Hard core caffe, Diznilend, Amsterdam 12.75 RAM, še vedno samo ogledujem tudi Popravke, pa Windows on the World). Ne morem se odločit, kaj naj primem v roke… Pa opažam, da zadnje čase zelo favoriziram slovenske avtorje :-).
dva primera Martina Becka, in sicer:
Maj Syöwall & Per Wahlöö – Murder at the Savoy
Maj Syöwall & Per Wahlöö – Priskutnež
Zanimivosti:
– nisem vedel, da inšpektorja Becka pišeta mož in žena;
– druga knjiga, priskutnež, je izšla leta 1989 v ceneni zbirki krimi (ala dr roman) ampak v sanjski nakladi 15000 izvodov. pa ni slaba zadeva, znotraj žanra.
Prebrala Trebuh Atlantika. Navdušena (čeprav mi je iz te zbirke Sanj še vedno najboljša Alahu ni treba). Dobra konstrukcija pripovedi, predvsem pa odlično nastavlja ogledalo tako afriški kot evropski strani in kljub angažiranemu sporočilu ne zapade v moraliziranje ali propagando določene ideje, morda ravno zaradi nepristranskosti.
Sedaj pa me čaka Quineau z Moj prijatelj Pierrot, ki je preskočil vso silno vrsto, ker jo moram jutri vrniti v knjižnico :-S
Na dvestoti strani obupal nad Rachel Seiffert: Afterwards. Totalno odsvetujem – omledno kao raziskovanje nekih nepomembnih preteklosti, karakterji, ki kar nekaj bingljajo naokoli, tekoč, preprost jezik, ki čaka na nekaj, kar se ne zgodi. Nateg. Seiffertova je bojda med dvajsetimi najperspektivnejšimi mladimi avtorji v Angliji. Kaj res.
Mislim, da je Katja10 priporočala DeLilla, zato sem sinoči iz kupa štirih krasnih romanov potegnil White Noise.
@Toro: kakšna čast, kakšna čast …
@Oja: Jap, Jaz in Kaminski je okej – ne vem, kako da ga tukaj nisem omenila … Ampak kolikor se spomnim, mi je proti koncu nekako “popustil” – ampak še vedno knjiga, ki jo je čisto vredno prebrat.
Neupravičen spregled.
Sicer pa se bolj gnjavim kot kaj drugega s Senilnostjo Itala Sveva. Moram pogledat v spremno besedo, česa vse nisem doumela … Za zdaj kaže, da od njega ne bom imela kaj drugega kot primerno gradivo za rubriko Instant klasiki. 😉
@Katja10: :-))))) Sem dokaj dovzetna oblika življenja, temelječa na ogljiku. Kateri je naslednji DeLillo, ki ga moram nabaviti? Ker tale je res obetaven.
Se pa strinjam o Kaminskem. Krasna ideja, ki na koncu počasi zvodeni. Ja, pa v leksikon sem šel gledat, če je Kaminski res živel. Človek ni nikoli dovolj previden.
@Toro: prebrala sem samo še enega DeLilla, majhno knjižico, v KOŽ sem jo dobila v srbščini, nosi pa naslov Kosmopolis. Precej drugačna je od Belega šuma. Ali tudi ne. Nekako oboje. In ne morem se odločiti, ali je genialna ali treš.
Pogoltnila sem jo na dušek, malo je privlečena za lase, ampak po svoje seksi. V njej sem, kot sem že omenila, našla nekaj lepih iztočnic, ki sva jih z dragim porabila za strašno globokoumno večerno debato ob vinu, pa vetrcu na terasi ipd. Tozadevno zelo v redu.
Torej Kosmopolis ne more biti čisto slab, če naj bi bil eden od pointov dobre knjige v tem, da nas spodbudi k razmišljanju. Takšne iztočnice torej premore.
Po drugi strani imaš ves čas podoben občutek kot pri kakšni hudo berljivi cheap ZF, ki hoče biti kaj več, čeprav ni (knjiga ni ZF, ampak … hm … pozabila izraz, ne morem se spomnit, če se ubijem).
Ne vem, Kosmopolis me je postavil ob zid, ko gre za mnenje. Daj, enkrat se ga loti – me res zanima, kakšno bo tvoje mnenje.
(Še ena dovzetna oblika življenja, temelječa na ogljiku press)
Ma, menda niso vse na tistem mojem spisku zanič?!! Jutri grem itak v knjižnico (ne na Grbo, da ne bo kdo tam postaval z rdečim nageljnom :-)) vrnit otroško literaturo, pa bom zagotovo snela še kaj zase. Heh, samo grmadim knjige doma, delat moram pa druge stvari. Pisat članek denimo, jutri je rok za oddajo :-(.
@Toro: ravno danes sem v knjižnici videla Underworld in ga nemudoma dodala na seznam počitniškega branja.
Če ga boš jemal v KOŽ, ga, prosim, preberi do cca. 20. avgusta, ker ga potem nameravam vzeti jaz. Pliiiiz. 🙂
No, nisem mislila čisto resno, ampak Underworld se mi zdi kot nalašč špeh za na morje … DeLillovo pisanje pa tudi primerno za dolge ure poležavanja pod borovci.
*
Sicer sem skoraj prebrala Senilnost Itala Sveva. Še eno branje iz mazohizma. Osebno se mi zdi knjiga pošastna. Ne vem, kaj je mislila avtorica spremne besede, ko je govorila o “aktualnosti tega romana za današnji čas” ali nečim podobnim.
Ali pa res ničesar ne štekam. Doslej mi je bilo všeč kar nekaj knjig iz Modernih klasikov, tale je pa … ufffff. Čisti padec po zelo všečni Vlady Kociancich (Plitvine strahu).
Aja, bralka, da veš, da sem za inat šla brat Hard core Caffe :-). Ampak po 40 straneh se mi je zadeva zdela nekam otročja, nezrela, kaj vem. Še bolj kot vsebinsko po načinu pisanja. Edino kar me je zabavalo so bili modeli tistih “pridnih slovenskih dečkov” ali kako že. Ampak samo zaradi njih se mi ni dalo brat do konca :-).