julija beremo
Prejsnji teden sem pokazala osle Amazonovi postnini tako, da sem se zalozila s kupom beletristike in strokovne literature (in DVDjev, seveda) kar pri enem od izvirov – ah, kako se je prileglo ‘krizarjenje’ po Charing Crossu :)) (Foyles, Borders, Waterstone’s, Blackwell, antikvariati…:))
Kup sem zacela s Sarah Waters: Night Watch – zanimiva kompozicija (obrnjen casovni tok, kot pri filmih Irreversible in Memento) in lep, majckeno arhaicen in nezen jezik sta v ostrem kontrastu s surovo tematiko medvojnega in povojnega Londona in temnimi osebnimi skrivnostmi. Priporocam.
Cakajo pa me se poslastice, kot je A Spot of Bother, druga knjiga Marka ‘Skrivnostni primer’ Haddona; poleg tega vse, kar mi je prislo pod grabezljive rokice od Lionel Shriver, Brookmyrea, McCall Smitha, kup drugih paperbackov, skratka, julija in najbrz tudi avgusta mi vsekakor ne bo dolgcas (pac pa kreditnim karticam, ki bodo v prisilni karanteni, hihi).
lp, proxima
@Stric Bedanc: The very same – na enem od prejsnjih takih potepov mi je cisto po nakljucju prisla v roke Quite Ugly One Morning in od takrat naprej ga imam na spisku obveznega domacega branja…:)))
lp, proxima
@Oja: Trebuh Atlantgika je napisala Fatou Diome.
V dveh nočeh prebrala in prerežala Osmega poverjenika – hvala za namig. Danes bomo videli, kaj bo prinesel obisk v knjižnici. Verjetno nič posebnega, ker je dopustniško izropana.
Opažam pa, da imam hud ‘HarryPotterfieber’ – čez 18 dni namreč izide zadnja knjiga, od prejšnje je minilo že toliko časa kot od mojega zadnjega poroda :))). Vmes sem imela tudi abstinenčno krizo, ki sem jo prebrodila tako, da sem prebrala vseh 6 knjig zapored, spet pogledala prve tri filme (četrtega sicer sem že enkrat prej, ampak je na sporedu ponovno te dni). Potem pa bo že.
Tik pred koncem odložil Davida Mitchella: Ghostwritten. Sicer bo zvenelo absurdno, ampak knjiga je odlična, nekakšen omnibus devetih usod z različnih koncev sveta, od fanatičnega terorista v Tokiju, mongolske ženske, breztelesne zavesti, ki skaklja iz telesa v telo, do sanktpeterburške članice tolpe, ki se ukvarja s tatvinami umetnin. Kompleksno zapisana zgodba, brez dvoma duhovita in vredna branja. Ampak … Mitchell je hotel pokazati, kako so naše globalne življenjske zgodbe usodno povezane med sabo, kar mu sicer lepo uspe, vendar ima vsaka izmed teh devetih zgodb kakšnih dvajset spremljevalnih karakterjev, kar je bilo zame na koncu že preveč. Nekaj krivde sicer pripisujem naporni službeni poti, kjer pet dni nisem imel časa brati, večinoma pa svoji površnosti. Vsekakor vredno branja.
Danes grem iskat Cloud Atlas in/ali number9dream. Vsaj prvo sem videl v Konzorciju.
Pa še kurioziteta iz Ghostwritten. Nekdo pravi (navajam po spominu): »And here he is, Volk, our sweet wolf from Serbia.« Volk iz Srbije? Malo mi smrdi na napačen internetni slovar. Vuk, ne? Volk – če bi to bilo ime – bi bil najbrž Slovenec.
Začel sem z Rachel Seiffert: Afterwards. Dark Room, ki smo jo že obdelali, mi je bila všeč predvsem zaradi tematike, tukaj pa se mi rahlo tresejo kolena.
Čeprav imam zadnje dni malo časa, da bi brala za svojo dušo, ker moram brati tekste po službeni dolžnosti, mi je pa le uspelo prebrati roman Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija. Moram reči, da me je navdušil. To je bilo prvo delo katerega koli japonskega avtorja, ki sem ga prebrala. Zdaj mislim, da bom še katero vzela v roke. A kdo pozna še katerega zanimivega japonskega avtorja?
Trenutno berem Pisma neke Američanke avtorice Susan Smith Nash. Ne vem, kako to, da sem si izbrala prav to knjigo. Na platnicah je bilo zapisano, da bi naj bila junakinja ameriška Bridget Jones, a me knjiga nekako ne pritegne. Preveč površinska, preveč ameriška …
@Connie: za začetek morda poskusi z zbirko japonskih kratkih zgodb z naslovom “Najdeno v Tokiu. Sodobna japonska kratka proza”, pa boš lahko odkrila, kateri avtorji ti ležijo.
Končala z Oljem na balkonu (pohvala na ustrezni temi) in se zagrebla za še čisto frišni izvod tretjega dela Roka voda kamen. Ampak, porkaduš, vedno bolj se mi dozdeva, da je tale roman v treh letih bolj neke vrste Gradišnikovo onaniranje (se globoko opravičujem za grdi izraz, ampak samo ta pravilno opiše moja občutja :-)). Zdaj pa res prav komaj čakam, da jo prebere še kak Molj, da vidim, kakšna se zdi zadeva drugim.
Ne, literarni dogodek stoletja tole ne bo :-). Pač, Gradišniku lahko priznam pogum, da se je intimno razgalil, kar v naših krajih ni ravno pogost pojav. Ampak saj to je počel že v svojih kolumnah, ves čas, samo v manjši meri. Poleg tega sem prepričana, da se je pač razgalil samo in ravno toliko in tako, kot se je sam hotel. Glede na to, da sem se prebila skozi prvi dve leti, se bom skozi tretje tudi, ampak ravno za na vrh seznama knjiga, ki jih je treba prebrati, zadeva ni. Če bi bila pol krajša (in s tem takoj manj onanirujoča), bi bil učinek lahko dosti dosti boljši.
>Če bi bila pol krajša (in s tem takoj manj onanirujoča), bi bil učinek lahko dosti dosti boljši
Žal je to tako pogosto: v knjigah in filmih … Ne vem, zakaj prihaja do tega, pa največkrat ne gre za “pol preveč”, ampak za veliko manj, za nekaj strani knjige, nekaj sekund filma. Pufff! In pol dobrega vtisa gre k vragu!
Sicer sem se optimistično nadejala bralenga tedna, pa sta moji princesi hitro doumeli, da sem doma z zmanjšano delovno vnemo (sem se očitno preveč na glas veselila 3 ukradenih ur delovnega časa), in ju zdaj niti z bagerjem ne spravim v vrtec, tako da komajda uspem narediti to, kar moram, medtem ko razsajata po hiši. O kakšnem pretiranem bralnem užitku tako ne bo govora 🙁 Kljub vsemu pa po polžje uživam v Trebuhu Atlantika.