José Saramago: Esej o slepoti
Ste brali? Najprej me je odbila Nobelova nagrada, ki je po mojem ena politična zadeva, potem naslov. Ko sem knjigo končno odprl, sem kar odskočil od groze – optično ne prenesem najbolje besedil, ki so poravnana desno, brez vidnih dvogovorov.
In potem se začne: rahla tragedija, roman je brez osebnih in krajevnih imen, travme … Po dvajsetih straneh pa si nenadoma globoko v zgodbi in knjige ne moreš več odložiti. Težko branje, psihično obremenjujoče (vsaj zame), a se splača zdržati do konca.
Saramago zastavlja veliko vprašanj: kaj bi bilo, če …? In zakaj je svet že danes takšen, kot je v njegovem Eseju?
Priporočam, a po možnosti ne pred spanjem.
P.S. In ja, je Saramago še koga spomnil na Pekića? Samo brez pretirane apokaliptičnosti na koncu?
Ja, res enkratna knjiga! Le da zame ni PREVEČ težka, ampak ravno toliko težka da tudi razmišljam ob branju. Rada imam samo takšne knjige. Poleg tega je še zelo dober stil. Vidi se prav lepota samega pisanja. Umetnost.
Priporočam jo vsem, ki radi berejo, uživajo v stilu in obenem globoko tudi razmišljajo. Tudi druge Saramagove knjige so zelo dobre, a jih nažalost še ni v slovenščini (razen “Zapis v samostanu”) 🙁