jokavi otroci – odnos okolice do njih
Zdravo.
Imam vprašanje.
Imam dva otroka, stara 4 in 2 leti. Razlika kot noč in dan. Starejši 4 letnik je zelo zelo jokav fantek. Kot dojenček ni skoraj nikoli jokal, nikoli ni sitnaril, pri enem letu je shodil in od takrat naprej je bila pri njemu velika sprememba. V vsem, predvsem pa v obnašanju. Iz dobrovoljnega otroka se je prelevil v jokavega fantka. Nikoli mu nič ni prav. Že zjutraj začne sitnarit, jokat, pojokavat, pa sploh ne vemo zakaj. ne da bi izsiljeval pa da bi zato jokal, to ne, enostavno joka. Ne zna sploh vprašat recimo če je žejen, lačen, ga tišči lulat – on začne nekaj cvilit in jokat in držat šobo. Če ga ignoriramo, gre stvar naprej, če ga sprašujemo kaj je, gre stvar enako naprej. Dokler se on sam ne odloči in neha jokat. Ampak to zna trajat. In potem ga spet kaj piči in spet joka.
Sicer naj povem, da je zdrav in pameten fantek, gre zelo rad ven, zelo rad se igra, skratka meni se zdi povsem normalen otrok, če izključim ta njegov jok. Ko ga pridemo iskat v vrtec npr, vidim kako se vsi ostali otroci razveselijo staršev, naš začne jokat in držat šobo, mi mu prijazno povemo, da smo ga prišli iskat, da zdaj gremo pohajat ali domov ali na igrišče – ej, ma nič – on joče. Ko pride njegov očka domov, ki ga fant hudo obožuje in pogreša, ko je v službi, namesto da bi se ga razveselil, začne tako sitnarit, da ga ni za poslušat. Niti ne ve kaj bi, kot mladi kužki ki ne vejo kje jim je glava in kje rep, tako.
Kamor koli gremo, tam smo glavni – vedno se nas sliši daleč naokoli, ker on stalno nekaj stoka. Na dopustu so nas vsi slišali, nekateri so tudi glasno komentirali. jaz imam sicer vpliv na tega otroka, ko se gre recimo za nagajanje, če kdaj ne uboga, za pospravit za seboj, da ne teka okoli miz in nadleguje drugih – kar se tega tiče ni težav. je ubogljiv. ampak kako naj s tem jokom? ne morem razložit ljudem, da jaz mu ust ne mislim pokrivat! A ustavim ga ne nikakor, ne zlepa, ne zgrda – on takrat je enostavno žalosten ali obupan in noben ukrep tukaj ne pomaga. Ne objem, ne poljubi, ne prigovarjanje, ne božanje. največkrat se seveda odstranim, da ne motimo drugih ljudi, a žal vedno ne gre. na poti od vrtca do parkirišča srečujemo vedno iste ljudi in naš vedno joka in seveda ne šparajo besed, posmehujejo se meni in še najhuje, posmehujejo se njemu. to me zelo boli.
ima kdo podobno izkušnjo? imate kak nasvet ali prijazno besedo za nas (saj nas ne slišite :-))?
hvala.
Mislim,da bi morali njegovo obnašanje sprejemati bolj “ignorantsko”.
S svojim načinom vzbuja pozornost,kar očitno želi in doseže.
Preprosto ga “ne opazi” več,ne ljubkuj ga iz razloga,da ne bi cmeril,obravnavaj ga,kot da se ne cmeri-ko bo še poskušal na ta način kaj doseči,naj tega NE DOSEŽE! Ampak,seveda,tu je na preizkušnji tvoja vztrajnost in zdrav razum.
Naj se ti ne smili,če cmeri!
vem, vem, verjemi, da vem. saj ravno to je problem. najprej smo probali z objemi in tolažbo, ker smo mislili, da je kaj narobe. saj veš, začne otrok jokat ko ga prideš iskat v vrtec in si misliš, da se je pač kaj zgodilo, ga probaš potolažit. pa nič ne pomaga. potem to ignoriramo in se delamo, da ga ne slišimo, vendar se vanj obregnejo drugi.
pa tudi sicer ne vem če gre za pozornost, ker on joče tudi v spanju, joče ko smo vsi skupaj, joče ko se igramo in ima 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pozornost. ne vem, meni se zdi, da ne izsiljuje. vem kakšna je razlika med izsiljevanjem in tem jokom. ta jok je – no, ta jok je pač jok nesrečnega otroka, nezadovoljnega. ne vem kaj bi še rekla. tak je, kot da se nikoli ne naspi in je zato siten.
meni gre to na živce in verjemi res ste moteči za okolico!
Sem mati treh otrok in če bi bil moj otrok tak, bi našla razlog zakaj je postal tak in gradila na temu,da fantek postane drugačen, torej ne več ena sama živčna mora, mislim poslušat za vsak drek to cmihanje, ni šans, tukaj nekaj ne štima, zdrav in srečen otrok nima kaj cmihat, torej kaj mu je, ugotovi in odpravite to!!
SEveda se posmehujejo, tak narod smo…okej, če otrok na trenutke mal pojoka, če pa konstantno je njegov besedni zaglad eno samo jokanje, ma ljuba mati, kako zdržite??
4 leta je star, njemu se da dopovedat vse, nekje ste naredili napako in njegovo obnašanje je tu, zdaj mu lepo vsak dna dopovej, da takega obnašanja ne tolerirate več in pika. Če imas rad svojega otroka, mu boš takoj dopovedal kje so meje, kaj se sme in kaj ne, sme sodi tudi obnašanje in tako obnašanje ne sodi nikamor… torej dopovedat lepo in vztrajat…pa boste pač nekaj časa bolj zase, doma, da se bo fant navadil obnašat in upoštevat vajine besede. Zdaj mu verjetno karkoli rečeš, narediš se on nazaj le cmera…mislim… to se mora takoj nehat!!! če ti ne znaš z otrokom poiščite strokovno pomoč. Kaj bo, ko bo šel v šolo, otroci so zelo žleht lahko do takih veš, le to imej v glavi, da boš čim prej spremenila svojega fantka v odgovorno in zrelo osebnost, ki se bo smejal od sreče in jokal le, ko bo žalosten.
Jah, to je lahko reči, da se ti naj ne smili. Komu se njegov otrok ne smili, če joče? Tvoj verjetno na takšen način izraža neka notranja občutja. Mogoče bo to samo izzvenelo in boš presenečena, ko tega ne bo počel.
Ljudje, ki se norčujejo pa naj se zase brigajo. Kdo jih je sploh kaj vprašal oziroma jim ponudil možnost komentiranja. Naslednjič kakšnemu povej, da naj vstran gleda, če ga moti. Komentar pa naj zase zadrži.
Vztrajajta pri tem,da vama otrok pove zakaj joka.Domisli si kako igro,kjer otrok,če je priden dobi za nagrado kake (npr.male pikapolonice )in ko jih zbere 10 dobi kako igračo.Prav tako mu za kazen,če ne bo priden in bo jokal vzamete pikapolonico.Če otrok ne uboga ga kaznujte doma tako,da za 4 min(kolikor je star)sedi sam na stopnicah…nato mu razložite zakaj je dobil kazen in nato ga objemite.Otroka je potrebno tudi za vsako dobro stvar,ki jo naredi pohvaliti.
Me pa zanima,ali je vaš otrok malo razvajen?Mu veliko popuščata?Ima vedno on prav?Lahko da z jokom samo izkorišča,da bi vi ugodili njegovi želji.
Moja hčera je ista,s tem,da ona ne joče,ampak nerga za vsako stvar.Stara je 6 let in je obup:-(
Ko se vsede za mizo,ji hrana ni všeč,je pretopla,prekisla…
Ko se gre kopat je voda premrzla,pretopla,premalo milnata…
Ko pridemo po njo v vrtec,je prezgodaj,prepozno…
Skratka eno samo sitnarjenje cel dan.Pri njej je potrebno veliko pogovarjanja in razlaganja.
kakor odrasli nismo vsi enaki po karakterju,tako se tudi otroci razlikujejo. So bratje in sestre,različni pa kot dan in noč. Če je cmerav in se joka in stoka za vsako figo,je tak pač po naravi.morda ga bo minilo,morda tudi ne in bo zahteven otrok,potem mladostnik in nato težaven odrasli. Tako pač je. Zakaj se obremenjuješ,da moti okolico? Prav gotovo tudi tebe moti kakšna stvar pri drugih,ne? Da so ljudje hitro netolerantni do otrok drugih,pa že ptički čivkajo,Ja,Slovenska mentaliteta je še v srednjem veku,ko je bilo otroka samo za gledati,ne za poslušati!
pridkan otrok je v očeh tujih ljudi vzor dobre vzgoje. Vendar je iste vzgoje v družini deležen tudi cmerav in siten pobček… razvajenost in popuščanje sta drugi par klobas in ju ne gre enačiti z otrokovim karakterjem. Z potrpežljivostjo,in tvojo predanostjo se bo naučil,da večno nerganje ni vedno in povsod sprejemljivo in da ima zanj nezaželene posledice-hitro izključiteviz družbe vrstnikov,naprimer v vrtcu… saj bo bolje,brez skrbi,vsaj malo!
Glede okolice – mogoče je to tudi priložnost zate, za tvojo osebnostno rast, ki ti jo bo podaril tvoj otroček s svojim obnašanjem – da ti začne malo bolj dol viset, če drugi dajejo pripombe oz. kaj si drugi mislijo. Ker svet tak je, če nekdo malo izstopa, mora imet zelo trdo kožo, ker bo pripombe poslušal celo življenje in na neki točki moraš zbrati v sebi moč in komentarje zignorirat v smislu – mi smo pač taki, naš otrok je,kakršen je, sam sigurno ni kriv za to, saj je še OTROK. Ljudje s komentarji pa so omejeni vase zaverovani reveži, s katerimi ne smeš izgubljat energije, ker tudi če boš spremenil enega, jih bo tisoče še vedno tam, čakajoč na priliko, da ti pokažejo, kako ste vi glupi, oni pa oh in sploh super. Iz tvojega pisanja je razbrati, da si fajn mamica, odgovorna, ljubeča in skrbna, več kot to pa ne moreš narediti za svojega otroka. Glavno, da ima občutek, da ga imate kljub vsemu radi in vam ne gre na živce, saj, kot sem že napisala, sam za tako obnašanje sigurno ni odgovoren, tak pač trenutno je. Mogoče bo obnašanje fantka z leti izzvenelo…
Lej, najmanj kar ti pomaga je to, da se obremenjuješ z okolico. Otroci pač jokajo, eni več, drugi manj, ne morejo biti vsi tako perfektni kot od ene mamice treh otrok, ki zgoraj komentira, da jo to moti… Tudi jaz imam dva malčka, en je malo bolj, drugi manj glasen…. Mogoče je samo v takem obdobju, ko drugače pač ne zna obvladat svojih čustev… Verjemi, da ne bo celo življenje tak. Najbolj kar pomaga tebi in njemu, da ga poskušaš potolažit, če ne gre, pač počakaš, da mine, enkrat že odneha… Mene taki otroci ne motijo, čeprav jih dnevno vidim na ducate, ki se derejo in jočejo na igrišču… Nič hudega. Ne morejo se že tako zgodaj obnašati kot odrasli.
Kaj pa če je fant tako zelo ljubosumen na mlajšega bratca ali sestrico (ne vem kaj imate)?
Morda na tak način izsiljuje pozornost, ki je v večji meri namenjena mlajšemu otroku? Je žalosten in jokav odkar imate novega družinskega člana? Lahko da je res prizadet od misli, da ga nimate tako radi kot mlajšega. Pomisli?
Jokavi so moteči pa kaj – ljudje smo različni. Sploh pa otroci za katere nikoli ne veš kdaj jim kaj in kam preklopi.
Mene osebno ne motijo, starši se mi smilijo, ker je takšno stanje. Če pa se znajdem v taki situaciji npr. pri blagajni pa pokam kake face, da mali misli preusmeri, ali ga ogovorim, pač različno.
To je otrok, ki ne zna svojih potreb izrazit z besedami, zato jih z jokom.Pri nas smo s pogovorm delno rešili problem, se pa še pojavijo obdobja, ko joka (zdaj je star 8 let).Velikokrat ga sošolci namenoma dražijo, ker vedo , da bo začel jokat (ne zna se namreč besedno spoprijet z njimi – oh ,ko bi le moj oster jezik podedoval bi mu bilo kuj lažje:)))
Poskusi s pogovorom o tem kako joka ne razumeš, če pa bi z besedami povedal bi bilo pa boljše.Zavedaj se, da 4 letnik vseh občutkov še ne zna ubesedit.
Ta otrok ni srečen in zadovoljen kot pišeš v prvem postu. Kasneje omenjaš, da je ta jok, jok nesrečnega otroka…. ?!”#${04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}&/()
Nekaj je narobe. Stalno pojokavanje ni normalen razvoj!
Pozanimajte se, kako se obnaša ko vas ni zraven. Ali v vrtcu tudi pojokava? Če se obnaša normalno, potem je nekaj narobe v vašem odnosu do otroka. Morda na ta način dobi pozornost, ki mu jo odteguje mlajši bratec? Veste, tolaženje ni pozornost. In dolgi pogovori ter pridige o tem, zakaj joka, tudi ni pozornost. Otrok potrebuje drugačno pozornost staršev.
Morda iz njegovega joka delate prevelik halo in se otrok joka zato, ker se mu to zdi “pomembno”????
Poskusite njegov jok “spregledati” in se ne pogovarjate o tem (predvsem ne v prisotnosti otroka). Ne poudarjajte pomembnosti ne-joka.
Takrat, ko ne bo jokal, mu nežno in na kratko povejte, da vam je všeč, ker ni jokal. Samo z enim stavkom, tiho in brez velikega pompa okoli tega.
Predvsem se pa izogibajte velikim in pomembnim pogovorom ter pridigam!
Tega še odrasli ne maramo, kaj šele otroci, ki polovice povedanega v večini primerov sploh ne razumejo!
Včasih otroke jemljemo za preveč odrasle in zahtevamo od njih več, kot so dejansko sposobni.
Zakaj že????
Ja, pa tudi ti se nauči ignorirati tiste, ki se “posmehujejo”. Čeprav se mi zdi, da morda v svoji nervozi zaradi otrokovega joka, vzameš kakšno hudomušno pripombo mimoidočega.
Vse skupaj vzemi bolj na “izi” – bo tudi otrok to čutil!
Kot je ena napisala – tak pač je. Takšen karakter ima in veliko boste morali delati, da zatrete to sitnobo. Mi smo na istem. Ta večji bo 4 leta star in je prava mala sitnoba. Sicer ne joka toliko, pač pa nerga in sitnari. Za dobro jutro imamo porcijo nerganja, ker mu žabice takoj ne gredo gor npr. Čist ven pade, če mu v dveh sekundah, ko se spomni, ne prinesem soka. Hkrati bi morala delati 4 stvari in mu servirati. Nikoli se sam ne zaigra. Ko se mlajši kaj igra, ga kar gnjavi in sili v njega. Zdaj delamo na tem sistematično, ne popuščam in mislim, da se bo čez čas obrestovalo. Saj tak pač ne more biti, še težje mu bo v družbi. Ampak dejstvo je, da je to karakter otroka.
Potrebno je vsakič razčistiti, kaj mu ne paše in če je to zgolj sitnoba, mu pač rečete, da pol pa naj se joče in nerga, če mu tako paše in misli, da je dobro zanj in se bo potem bolje počutil. Medtem ga ignorirajte. Po takem napadu ga pa temeljito izprašajte, kaj je bilo narobe ipd..
Nisem vsega brala, tako da če bom kaj ponovila, se opravičujem.
Zelo te razumem, ker je BIL tudi moj sin tak, sicer mogoče v malo manjši meri. Bil pravim zato, ker je nekje okrog 7. leta zadeva minila skoraj v celoti. Do takrat pa smo jo blažili kolikor se je dalo.
Delno je seveda kriv karakter, kaj od ostalega še, pa kdo ve. Skratka jaz sem poskušala na ta način da sem ga vprašala zakaj joka/cmiha…. Ponavadi je bila razlaga, da je žalosten. Potem sva poskusila ugotoviti zakaj je žalosten – včasih je znal kaj povedat, včasih pa nič konkretnega. Potem sem ga vprašala, če se tak kot je dobro počuti, če mu je všeč – odgovor je seveda bil, da se ne. No, potem sem mu poskušala, dopovedati, da je za svoje počutje v največji meri ‘odgovoren’ prav on sam. Če se je odločil, da bo žalosten je lahko tudi žalosten. Če pa se tak ne počuti dobro, naj poskuša to slabo voljo odgnat in da se je treba zato tudi potrudit. Če je bila kakšna konkretna zadeva sva jo tudi predebatirala in potem je bilo ponavadi bolje.
Naj poudarim, da samo tolaženje ni obrodilo sadov, ponavadi je bilo še slabše. Preusmerjanje pozornosti je tudi delovalo samo občasno. Prej opisan postopek pa je obrodil kar lepe sadove, ne pa seveda vedno. Včasih je tudi meni odneslo pokrov, ko se je zadeva ponovila že n.tič v dnevu…
Tako nekako. Mogoče ti bo kakšen nasvet prav prišel, sicer pa vam želim, da čimprej mine. Je samo odbdobje, ki pa zna trajat…
Jaz sem bila tak jokav otrok. Kar naprej sem jokala, pa še sama nisem dobro vedela, kaj je pravzaprav narobe. Pa ni šlo za to, da bi hotela izsiljevat starše za karkoli, ampak sem bila večino časa samo tako prekleto nesrečna. Če je bilo treba kam it, sem jokala; ko sem se vračala, sem jokala. Če nisem smela it, sem spet jokala. Jokala, jokala, jokala. Še zdaj na otroštvo nimam lepih spominov, nasprotno, zdi se mi, da je bilo to najtežje obdobje mojega življenja. Še v najstniških letih sem nenormalno veliko jokala, malo sem se utrdila šele, ko sem se ob začetku študija odselila od doma.
Nikoli nisem zares raziskovala razlogov za moje nesrečno otroštvo, pa se mi vendarle zdi, da je bil precejšen del krivde v mojih starših, ki mi nikoli niso znali pokazati svojih čustev, nuditi topline in občutka brezpogojne sprejetosti. Morda sem na ta način res skušala pritegniti njihovo pozornost, vsaj malo sočutja ali kategakoli čustva pač, samo da bi mi namenili malo pozornosti, s katero sicer niso bili ravno radodarni.
Ne pravim, mimimi mip, da tvoj otrok joče iz istega razloga, bi bilo pa morda vseeno pametno, da greste na kakšen posvet h strokovnjaku. Kaj si okolica misli o tem, je pa zares popolnoma nepomembno.
Forum je zaprt za komentiranje.