Jok po nepotrebnem

Tudi jaz sem bila v najstniških letih zelo zaljubljena. Kasneje se je izkazalo,da sem mu jaz tudi všeč. Žal se zaradi nesporazuma in brezveznega prepira ni izšlo. Pač vsak je šel v svojo smer in sedaj imama svoje partnerje. Tako pač je in življenje gre dalje.
Pogrevanje stare juhe pa nikomur ne koristi.

Mislim,da se v tem času korona krize,ko jih bo ,ali že je kar nekaj ljudi ostalo brez služb , po domače napisano jxxx,kako kdo dobro izgleda, ali je fejst debeli ali izredno suhi.

Zato se samo smejim tem zapisom o kilogramih ,ker je to res velika težava pod narekovaji. Vsi smo pod karanteno in temi ukrepi se zredili,ali pa dobili sive lase.

Se spominjam na enega prijatelja in tudi sošolca ,kako je bil v najstniških letih tako zaljubljen v eno sošolko ,s katero sta postala seveda par,ampak ga je nenehno varala,ampak on se je kar vračal k njej. Potem ga je srečala pamet po nekaj letih.

Tak, ki se cok-pok seli s familijo iz tujine v tujino, pa nazaj, pa spet naokoli, gre za denarjem, kariero, službo, ne nosijo ga sršeni 🙂

Bodi srečna, da si se z njim razšla.

Najbolj zanimivo je, ko veš to resnico po naprimer 15ih, 20ih letih. Še en dokaz, kako se ljudje spremenimo. In po eni strani lahko nekateri tudi začnete razumeti, da tista oseba, s katero ste smo si obljubili “do groba”, po 20ih letih ni niti take sorte in je tako spremenjena, da z njo nikakor ne bi crkljali skupnih vnukov – če razumete, kaj to pomeni. Po 20ih letih se “naješ” marsičesa, pa četudi seks še špila. Ko otroci odrastejo, pa lahko še toliko bolj. Se naveličaš. Je upravičeno čas za spremembe, a na pošten način – kakršnekoli – danes je res težko zdržati z nekom toliko časa. Ker tudi genetika potem ven udari sčasoma in je odvisno, kakšna je. Nekateri postanejo prav žleht.

Nekateri vizuelno lahko ostanejo top ker imajo tudi zelo dobro genetiko z malo truda, pa se ob stresu ne zapijajo, ne zajedajo, ne zakajajo, ne filajo z ADji, ipd, pa so dobro premagovali ves stres skozi 20 let. Nihče (!) pa me ne bo prepričal, da v eni tako dolgi zvezi ni bilo niti kančka hudega stresa, čeprav je na “zunaj špilalo” vse kot pravljica, tako sodiji tisti izven 4ih sten; v vsaki zvezi je stres. Slejkoprej.

Sem bila poročena z ločencem, brez otrok od prej; otroci od prej sicer meni ne bi bila nobena ovira. Pa mi je sedaj žal. Pa je on mene lovil, ne jaz njega -sem odvrnila takrat od sebe pred 20imi leti kar dva ali tri karakterno bolj iskrene, pa poštene in neizkoriščevalske moške. Tudi v zvezo sva stopila na isti finančni, ravni sva skupaj plemenitila vsa ta leta – ni bilo tukaj eden več, drugi manj. Se je pa po cca. 10ih letih zakona izkazalo da on ne zmore funkcionirati na dolgi rok s starejšimi otroci od dojenčkov, ker ne zna predelovati čustev niti jih iskreno deliti, nima potrpljenja, vzgoja z materialnim, po liniji najmanjšega odpora, tekmovalnost za priljubljenost in naklonjenost na tak način ( kar je seveda absurd). Potem so nastopile pa še druge stvari, še hujše zadeve( ne samo do otrok)- tudi iz naslova genetike.

Če bi se danes s to izkušnjo odločala, uh, zagotovo ne tako, kot sem se. Ko si mlad – te zaljubljenost žene in tudi deloma lahko zelo zaslepi za nekaj časa- nasprotna stran pa zna to tudi s pridom izkoristiti in zmanišulirati. Zagotovo ne bi šla v vezo z obvezo. Edino, kar mi pa ni žal, so pa otroci iz tega zakona – brihtne bučke in sposobne. Vsaj nekaj.

Midva sva bila sicer tudi z enim sočolcem v OŠ zaljubljena, nisva pa nič imela. Ampak po 33ih letih od takrat, uhhhh, kljub dozorevanju, transformaciji, uhhhh – še vedno se privlačiva. Veva to oba, zelo. Se pogovoriva; on tudi poročen, sicer brez potomcev. Sva pa oba tako še vedno “mladostna” fit nekako štrliva oba iz povprečja 🙂 Praktično naju zob časa še sploh ni tako načel, kot sovrstnike 🙂 Pa ni samo telesna privlačnost, tudi drugače, enaki interesi, določene delovne izkušnje tudi, čerav sma malce različnih “fohov,” oba sva tudi z l vsemi temi leti ostala “soul mate” . Fejst moški sicer, tako in drugače, še vedno feromonsko dišeč kljub toliko minulim letom 🙂 – tudi dobra genetika. Ampak ne bi pa razdrla njegovega zakona, nikakor; in to on ve 🙂

Ah ja , upam,da tvojo sreča pamet in te zapusti, edino če je takšne sorte kot ti,ki vse da na videz .

V teh časih,koga briga za videz. Mogoče tiste,ki bodo šli na plastične operacije pri 50 ,da bi zgledali kot 30,ker se bojijo staranja.
[/quote]

Ne gre samo za videz. 140 kg je bolezen! Videz pa ne briga samo grdih in debelih, hehe. Vsi ostali damo kar nekaj na videz- urejenost, čeprav se eni pretvarjajo, da to ni pomembno. Sori, pač mi 140-kilska ženska ni za videt, še manj za jo imet v postelji. Ti pa kar…

Si si koncno snela roznata, ocala. Ja bravo zate. Sedaj ga koncno lahko vrzes v smeti.

Joj jaz vcasih tudi razmisljam kje sem imela glavo, ko pomislim na svojega fanta iz najstniskih let. Tip brez kakersnjega koli cilja za svojo prihodnost. Kadil travco, en kup kazni policije, brez dokoncane izobrazbe, brez sluzbe… ajmejoj. Sicer ne vem kje je zdaj, ampak jaz sem uspesna. Porocena, z otrokom, oba z mozem na vodilnih polozajih…

140kg je bolezen! Psihicna! Kdor se zgovarja na kakersnokoli bolezen zaradi svojih kg je bulsit. Najbolj pogosto je “kriva” scitnica. Pa kaj se…. cips in cokolada na kavcu, ne pa scitnica. Sploh ne razumem moskih, ki s takimi zenskami ostaneju v razmerju. Jaz sem tudi porocena in z otrokom, ampak se nisem zapustila. Mene moz se vedno prime za rit in jo pohvali.. takih zensk pa res res ne razumem. In pol se cudijo, da grejo moski svojo pot (ljubice, gostilne…).

Psica ,moja prijateljica ima težave z ščitnico in si ne izmišljuje!!!
Žal je nekaj mojih prijateljic in poznancev umrlo,pa so bili tudi suhi in nekateri so zelo pazili na svojo linijo, pa so umrli na žalost zaradi raka!!
Pisca .ne lajaj zaradi kg tukaj .!! Umreš lahko debeli suh in ne nakladaj ,da debelost pospešuje smrtnost,ker ni res!! Umreš tako in tako!! Lahko v nesreči ,ali zaradi bolezni, kilogrami gor in dol!!! Meni je vseeno,če te tvoj mož prijema za rit , ker tam imaš tudi pamet!!

Psica ,moja prijateljica ima težave z ščitnico in si ne izmišljuje!!!
Žal je nekaj mojih prijateljic in poznancev umrlo,pa so bili tudi suhi in nekateri so zelo pazili na svojo linijo, pa so umrli na žalost zaradi raka!!
Psica ,ne lajaj zaradi kg tukaj .!! Umreš lahko debeli suh in ne nakladaj ,da debelost pospešuje smrtnost,ker ni res!! Umreš tako in tako!! Lahko v nesreči ,ali zaradi bolezni, kilogrami gor in dol!!! Meni je vseeno,če te tvoj mož prijema za rit , ker tam imaš tudi pamet!!

Omg pod drugim vzdevkom,kaj ??

V resnici koga briga,če ti dobro izgledaš, razen tebe same,tvojega moža in 1000 ljubimcev,ki te naskakuje,ko moža ni doma.
Take ženske,ali moški kot si ti ,mi dvigujejo pritisk. Pa ne ker >>dobro izgledate

Pri meni je pa bilo obratno. Ko sem srečala nekdanjo simpatijo sem si mislila takrat,ojej, kako je ta zelo shujšal,cel preveč. Prej ni bil predebel,ne presuh, imel je lepo normalno postavo in lepi okrogli obraz. Takrat je pa izgledal zelo koščeni. Upam,da ni bila bolezen.
Kar je bilo,je bilo.

Skoraj 10 nazaj sem končala s fantom, s katerim sem odraščala. Bila sva skupaj par let, sva pa živela v isti vasi in bila kot otroka 24/7 skupaj. Kmalu po razhodu sem spoznala partnerja, s katerim sem srečna. pa bivšega tu pa tam, saj je z mojimi praktično sosed. Ne pozdravi, ne pogleda, ko se srečava, ko sem ga enkrat res potrebovala (vseeno zakaj) mi ni niti odpisal pa sem bila v tistem trenutku kar v težavah. Potem pomisliš kakšen človek moraš biti, da skoraj 20 let prijateljstva pozabiš zaradi najstniške zveze in slabega konca in ignoriraš osebo, s katero si si nekoč delil posteljo, ko te iskreno in v stiski prosi za pomoč. Od takrat sem še tisto malo slabe vesti, ki sem jo imela čisto pozabila. In ne razumem kako slab okus sem imela takrat. Ni niti privlačen, ne inteligenten, ne vzgojen, ne dober v postelji. Mi je pa še vedno ostala neka pripadnost do nekoč prijatelja s katerim sem odraščala. In bi verjetno priskočila na pomoč, če bi me potreboval. Čutim pa večinoma samo gnus pa tudi smili se mi ker po tolikih letih še vedno goji stare zamere.

Midva sva bila sicer tudi z enim sočolcem v OŠ zaljubljena, nisva pa nič imela. Ampak po 33ih letih od takrat, uhhhh, kljub dozorevanju, transformaciji, uhhhh – še vedno se privlačiva. Veva to oba, zelo. Se pogovoriva; on tudi poročen, sicer brez potomcev. Sva pa oba tako še vedno “mladostna” fit nekako štrliva oba iz povprečja 🙂 Praktično naju zob časa še sploh ni tako načel, kot sovrstnike 🙂 Pa ni samo telesna privlačnost, tudi drugače, enaki interesi, določene delovne izkušnje tudi, čerav sma malce različnih “fohov,” oba sva tudi z l vsemi temi leti ostala “soul mate” . Fejst moški sicer, tako in drugače, še vedno feromonsko dišeč kljub toliko minulim letom 🙂 – tudi dobra genetika. Ampak ne bi pa razdrla njegovega zakona, nikakor; in to on ve 🙂
[/quote]

Iiii kako lepo,Iskreno
se lahko slišiva na ZS
hvala,lep večer-M.

Sem samska in mi je ni večje bede, ko pomislim, da bi spoznala kakšnega moškega, s katerim bi postala par in bi imel še kakšno “okostnjakinjo v omari”, o kateri sanjari in fantazira, pa bi bilo že desetletje kar sta narazen. Tega me je kar strah, ker pogosto berem, kako ljudje nekoga nikakor ne prebolijo, potem gredo na kakšno šolsko obletnico in kar obvisijo skupaj s tistim ali tisto in se spet zapletejo.

Zame, ko je konec, je konec in gremo dalje. Bivši so v mojih očeh kot drugi ljudje, s katerimi nič nimam, nič ne čutim do njih- ne zamer, ne neizpolnjenih fantazij. Sploh si ne predstavljam, da bi o kateremkoli bivšem kdaj sanjarila ali upala, da bova še skupaj.

PJE.PJE….ti s pa opasna 😉 ;)M

Ena mi je bila všeč v srednji šoli, zelo prikupna in majhna pa deset let kasneje pofejsbukam njeno ime pa se je spremenila v gromozansko Šerbi…

Zato pa rajši hodim v Pattayo. Rižji zajček bolj skrbi za telo 😀

Po desetljetju in več srečam mojo najstniško ljubezen. Takrat nisva imela odnosov je bilo vse platonsko. Se dobiva, zgodilo se je pač. In mi reče na koncu, kje si bil vse moje življenje? Jaz pa leta sanjal o njej. Sedaj ne več.

Bravo, vsaj ena z pametnim razmišljanjem 🙂

Bila je počitniška ljubezen iz zgodnjih najstniških let. Dalmatinec iz neke odročne vasi. Ko se je pojavil FB, se ga po dolgem času spomnim in vtipkam njegovo ime. Niti nisem bila sigurna, če v njegovi vasi že uporabljajo internet :). Iskalnik mi je vrgel ven precej zadetkov in najprej sem pomislila, da gre za soimenjaka, a so se podatki ujemali. Na ozkem tehničnem področju je precej v špici, ima nekaj patentov, živi v prestižni četrti ene od prestolnic. Čeprav je že redkejših las in siv, je še vedno videti fajn. Sem vesela zanj.

Bi včasih res bilo super, da me določeni pozabite!

Good Story.

Moderatorji lahko prilepijo fotografijo. Mi pa ne.