Najprej se opravičujem, ker sem sporočilo prvotno prilepila na forum “Al prav se piše..” Mislim, da je vsebina sporočila primerna za objavo tu.

Moja 11-letnica je iz knjižnice prinesla roman Marjane Moškrič “Stvar” – prijavljena je na Cankarjevo tekmovanje.

In gledam tako to knjigo, jo listam, avtorice in njenih del ne poznam, je pa menda knjižničarka v Ljubljani, kako pa so za tekmovanje izbrali njen roman, mi ni jasno – a to je presoja drugih – preberem kakšen odstavek, stran, ker me zanima, s čim naj bi se mladina seznanjala.

V zakrčeni želji približati se mladim bralcem avtorica uporablja zanimive, včasih nelogične (pustimo to, da predvsem s slovničnimi pravili skregane) tvorbe, kot na primer:
a!

Ko me je naenkrat zajela topla in prijazna svetloba.
ali
Ko je bila samo še megla…..
(Odvisni stavek??)

So mi govorile o veselju, o zdravju, o celem kupu malih prijaznosti pa dobrih namenih.
(vejica??)

Če dobra bo misel, bo sanja prekrasna.
(množinski samostalnik se uporablja edninsko??)

Nisem jezikovni purist in tistih nekaj “wannabe” slengizmov – večina v uporabi pred 20-timi ali več leti (Da dol padeš! itd) – še spregledam, čeprav je hudo, ker avtorica uporablja napol knjižne slengizme, recimo:

Kar neki.
(“Kr neki.”, če hočemo biti slengistično dosledni.)

Idejna zasnova romana je sicer simpatična, a besedna izvedba – uf!

Je kdo prebral roman? Bi delili mnenja z mano?

Mene osebno to moti. Po drugi strani pa najbrž da neko svojevrstno kvaliteto ali pa pristnost zgodbi. Omenjene knjige sicer ne poznam, zato težko sodim.
V srednjih šolah imajo (ali vsaj so imeli) Varuha v rži, ki je bil meni popolnoma neberljiv.
Pa tukaj je bila ena debata o Kapitanu Gatniku, kjer se ravno tako pojavlja slovnično nepravilen jezik, sicer le v delu knjige, pa vendarle.

Ker nekatere založbe slovijo po malomarnosti, sem skočila pogledat v Cobiss, kdo je izdal Stvar. Gre za Družbo Piano, ki je sicer ne poznam, sodeč po spletni strani pa so doslej izdali kakih pet knjig.
Nekatere založbe pač menijo, da je lektoriranje nepotreben strošek – očitno tako mnenje vlada tudi v tej.

Torej je to šlampasto lektoriranje? Kot sem razumela prvi post, naj bi šlo za “sleng”. Mater… Potem bi bilo potrebno “povprašati po zdravju” tistega, ki je tako knjigo predpisal…

To itak. (Ampak če se je založba že odloči, da bo zadevo izdala, je na njej, da gre iz bajte spodoben izdelek.)

@ malo pobrskaj glede Kapitana Gatnika: pa v Joyceovem Uliksesu bojda tudi manjka cel kup ločil. Nekaj je šlamparija, nekaj pa namensko odstopanje od norme.

Sem bralec, na prevajanje se nič ne spoznam, zato me resnično zanima, kaj pomeni “namensko odstopanje od norme”? Nalašč delanje napak, ker nisi dovolj plačan? Nižanje standarda iz nekega nedoumljivega statističnega razloga? Obseg dela + hitrost prevajanja -> x% dovoljenih napak, kjer x raste linearno z ostalima spremenljivkama?

Jaz za prevajanje ne bi bil, ker sem preveč picajzel pri teh stvareh in bi ali delal dneve in noči, da do roko proizvedem meni všečen izdelek ali pa bi vse poslal v tri p.m. 🙂

Čestitke za prevod Igre prestolov. Mi je žal, da ne boš prevajal tudi ostalih delov ASoIAF, čeprav je Gradišnik za to serijo verjetno boljši kot za Harry-ja Potter-ja.

Kot razumem je v nekaterih knjigah namenoma uporabljen neknjižni jezik – npr. v Kapitanu Gatniku, ker tak jezik nosi svoje sporočilo.
V “Stvari” pa gre, kot je razumeti iz postov, za šlamparijo založbe/avtorja, ki pustita v knjigi “cvetke”, ki tam niso z namenom sporočilnosti ampak so samo slabo odpravljene. Pod kritiko torej. Založba in tisti, ki požegnajo tako knjigo za “predpisano” branje.

Primož: najprej hvala za čestitke. Tretji del prevajam znova jaz, ker sem spet svobodnjak.

Z namenskim odstopanjem od norme sem mislil na avtorjevo načrtno nespoštovanje slovničnih pravil, da bi na ta način ali dodatno okarakteriziral lik, ali pa zaradi načrtnih slogovnih in pripovednih tehnik. Tako na primer Joyce v Uliksesu namenoma izpušča ločila in fragmentira jezik, da doseže opis toka zavesti, na drugem polu literature, tam na otroških igriščih 🙂 pa Dav Pilkey stripe v Kapitanu Gatniku, ki jih rišeta in pišeta desetletna frkolina, namenoma zapiše v napačno črkovanih besedah (v prevodu pa umanjka še kakšna vejica, glede na to, da je to ena glavnih težav pri pisanju), da bralec res dobi občutek, da je to izdelek desetletnika. Tako odstopanje sem imel v mislih, tu je na prevajalcu samo to, da čim bolj zvesto prenese izvirnik v drug jezik.

hudooo: jep, se strinjam.

Hihi, Primož, kakšni fini razlogi :-).

Ne, namensko odstopanje od norme, pomeni zgolj, kot je zapisal že Stric Bedanc, da ne delaš po normi slovenskega knjižnega jezika – iz dobrih razlogov. Dobri razlogi so npr. karatkerizacija, slog originala, ciljni bralec, za katerega prevajaš ipd. Slabi razlogi za odstopanje od norme so pa: ne ljubi se mi pogledat, saj je vseeno, če je malo po domače, v bistvu ne razumem, kaj tip tukajle misli, za ta ubogi denar, ki ga dobim, bo ok, in podobni.

Iz primerov, ki so tukaj navedeni za Stvar, bi rekla, da je šlo malo za šlamparijo, malo pa za to, da je avtorica hotela namensko odstopati od norme (v smeri slenga), pa si ni upala “iti do konca” in so potem nastale čudaškosti tipa “kar neki” – ko vendar vsak najstnik ve, da se to napiše krneki :-).

Napake se delajo povsod. Preden gre knjiga v tisk, založbe zagotovo poskrbijo za lektoriranje, a tudi tam se lahko zgodi napaka. Nihče od nas ni brez nje.
Sicer pa mene domači izrazi: kva, lej ga, itd. ne motijo, včasih pričarajo celo neko simpatičnost, niti me ne motijo kakšne angleške besede (ful, kul) če jih seveda v tekstu ni preveč, je pa v kakšnih otroških knjigah ali za mladino včasih izraženega preveč nasilja. To me bolj moti.