Presenečena sem bila, da je bila Ježeva hišica tolikim ljuba …
Ne vem, nekako sem jo imela za “mojo, samo mojo”… za nekakšno mojo malo skrivnost…
Pa sem ravno pred dnevi govorila s sodelavko o branju in mi je povedala zgodbico iz svojega otroštva, ko ni in ni marala brat. Nekega dne pa ji je mama od nekje prinesla novo novo Ježevo hišico. In to je bila njena prva knjiga. Knjiga, ki je bila res samo njena. In od takrat naprej je strastna bralka.

Fotka: Levo – moževa, iz leta 1970. Desno – moja, iz leta 1978
Obe zmahani …

Nekaj mi ne da miru. Zakaj ta knjiga (po mojem kar od te tvoje, iz leta 1978 – tudi jaz imam doma tako, v rosnih letih pa sem zagotovo imela ono moževo, ker sem jo že pred šolo znala na pamet :-)) ne doživi ponatisa? Sploh ko vidim, da tudi jaz nisem bila edina fenica (pa sem živela kar nekako v enakem prepričanju kot ti, bralka, da je samo moja).

ma, zdaj me pa ta Ježeva hiša že prov matra in si jo bom v knjižnici sposodila… zase :)))))))))))))

Ja, ampak v naši knjižnici je nimajo za izposojo! Pa v večini drugih ljubljanskih tudi ne… Sem včeraj po Cobissu iskala.

jaz sem si jo pa ravnokar iz knjižnice prinesla, ste mi tako zbudile skomine, moja knjiga pa se žal ni ohranila :-((( V UKM-ju imajo celo dva izvoda in kar hudo mi je, ko vidim, da je tako dobra knjiga praktično nedotaknjena in sameva v prašnih kleteh knjižnice.

Kaj je UKM?

Univerzitetna knjižnica Maribor po mojem 🙂

jp, ukm je univerzitetna knjižnica maribor :-))

čudovita knjigica. eno, prav tako zmahano, premore tudi naša domača “knjižnica”.