Je smiselno?
Imam vprašanje.
Bi nadaljevali razmerje, če bi imeli partnerja ali partnerja, oba okoli 50, s katerim se sicer odlično razumete, bi pa pričakoval, da se preselite k njemu, na drugi konec Slovenije, hkrati pa bi pričakoval, da podpišete dokumente,da če se mu kaj zgodi in umre, da morate v kratkem roku po smrti iz hiše.
Jaz odgovor zase vem, me pa zanimajo vaša mnenja.
Ja, če bi imela otroke in sva dogovorjen, da se otroku ne odžre. Pa seveda, da velja za oba enako.
Pač mačeha ali očim (pri teh letih) nimata kaj jemati otrokom, ki se na noge postavljajo. Gre pa seveda v obe smeri.
Če sta oba okoli 50 in imela svoje otroke med 25-30, so zdaj otroci okoli 20-25 – ravno začenjajo svoja življenja oziroma študirajo, potem pa jim polovico doma mamin nov porivač pobere ali pa očkova nova kešP. Pač ni prav. Za njo pa še njeni otroci iz prejšnjega zakona.
Pa tudi ko (in če) pride do razhoda, če so kakšne te “na maminem vrtu” fore, ali “pri babici v kleti stanovanje”. Pa saj si vsak lahko misli kako je, če bi se bivša vselila v sosednje stanovanje – malo je treba tudi naše in svoje otroke gledati.
Je pa v vsakem primeru kar težka odločitev se preseliti na drugi konec Slovenije brez nekega zagotovila, da je tam tvoj novi dom, tako čustveno kot stroškovno.
Obe strani imata svoj prav in utemeljene skrbi.
Seveda bi. Podpiševa, se vsak odpove dedovanju eden po drugem in je zadeva rešena. Svoje dam v najem, pri njemu nič ne vlagam. V bistu se drugače sploh ne bi preselila.
Se je moja mama nahecala, ko se je poročila z enim, čisto brez premoženja. Ker je ona v tistem času prodala hišo in z tem denarjem kupila stanovanje, v času, ko je že bila poročena, jo je tip ob ločitvi tožil za polovico. Sicer polovice ni dobil, je pa mama imela letanje po sodišču, nekaj mu je pa morala dati ( 5% vrednosti stanjovanja plus sodne stroške).
Prvo, tu kjer sem, imam vse, prijatelje, sorodnike, ustaljen nacin zivljenja, poznam vse…
Preseliti se na drug konec Slovenije, pomeni zaceti znova, kar je pri 50ih ze malo tezje, ni nemogoce in gre, ampak! Cez 20 ali 30 let, ko partner umre, seliti se nazaj in prakticno spet zaceti znova, je pa tezko, za starega cloveka je to grozno in tega se jaz ne bi sla!
Ne recem, isto mesto, to bi se slo, pa se to s tem, da mi da dogleden cas, da uredim vse in se preselim nazaj na svoje.
moja filozofija življenja je takšna…, tujega nočem, svojega ne dam, logično, da se mi bi jebalo za tisto, kar bi imela recimo moja ženska, kar je njeno je njeno, pa smo lahko 100 let skup. Ampak, taka pogodba, bi bila pa itak pogodba odklopa, če mi jo bi že nekdo samo omenil, da mi nekdo na mojo svobodo da tak ultimat, je skenslan v isti sekundi.., so ene besede preko katerih ne gre, ko si z nekom intimen. Prav smešna tema za dober dan, hehe..
Vidva se zdej odlično razumeta, ker narazen živita. Je pa možakar očino karakter in je pač svoje imetje po smrti obljubil že nekomu drugemu in je pol tud logično, da se drži te obljube.
gtzh, 13.07.2021 ob 08:42
Mogoče je smiselno poudariti, da se v prašanje ne nanaša na lastništvo nepremičnega premoženja, ampak izključno na to, da se pričakuje, da se partnerka ob morebitni smrti partnerja čimprej preseli nazaj v svoj kraj.
Ja, selitev je ta, ki je sporna, premoženja po partnerju s katerim začneš pri 50-ih letih in ima svoje otroke valjda noben normalen ne pričakuje.
Tle je pa odvisno. Kako sva s partnerjem povezana in kako bi mi bilo življenje brez njega (če se ne preselim), kako mi je všeč drug kraj, kako prilagodljiva sem glede selitev in kako mi gre vzpostavljanje novih stikov in prijateljstev. Pa predvidevat moraš kako se boš na vse to odzval čez 10, 20, 30 let, ko bo sledila ponovna selitev…
Kar tako paamet, ker nisem v konkretni situaciji, težko rečem.
V katero smer pa ti razmišljaš, oziroma si se odločila?
Forum je zaprt za komentiranje.