Je se kdo osamljen?
Samota in osamljenost ima vedno namen, dober namen. Ljudje se danes preveč naslanjajo na druge ljudi, da bodo igrali njihove zabavljače.
Če si osamljena, naredi kaj v tej smeri, kupi si hišnega ljubljenčka, prijavi se za kakšno prostovoljno delo, vključi se v pogovor z neznanci, ko pride priložnost, povabi koga na kavo … Po drugi strani pa se uči biti sama – ni ga lepšega, če si sam sebi dobra družba.
Kakšni odgovori. Brezsrčni Ko se je sin poškodoval , smo čakali na urgenci, zraven je sedela gospa , žalostna, z razbito glavo (padla je). Pride do nje medicinska sestra in jo vpraša ali lahko koga pokličejo. Ona reče nimam nikogar. Takrat bi jo najraje objela, kako je to žalostno da ljudje ležijo brez pomoči in nimajo koga poklicati. Sama imam družino, moža. Če bi ostala sama, bi verjetno prva leta občutila zelo močno bolečino. Osamljenost, najhujšo zvečer, ko imaš čas in se umirimo. Nasveti pojdi v družbo , so kot prst v rit. Tam se še bolj žalosten počutiš. Svetujem da si ljudje kupijo neko žival, mucka, kužka, papigo. Nekaj, čemur bodo namenili čas. Ljudje postajamo vedno bolj osamljeni in to je nekaj kar ni treba obsojati, ampak se prej sprijaznimo, bolje bo.
res je , noben te ne more osrečiti kot si srečen s seboj. zato je toliko nesporazumov v raznih odnosih…mož, žena me bo osrečil /a, otrok me bo naredil srečnejšega pa materialne zadeve…
nee…narobe je to mišljenje…samo sam sebe lahko resnično osrečiš- znotraj procesov v sebi , tak kot si- brez mask…ampak to spoznat/se soočat..– skozi bolečine .., ko se išče in išče vse zunanje , je pa tud proces…
pogumi vse pustijo, ..je ravno pisalo od enega našega možakarja, ki se vse pustil in šel živet na en hrvaški otok, si je uredil domovanje v ovčji staji…–preprosto srečen…itd, itd…
Osamljenost je klic duše, da jo nahraniš z dobrimi vsebinami. Najmočnejša je lahko, ko se nenadno konča kakšen odnos in tega nisi pričakoval-a in potem iščeš tolažbo. Iskanje tega je smiselno, ker s tem tolažba v neki obliki že hiti na pomoč. Imej odprte oči in srce za vse lepo in dobro, ki te obdaja.
Če ti način življenja ki ga živiš ni všeč ga pač spremeni. Osamljenost kar ne izgine. Odnosi se ne zgradijo kar sami. Življenje ki ga želiš ne pride kar samo od sebe. Za vse te stvari je potrebno kaj naredil. Na dolgi rok. Ne samo parkrat it ven in rečt eh nič ni možno. Prostovoljce vedno iščejo. Jokate da ste osamljeni. Med prostovoljci pa same starejše ženske in študentke. Nikomur drugemu se ne da. Pa smo super družba, fajn ljudje, tudi med sabo si pomagamo če je potrebno. Stvari kjer lahko sodeluješ ogromno. Samo treba je začet. Iti ven. Doma sedeti in čakati da se bodo stvari spremenile….no ne bodo se. Samo slabše bo. Ljudje se sami izolirate od sveta. Lahko se tudi drugače živi. Ampak kot rečeno….za to treba kaj naredit. In ne pes ne bo pomagal. Psa si omisliti zato ker si osamljen je sebično. Kdo bo skrbel zanj če se vam kaj zgodi? Ne mislite na to a ne? Samo kaj vi rabite in psa samo vzameš in vam polni manjko ki ga čutite. Sredstvo za mašenje vaših manjkov. Je lažje kot ustvarjati odnose z ljudmi. Ker oni lahko izbirajo. Tisti ubogi pes pač ne.
biti sam ni enako biti osamljen. če si osamljen to pomeni odsotnost sebe samega. če si sam a ne osamljen to pomeni le odsotnost drugega. verjetno pa je najhuje tistim, ki so osamljeni četudi obkroženi z ljudmi.
tako da svoje telo napolni s sabo, pa ne boš nikoli osamljen. ne boš rabil drugega za družbo. lahko jo boš želel a to ni enako kot jo rabil.
Forum je zaprt za komentiranje.