je moškim med 30. in 40. letom težko dobiti žensko?
Moram priznati, da ne razumem, kaj točno želiš povedati.[/quote]
da se pri izbiri partnerja preveč gleda na trenutne želje in biološke potrebe, kamor štejem tudi včasih slabo brzdano željo po potomstvu.[/quote]
Torej se strinjava. Kar se pa tiče želje po potomstvu, s tem je tako, kot z vsako drugo vrednoto med partnerjema – v bistvenih stvareh se morata skladati. Če je obema do potomstva in če se oba zavedata, da to še bolj kot pri paru brez potomcev pomeni dolgoročno zavezo, da ne bo iskanja bližnjic ob prvih težavah, potem s tako željo ni nič narobe. Narobe pa je, če eden izkorišča svojo željo na račun drugega, to pa, seveda. Ampak to je lahko isto pri pričakovanjih o količini seksa, o načinu preživljanja prostega časa, o zapravljanju denarja itd.
Katoliška vzgoja mi je bila od nekdaj tuja, zadnje čase pa opažam, da so oni pravzaprav edini, ki imajo program, ki se mu reče “priprava na zakon”. Mislim, da ne bi bilo slabo nekaj podobnega uvesti za vso populacijo, tudi neverno. Ne v smislu vere, ampak čisto tako, s pravimi vprašanji priti do tega, ali sta partnerja zares “kompatibilna” ali pa je to samo neka naša iluzija. Ker med tem, kar si ljudje “želimo” in to, kar nas v real lajfu čaka, je tako velik prepad, da je groza, kako nevedni smo lahko 🙂
Včasih se mi zdi, da so indijske družine že vedele, zakaj ženina in nevesto zanj izberejo na podlagi ujemanja družin, astroloških kart ipd., ne pa na tem, ali sta mlada dva zaljubljena ali ne. Je precej resnice v tem, da mora biti še marsikak drug pogoj izpolnjen. Zaljubljenost namreč ne pride samo v tem vrstem redu, kot bi jo radi pri nas – takoj. Pride tudi s pravilnim odnosom do partnerja in zakona, z obeh strani.
Večni iskalci bi zato morali lahko kdaj poskusili in ubrali to pot, če prva toliko časa ni prinesla rezultatov.
In ponovno in ponovno in ponovno. To so večni iskalci. Ki tako kot ti mislijo, da je “kompatibilnost” in “čustvena privlačnost” dani kar od začetka zveze pa do konca življenja. Ker je to naivno, seveda tega nikoli ne najdejo.[/quote]
Glede na tvoje ostalo pisanje v tej temi se pravzaprav strinjava v večini točk, le pri eni ne; jaz verjamem, da se ljudje kaj naučijo (in spremenijo) tudi v odrasli dobi.
Vsaj izkušnje mi pravijo tako.
In ponovno in ponovno in ponovno. To so večni iskalci. Ki tako kot ti mislijo, da je “kompatibilnost” in “čustvena privlačnost” dani kar od začetka zveze pa do konca življenja. Ker je to naivno, seveda tega nikoli ne najdejo.[/quote]
Glede na tvoje ostalo pisanje v tej temi se pravzaprav strinjava v večini točk, le pri eni ne; jaz verjamem, da se ljudje kaj naučijo (in spremenijo) tudi v odrasli dobi.
Vsaj izkušnje mi pravijo tako.[/quote]
Seveda, ampak odrasla doba ne traja šele od 30. ali 35. leta dalje, se začne že veliko prej. Poleg tega je za uspešno zvezo ključnega pomena, da sta se oba pripravljena učiti v okviru zveze.
Ker če človek tako gleda – ko se nekaj novega naučim in mi partner (še) ne more sledili, pač poiščem drugega, “boljšega” (češ saj sem se spremenil na boljše) – potem nikoli ne najdeš prave/pravega. Vedno je nekje še nekdo “boljši”, “lepši”, “pametnejši”, “čustveno bolj kompatibilen” itd. Zrelost je prav v tem, da sta oba partnerja iz sebe pripravljena dajati najboljše in se medsebojno plemenititi, tudi ko časi niso rožnati in tudi če mislita, da zdaj pa res ne moreta več. Rešitev je le redko (v ekstremnih primerih, nasilje ipd.) v iskanju novega, vsaj trajna ne.
Ja.
Zdajle ko razmišljam se pa ne spomnim praktično nikogar, za kogar bi si upal trditi, da je bil(a) pred 30 letom res zrel človek. Sploh pri moških… niti zase ne bi rekel tega. Samo ene ženske se spomnim, ki je bila blizu pri 27…
Pa tudi zdaj… kar precej resno nezrelih tudi pri več kot 35 letih.
Vendar je to že čisto druga zgodba.
Glede prvotnega vprašanja pa kar ostanem pri svoji prvi izjavi v tej temi.
jaz pa mislim, da ni druga zgodba – to je točno ta zgodba, zgodba večne mladosti in še nekaterih drugih floskul (tiste o “duši dvojčici” ipd), pa tudi realnega stanja (ogromno študirajočih do ne vem kdaj in s tem povezan življenjski slog brez nekih obvez, nezanesljive zaposlitve, predrage nepremičnine). Ki nam jih kar dokaj uspešno sugerirajo prek vseh možnih kanalov, medijev, politike itd. Včasih, ko te življenje nekoliko manj “špara”, pa si prisiljen še kaj drugega razmisliti in ugotoviš, da tako stanje pač ni za vsakogar dobro in da se moraš, če želiš živeti v skladu s sabo, izviti iz te splošne narkoze.
Druga zgodba v smislu odgovora na osnovno vprašanje te teme.
Sicer pa večina teh, ki živijo kot si opisala in si pustijo sugerirat mišljenje od zunaj, po mojih kriterijih sodi med nezrele ljudi. Zato tudi v začetnem postu mnenje, da ženske ni težko dobit, težje pa je dobit pravo.
In ta “prava” mora biti vsaj zrela, da ne pada na te fore ki jih opisuješ in nima teh vsiljenih problemov… potem je pa še vsaj osnovna kompatibilnost…
Ker čisto z vsakim, pa čeprav je zrela osebnost, pa spet ne gremo skupaj.
Druga zgodba v smislu odgovora na osnovno vprašanje te teme.
Sicer pa večina teh, ki živijo kot si opisala in si pustijo sugerirat mišljenje od zunaj, po mojih kriterijih sodi med nezrele ljudi. Zato tudi v začetnem postu mnenje, da ženske ni težko dobit, težje pa je dobit pravo.
In ta “prava” mora biti vsaj zrela, da ne pada na te fore ki jih opisuješ in nima teh vsiljenih problemov… potem je pa še vsaj osnovna kompatibilnost…
Ker čisto z vsakim, pa čeprav je zrela osebnost, pa spet ne gremo skupaj.[/quote]
No, ne vem, kako ti gledaš, ampak jaz ne vidim tu nobene druge zgodbe glede osnovne teme.
Vprašanje je bilo “še lahko izbirajo ali pač vzamejo kar se da dobiti?” Dober pregovor je, kdor izbira, izbirek dobi. In kdor do 35+ ni izbral, mislim, ne vem, no, ta očitno nima prave predstave o tem, kaj prava zveza pomeni. Kar se mene tiče, ko 35+ letniki razlagajo, da “še ni bilo nobene prave”, resno podvomim tako v to izjavo kot še v marsikaj drugega. Pa to niso taki, ki nikamor ne hodijo in sedijo samo doma, da ne bi mogli nobene srečati. O ne, taki z mnogo družabnega življenja in tudi nekaj vezami za sabo.
Kdor ve, da ne gre za “izbiro”, ampak za “odločitev”, “zavezo”, ta vsaj do nekje tam 35. leta neha uporabljati besede “izbira” in “ko bo prišla prava/zrela oseba”, ampak se zaveže eni osebi in tam vztraja ter pri tem da vse od sebe in drugega vzpodbuja h enakemu. Čakanje na “zrelo” osebo je isto kot čakanje na pravo osebo. Mi vsi zorimo in k temu lahko spodbujamo tudi druge – ali pa pač ne in če ne ustrezajo našim kriterijem, jih zavrnemo. Govorim iz izkušenj, oba s partnerjem sva nekajkrat padla na “zrelostnem izpitu”, pa ker sva si zavezana, sva si pomagala vstati na naslednjo stopnico. Pričakuješ, da boš dobil že “izdelanega” človeka – praviš, da mora biti zrela in ne sme padati na take in onake fore, hm – no, po mojih izkušnjah je ravno obratno, treba se je najprej zavezati, nato pa truditi, da se vsak od partnerjev max razvija in presega svoje omejitve. Ker taki “že izdelani”, no taki so ponavadi 80+. Važno je zavezati se in nato dati vse od sebe ter partnerja ne soditi, češ kakšen da je, ampak ga sprejeti v paketu in mu pomagati, da ta svoj paket razvija. Čeprav verjamem, da taki, ki še vedno “iščejo pravo/pravega”, ne bodo čisto dobro zapopadli, kaj to pomeni.
Osebno najraje kurim bejbe tam od 19 pa do 22,23…[/quote]
Ja, katere pa boš? Pa še te so verjetno tiste z nedokončano srednjo šolo ali iz tako ali drugače razpadlih družin, ki jim ne preostane drugega kot da filajo ego slinastim dedcem kot si ti![/quote]
Čaki mal, zgledam pa že tolk dobr, da mi rata pokavsat kakšno mlado kelnarco z nedokončano šolo….to je pa tud vse kar rabim…
Očitno govoriva en mimo drugega in poznava zelo različne ljudi. ALi jih pa doživljava zelo drugače.
Kar se mene osebno tiče sem “tvojo” varianto skupnega zorenja preizkusil – in žal ni delovala. Razvoj je bil tako drugačen, da sva lahko bila prijatelja, ne pa tudi partnerja.
Privezati človeka na kakršenkoli način pa ni pošteno – in tudi deluje ne.
Očitno govoriva en mimo drugega in poznava zelo različne ljudi. ALi jih pa doživljava zelo drugače.
Kar se mene osebno tiče sem “tvojo” varianto skupnega zorenja preizkusil – in žal ni delovala. Razvoj je bil tako drugačen, da sva lahko bila prijatelja, ne pa tudi partnerja.
Privezati človeka na kakršenkoli način pa ni pošteno – in tudi deluje ne.[/quote]
Saj meni je povsem jasno, o čem govoriš, verjemi – pri tebi ta varianta ni delovala, ker ni bilo začetne skupne odločitve, kam naj ta razvoj vodi, in o zavezi, da ga bosta oba spoštovala. Zato sta šla vsak v svojo smer. O tem govorim, ko govorim o “pripravah na zakon”. Da že na začetku začrtaš to smer skupaj. Je pa to morda na nek način lažje izvesti v zvezah, kjer so otroci. Kjer je povsem jasno, da ni tako preprosto reči “oh najin razvoj je tako drugačen, dajva biti midva raje na frenda”. Pa sploh ne gre za to, da bi nekoga privezal; to je prav značilnost večno iščočih ljudi, da je v njihovem besednjaku tudi ta “privezal”, medtem ko dolgoletni uspešni pari tega ne uporabljajo. Ta “razvoj” je tudi ena taka precej ohlapna kategorija.
Ne dvomim, da imaš zase prav. In ker imaš seveda prav, tudi iščeš in ne najdeš. Hecno mi je namreč, da te večkrat berem in si mislim, kar fajn dečko. Po drugi strani pa v vsakem tvojem postu o ženskah najdem kako zahtevo po “kriterijih, ki jih mora dotična izpolnjevati” 🙂 To pa ni več tako fajn, ne vem no, boga revca ta, ki mora biti takole perfektna. Ali mora biti zrela ali privlačna ali kaj tretjega. Kar ti želim reči, je to, da s pravilnim odnosom tudi to vse lahko pride, in privlačnost in zrelost in kar je še tega. S “kriteriji” si izbor samo zožaš. Ker so odraz tvojih želja, ne pa resničnih potreb. In za dobro zvezo je zelo pomembno, da partnerja prej kot lastne želje izpolnjujeta resnične potrebe – svoje in od partnerja.
Zelo dobro je opisano pri Malem princu. Kako je vzljubil vrtnico, ker je skrbel zanjo. In ne zato, ker je od nje pričakoval, da bi bila lepa, pametna, kompatibilna z njim itd. Ker je izpolnil njene resnične potrebe, je zacvetela.
No, vsak sam zase ve. V glavnem – vso srečo pri iskanju in brez zamere.
Ja, katere pa boš? Pa še te so verjetno tiste z nedokončano srednjo šolo ali iz tako ali drugače razpadlih družin, ki jim ne preostane drugega kot da filajo ego slinastim dedcem kot si ti![/quote]
Čaki mal, zgledam pa že tolk dobr, da mi rata pokavsat kakšno mlado kelnarco z nedokončano šolo….to je pa tud vse kar rabim…[/quote]
Ah, za to ti pa res ni treba zgledat ne vem kaj. Da maš le na desni strani na riti eno tako zatrdlino, ki se ji pravi “tošl” in da malce z jezikom in trebuhom “otresneš”, češ, ta pravi ga imamo pod streho, pa je…. Saj poznamo take tičke, brez skrbi:)
Hvala. Tebi pa srečno pri tistem kar imaš.
Ker stalno rineva vsak v svojo smer pri tejle debati me nekaj zanima… iz tvojega teksta mi izpade misel, da se da graditi praktično s komerkoli, ki je za to. Si to mislila?
Sprašujem ker moje izkušnje tega ne potrjujejo… pa me zanima.
Tiste “kriterije” ki jih večkrat omenim… pa šele zdaj vidim da se da razumeti tudi tako kot ti praviš. MIšljeni so pa malo drugače… namreč tako da naj bi bilo vsaj kakšno skupno izhodišče, pa tudi skupna usmeritev (oz. strinjanje o njej) koristi.
Npr. tudi če rečem da bi lahko poskusil graditi kar s komerkoli… bi moralal biti skupna vsaj želja po grajenju, v katero smer graditi,…
Ne vem… danes mi ne uspeva razložit točno… mogoče je to bliže temu kar ti praviš da so potrebe. Mogoče bi mi celo uspelo razložit v živo ali pa primerih… kdo ve
Danes nimam več časa, ne nisem mislila s komerkoli, zakaj skrajnosti 🙂 Med “kdorkoli” in “točno tak” je še morje možnosti, če je človek odprt zanje. Sicer pa ja morda izpade drugače kot ti hočeš povedati pa se potem ustvari napačen vtis. Kakorkoli ti želim eno fejst pupo pa kup otročadi, ker bi verjetno užival. No ali pa se motim. Kakorkoli, srečno in lep dan.
Jaz sem tudi v teh letih in mi je en pred kratkim nakladal, da je ogromno takih kot sem jaz ki jih tipi ‘servisirajo’ skratka priporoču mi je da si najdem enega poročenega, še vedno uživam v svoji neodvisnosti, za moj seks life pa že un poskrbi.
Eni so pa res mimo…. Zakaj bi se odrekla svoji samostojnosti za enega, ki ga očitno že njegova baba ne prenaša več, pa da bi se sekirala če me bo kdo vidu z njim, pa da me bo klical ko se bo njemu zazdelo in težil pri meni v stanovanju, mislim, eni so pa res idioti.
Jaz hočem deca 100% ali pa nč. 🙂 Če bo taprav se bom že odrekla svoji samostojnosti, nekaj polovičnega se pa res ne grem. Za seks ga pa lahko dobim kadarkoli – tolk slabo še ne zgledam. Brez obveznosti. :).
Najprej odgovor na vpršanje….moškim od 30 do 40 ni težk najti partnerke…..je dost večji razpon, kot ga imajo ženske…..ja zdej me boste ene napadle, samo to je dejstvo….pač je tako, da ste ženske nekje 7 let v razmišlanju naprej…torej imaš lahko dosti mlajšo…sej ima ženska tudi lahko mlajšega, vendar samo za…. če bi pa kaj več, pa na dolgi rok ne gre,,,,,sem že videl take zgodbe…
Da pa pri 30+ ne vejo zase, pa kaj bi….je pa totalna zmota….moški šele okrog 35 ve kaj bi….prej pa ne ravno…..tako, da….
Nimam pojma, ker sem ženska, okoli mene pa so vsi po parih. Ampak menim, da enim nikoli ni težko, enim pa nikoli ni lahko najti partnerja, vsem je pa z leti vedno težje.
Se mi pa zdi, da je moškim v teh letih lažje kot ženskam, tudi če imajo prtljago, ostane ta običajno pri partnerki, tako da jim je lažje tudi z vidika “svobode”
Je pa to kar hud razpon. Imeti 30 ali 40 let.
Če samo pomislim, pri 25-ih bi se mi kakšen 30 letnik še zdel primeren, 35 ali 40 letnik pa niti v sanjah ne. Pa 30 letnik si lahko najde tudi kakšno malce starejšo, 40 letnik pa težje, vsaj v primeru, če si želi družino. Torej “razpon” + – je odvisen od marsičesa, ampak pri mlajših je večji.
Nisem videla namreč samo tega, da se je moški naveličal žene in si našel mlajšo, tudi obratnim zgodbam sem bila priča. Ko je bila punca vsa navdušena nad svojim resnim, starejšim frajerjem, ko se je pa le preveč postaral, ga je pa zbrcala. Tudi to je kar pogosto.
Forum je zaprt za komentiranje.