Zoran Drvenkar: Sori
ob tem romanu naturaliziranega nemca hrvaškega rodu, dobitnika pomembne nagrade, namenjene kriminalnim romanom (2010 Friedrich-Glauser-Preis für Sorry) boste uživali, če ste tudi ob, recimo, Fincherjevem filmu Sedem ali drugem delu Jagenjčkov. Jaz priznam, (ob filmih) preveč nisem, sem pa zato toliko bolj ob branju Drvenkarjeve knjige. Sveže, drugače, zanimivo in napeto, berljivo. Tu in tam kak kratek stavek spomni celo na Döblinov Berlin Alexanderplatz, a to si najverjetneje že domišljam. Priporočam.

@pilgrim:
Tudi meni je bil Drvenkar všeč, le da sem prebrala Cengiz&Koder in Povej, kaj vidiš (mislim, da obe iz zbirke Najst). Sploh prva. Se pa že veselim branja Sori

Kate Grenville: SKRITA REKA

Izjemna pripoved o angleški družini, ki je zaradi očetove kraje izgnana v Avstralijo. Avtorica izvrstno zajame in oriše različne nianse tega dogajanja: odnos med ženo in možem, “odnos” med naseljenci in domorodci, srljivo “belo logiko” (jaz, belec, biti večvreden in pobiti vse, ki so mi napoti), ljubezen, domotožje, hrepenenje po lastnini in samopotrditvi … Zares izvrstno branje, katerega okus mi gotovo še lep čas ne bo zbledel.

K.

S.Larrson – Dekle z zmajskim tatujem in Dekle, ki se je igralo z ognjem

Kljub temu, da nimam predsodkov okoli knjig ki so popularne, sem kar dolgo odlašala z branjem in končno sem tudi jaz prišla na vrsto:) Zgodba je napeta čez celotno knjigo, da se ne vleče, glavna junakinja je z svojo zunanjostjo in moralnimi normami dovolj v nasprotju s karakterjem glavnega junaka – novinarja. Dovolj kakovostno, da ni škoda časa in dovolj lahkotno za sprostitev.
Prebrano na mah in v napetem pričakovanju tretjega dela.

Bohumil Hrabal: Oglas za hišo, v kateri nočem več živet

Izjemno, čista 10/10!

Tista prava češka satira, izjemne zgodbe. Čestitke tudi prevajalki Nives Vidrih za izbor zgodb in res izjemen prevod.

William Faulkner: Krik in bes

O, to pa je knjiga! Velika literatura. Knjiga, ki je od mene zahtevala obilo potrpežljivosti in vztrajnosti, počasnega in razmišljajočega branja, a za trud sem bila bogato poplačana. Že si želim, da bi knjigo še enkrat prebrala – toliko je podrobnosti in opisov, ki jih ob prvem branju nisem uspela popolnoma dojeti.
Pripoved o propadajoči, nekoč bogati družini z juga Združenih držav iz prve tretjine 20.stoletja. Trije bratje (eden umsko močno prizadet) in sestra, s katero so bratje vsak na svoj način obsedeni, starša in črnski služabniki. Prva tri poglavja so pisana z vidika enega od bratov. Pri branju prvega poglavja (“stream of consciousness” umsko prizadetega Benjija) sem si pomagala s “plonk cegelcem” – vedela sem kdo je kdo od nastopajočih in imela sem namig, kako se orientirati med številnimi časovnimi preskoki, in sem preživela.Celo uživala. Prvo poglavje je tisto, pri katerem naj bi večina bralcev knjigo odložila, potem je branje bolj tekoče in zgodba bolj jasna. Različna dejstva se začnejo lepo zlagati, dokler se v zadnjem poglavju (pisano z vidika črnske služabnice) dokončno ne zložijo v enkratno celoto.
Res, prava mojstrovina.

Rawi Hage – De Nirova igra

Zgodba dveh prijateljev v bombardiranem Bejrutu in njuna locitev, ko se eden pridruzi lokalni milici, drugi pa sanja o Rimu.
Sama zgodba je okej in ima na koncu dokaj dramaticen preobrat, me je pa navdusila gostobesednost pripovedovanja s kratkimi stavki.

Filozofija Andyja Warhola

Spet ena dobra Modrijanova knjiga. Sploh, ker mi Warholova filozofija očitno zelo leži. Njegova razmišljanja o različnih zadevah: o uspehu, ljubezni, lepoti, slavi, času in še in še… so aktualna še danes, kljub dejstvu da je Andy umrl že leta 1987 in torej pripada čisto drugi generaciji.
Knjiga, ob kateri se velikokrat nasmehneš in še večkrat rečeš: hej, tole je pa zanimivo…

David Benioff: 25. ura

Všečno branje podobne zahtevnostne stopnje kot Mesto tatov. Pri slednji se mi je sicer zdela zgodba bolj domiselna, medtem ko je 25. ura nekoliko manj “filmsko” napisana. Zelo zelo dober se mi je zdel konec (sem se ves čas spraševala, kako bo avtor zadevo zaključil), predvidevam, da je bil na filmu (nisem gledala) še bolj učinkovit kot v knjigi. Skratka, fajn branje.

Stieg Larson – Trilogija

No, pa sem prišla do konca tretje knjige. Do druge tretjine druge knjige sem se komaj vlekla, potem pa je zadeva stekla. Kakšen je vtis zdaj? Kar se mene tiče, prve knjige sploh ne bi bilo treba – štorija se mi je zdela nezanimiva, predvsem pa premalo povezana s tisto v naslednjih dveh knjigah, da bi pasala v trilogijo. Name je naredila hudo povprečen vtis. Kot da bi bil njen namen razvlečeno seznanjanje z glavnima junakoma. Drugi in tretji knjigi pa je treba priznati neverjetno berljivost, stvar šiba, res pravi page turner.

Ampak. Ampak. Vseeno me je motilo kup drugih stvari, pilgrimoviemu pisanju navkljub. Če je zgodba drugega in tretjega dela super, se mi zdi izvedba vse prej kot to. Predvsem glavni liki. Nobeden me ni prepričal, nobeden se mi ni zdel živ. Ne novinar, ne Lisbeth, ne neuničljivi morilec, ne odvisnica od bildanja, ne superurednica … Kar nekaj good guys brez konca in kraja brez najmanjše napake pravilno ugiba od jutra do noči, z novinarjem na čelu. (Dolgočasno) seznanjanje s sistemom švedske demokracije je vstavljeno, kot bi šlo za paket, ki je z neba treščil v knjigo – mislim, da bi se to dalo izpeljati veliko bolj zanimivo, predvsem pa elegantneje. Liki vstopajo in izstopajo, kot se jim zljubi … Prevelika želja biti Veliki ameriški krimič, vsaj kar zadeva mene. Črno-belo brez sivin. Izvedba je bila vsaj zame totalno razočaranje.

Še drobiž: tako kot videza kože nič ne postara bolj in hipoma kot neonska svetloba, tako knjige nič ne postara hitreje in bolj kot tehnični podatki o zmogljivosti računalnikov, telefonov … In nič ji ne vzame toliko kredibilnosti kot pri- oziroma odkrito reklamiranje izdelkov. Smešno je tudi nenehno poudarjanje pomena Lisbethinih “ekscentričnih” tatujev in pirsingov. Knjiga se ne dogaja v 50. letih prejšnjega stoletja, ampak v času, ko so bili tatuji že celo večnost nekaj normalnega, kar edina omeni vsaj odvetnica, drugi pa se še kar zgražajo in čudijo. Drobnih reči, ki so me zmotile, je bil še cel kup.

Kakorkoli, ves ta jamer lahko tudi mirno odmislite kot sitnarjenje, tale trilogija (vsaj 2. in 3. del) pa je prava stvar, če si zaželiš urnega obračanja istov. V tem je definitivno močna.

Ravno berem prvi del; in sicer po priporočilu, da gre za ful hud krimič. No, zaenkrat mi je ok, sem se pa malo matrala na začetku ob enih dolgih opisih dejanj tistega tipa, proti kateremu je novinar zgubil na sodišču (in jih preskočila).

Pa včeraj ujela na ZDF film ravno nekje bolj na začetku, ampak sem tokrat rekla ne, dokler ne preberem :))

hvalabogu, kam bi pa prišli, če bi vsi tulili v isti rog 🙂

In: se popolnoma strinjam z vsem povedanim: preveč pravilno ugibanje vseh mogočih junakov od jutra do noči, na trenutke pretirana šola švedske demokracije, preveč črno-belo slikanje, hudo sponzorsko reklamiranje i-bookov in druge navlake, čudenje nad tetoviranostjo, obenem pa še precej elementov tipa wannabe holivudski scenarij po receptu ščepec nasilja, dovolj akcije, malo seksa, deset dek sadizma, kakšen tornado, nekaj plastičnih operacij, malo pribijanja z žeblji na pod, za nameček pa še aspergerjev sindrom, tajne službe, olof palme, itd. … vseeno pa sem od prve strani prve knjige do zadnje strani tretje knjige užival kot še nikoli.

zdaj pa razumi :-))

Da vsaj eni knjigi že končno dodam filmski epilog: gledala prejšnjo soboto film, ko je bil po tv. Načeloma spodoben in všečen, moram pa dodat, da če ne bi prebrala knjige, bi se zgubila v imenih in osebkih in zgodbi, ker se mi zdi, da je film le malo preveč brez razlage ali povezanosti ovinkaril med vsem omenjenim; kot bi bil narejen samo za tiste, ki vedo, kaj se je oz. kaj naj bi se dogajalo. Prijateljici, s katero sva gledali, je bilo treba marsikaj razjasnit, pa še to ne vem, če je popolnoma sledila. In, seveda, večna težava – kako spravit vso zgodbo v uro in pol filma … Končna misel: odkljukan, kaj več pa ne.

Regla,
jaz pa sem gledala film, knjige pa nisem brala, in film me je prevzel, čisto sem “padla noter”, tu pa tam sem morala vključiti vse, še pomožne generatorje v glavi, da sem lahko sledila, ampak nikoli ni šlo tako daleč, da ne bi razumela. Res odličen film (in verjamem, da je tudi knjiga – nemara še bolj – bombastična!).
Ogleda vreden je tudi Elizabeth: The golden age (Cate Blanchett, Clive Owen) – ne vem, ali je po knjižni predlogi, a je tak, da pusti sled, vsaj vame je precej zarezal. Se opravičujem, ker vlečem filme v knjižno temo, Regla me je zapeljala … 🙂
K.

Prevzemam vso odgovornost 🙂 A ni fino debatirat še o filmih po knjigah?
Elizabeth si bom pogledala, če je še nisem.

hvalabogu, kam bi pa prišli, če bi vsi tulili v isti rog 🙂

In: se popolnoma strinjam z vsem povedanim: preveč pravilno ugibanje vseh mogočih junakov od jutra do noči, na trenutke pretirana šola švedske demokracije, preveč črno-belo slikanje, hudo sponzorsko reklamiranje i-bookov in druge navlake, čudenje nad tetoviranostjo, obenem pa še precej elementov tipa wannabe holivudski scenarij po receptu ščepec nasilja, dovolj akcije, malo seksa, deset dek sadizma, kakšen tornado, nekaj plastičnih operacij, malo pribijanja z žeblji na pod, za nameček pa še aspergerjev sindrom, tajne službe, olof palme, itd. … vseeno pa sem od prve strani prve knjige do zadnje strani tretje knjige užival kot še nikoli.

zdaj pa razumi :-))[/quote]

pravkar z dopusta, kjer je padla tudi tale trilogija.
In se strinjam do zadnje pike. :D:D:D

No, glede reklamiranja se delno strinjam, čeprav gre meni to bolj mimo kot da bi se res poglabljala niti ne vpliva kaj dosti name to, kaj kdo v knjigi je, pije, kupuje, vozi…
Glede tehničnih zmogljivosti – se strinjam, da to dejansko knjigo postara, ampak pri knjigi, ki je natančno umeščena v nek čas to pravzaprav ni pomembno.