Januarsko branje
A ste še vsi zmačkani od praznikov ali kaj? Šestega smo že, šestega!
Leto se je, v bralnem smislu, vsekakor začelo fantastično! Jančarjeva To noč sem jo videl je več kot vredna branja, zato jo brž pohopsajte, če jo slučajno ugledate v knjižnici :-). Podrobnosti o občutjih pri branju pa so v temi o letošnjem kresniku.
Sem se tudi že pripravila, da odprem januarsko temo, pa je le odprta danes 🙂
Nadaljevala sem s P. Gregory in zgodovinskim romančičem Dediščina Boleynovih. Podobno kot prejšnji del v smislu stila in vse to, zelo berljiva, všeč mi je, da se zraven še kaj novega naučim/starega, kar naj bi že vedela, spomnim, in da ni zgolj podajanje faktov, temveč zavito vse v lepo tekoče besedilo. Ji kar uspe orisati tudi karakterje, odbitega kralja, nedolžno in neizkušeno 4. ženo, bimbo-najstniško 5. ženo in pa očitno ne psihično čisto zdravo Jane Boleyn. Zadnji čas, da si že pogledam film po istoimenskem prejšnjem romanu (The Other Boleyn Girl) in serijo Tudorji.
John Mcgahern: Med ženami
Preprosta zgodba, če bi bila daljša, bi bila družinska saga. Branje vleče, čeprav se nič “velikega” ne “zgodi”. Vedno občudujem avtorje, ki uspejo nekaj vsakdanjega napisati tako, da je zgodba zanimiva, bogata, sočna. In čeprav se dogaja na Irskem, jo z lahkoto umestimo kar v Slovenijo. Priporočam vsem tukajšnjim sladokuscem.
K.
Sreten Asanović: Zvijezde padaju
Bojda starosta črnogorske kratke proze. Tematika je, no ja, pretežno klasična: kmetske slike + partizanske muke + razno. Prepričana sem, da z njim že mučijo črnogorske dijake in maturante daleč pred časom, ko bi jim tako pisanje lahko kaj dalo, če sploh kdaj. Zdi se mi, da se bodo ne le kot cenjene, ampak tudi kot brane ohranile pretežno zgodbe, ki sem jih označila kot “razno”. Te so biserčki.
Ampak štorije – naj so, kakršne pač so – trdno stojijo in priznati je treba, da SA zna pisati. Ali kot je v pravi črnogorski maniri v uvodu zapisal Jovan Nikolaidis, ata nam bolj znanega Andreja Nikolaidisa, da Asanovićevo “pero ne piše, ampak kleše”. Kar drži. Že bolj za hec pa dodajam njegove besede, s katerim je hotel povedati, da je pisatelj pravi gospod, govori namreč o njegovem “viteštvo u skromnosti, a junaštvo u diskreciji” 😉
Jean Shinosa Bolen: Babe na tarnajo
Postati baba zajema notranji razvoj. Baba je ženska, ki ima modrost, sočutje, humor, pogum, življensko moč in izraža to, kar čuti. Babja leta so leta rasti.
Je zabaven in poglobljen priročnik za babe in tiste, ki to še bodo. Lahkotno in “tako paše”, da preklopiš za en večer.
Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile
Presenetljivo dobra knjiga! Psiholoških knjig ponavadi ne berem. To knjigo sem pa slučajno prijela v roke, ko sem se sprehajala po knjižnem sejmu. Prebrala sem stran tu in stran tam – in glej, sledilo je zelo redko doživetje, da se mi je vsaka stran posebej zdela zanimiva in vredna nadaljnjega branja.
Avtorica preko sicer splošno znanih faz v razvoju predšolskega otroka izpeljuje občutja in vedenje odraslih. Zelo poučno branje.
Med vikendom sem gledala film Dekle z zmajskim tatujem, ki mi še vedno odmeva v možganih. Prav nič ne kaže, da bo kaj kmalu zbledel.Glede na videno bo treba prebrati tudi knjigo. Zdaj tudi razumem nekatera mnenja o knjigi, ki pravijo, da je najboljši osrednji del knjige, se pravi tisti, ko Lisbeth in Mikael delujeta skupaj. To je tudi močnejši del filma.
Muriel Barbery: Eleganca ježa
Pametnjakarski dolgčas. Odnehala po 100 straneh, ostalo samo na hitro preletela. Toliko časa sem vztrajala, ker se mi je zdelo, da nekje mora biti vzrok za tako popularnost, potem pa ni šlo več. Tudi če sta ženski v drugem delu knjige odkrili skrivnost življenja in vesolja, briga me.
Si pa po prebranem uspeh knjige razlagam s tem, da je v vsakem od nas vsaj malo narcisa, ki tako kot obe ženski čaka princa na belem konju, da bo odkril prečudoviti biser v nas, ki ga naša okolica zaradi svoje zaplankanosti ne vidi. Ker če bi sami stopili svetu nasproti, tvegamo, da smo zavrnjeni, če pa nas nekdo praktično prisili, da pokažemo, kako čudoviti smo v resnici, potem pa to pač moramo storiti, kaj pa naj… 🙂
Željko Milović: Ti dani, te godine
Še en črnogorski avtor – in še ena na temo poznosocialističnega življenja v stari Jugi. Četudi je prejela nagrado za najboljšo kratko prozo leta, ni prav nič posebnega, v konkurenci nekaj odličnih in prave poplave solidnih sorodnih del iz Hrvaške, BiH in Srbije pa sploh ne naredi prav nobenega vtisa – z izjemo ene same zgodbe.
Veit Heinichen: Spokoj močnejšega
ob Mrtvecih s krasa že druga kriminalka tega avtorja izdana v letu 2010 v Sloveniji. Podnaslov: Komisar Laurenti kot tarča finančne mafije. Na naslovnici je ena od tistih borbenih pasjih mrcin s kupiranimi ušesi in tudi v notranjosti so se mi prispevki tega psa zdeli med bolj zanimivimi (vsekakor precej bolj kot pri Akifu Pirinçciju in njegovi Felidae, kjer maček komentira pop in rock muziko). Aktualno (tajne službe po novem, brisanje schengenskih meja, Izola kot center trgovanja z drogo 🙂 …) in po strokovni plati dobro opravljena naloga (borzni izrazi, načini finančnega mešetarjenja). No, slednje morda celo preveč. Spuščanje v … npr., kako se je določala meja okoli Trsta (str. 167-169) in podobno je (vsaj meni) precej dušilo samo zgodbo.
Leto se je začelo dokaj kilavo.
Alan Warner: The Stars in the Bright Sky. Kulten fensi-šmensi in oh-in-sploh roman o razturjeni babji druščini mi že tedne stoji na nočni omarici, tako da lahko diagnosticiram zgolj smrt zaradi dolgčasa. Kdo me je napeljal k temu nakupu, mi ni znano, sem pa nanj besen.
Emma Donoghue: The Sealed Letter. Klasična napaka, ki jo bralec naredi po branju res dobre knjige, je, da naivno poseže še po drugih delih istega avtorja. Koliko dobrih romanov je napisal Franzen? Približno enega, po mojem, verjetno tudi če vključim Freedom, ki je še na pošti. Pa Fowles? Enega in tričetrt? Rushdie? Enega? Eco? Isto? Pa gospa Donoghue? Tale viktorijanski roman (ali karkoli že je) je filigransko izdelan dolgcajt na kvadrat, z izjemnimi podrobnostmi in prepričljivim duhom časa. A kaj to pomaga, če se mi je zadnjih nekaj deset strani zdelo, kot da mi v uho tuli nek privoščljiv stvor: “Profesor Emma Donoghue. Profesor Emma Donoghue. Professsssssor Emma Donoghue.” Ne vem, če prfoksi ne bom odvzel lajkita na fejsbuku, pa bo imela.
Kurt Vonnegut: Zajtrk prvakov. Vonnegut je tak odbitek, da spada v obvezno branje že zaradi norih metod, zornih kotov in gomazenja idej iz vseh vogalov. Zakon.
Ravnokar sem prebrala zadnje vrstice romana “Naj se širni svet vrti” Columm McCann. Fantastičen roman, zelo dobro napisan, poglobljen prikaz današnjega “zmešanega” sveta, ljudi, ki so na dnu in ljudi, ki sodijo, vladajo…. priporočam
Ravno tako sem letos prebrala zelo dober roman “Klofuta” Christos Tsiolkas, tudi fantastičen roman, ravno tako prikaz enega banalnega dogodka in s tem v zvezi doživljanje tega v različnih družinah.
Tretja stvar, ki sem jo paralelno ob McCannu prebirala in mi gre bolj počasi je bolj duhovne sorte, “Zveneče cedre tajge” Anastazija, Vladimir Megra….
Prebrala sem tudi kratko pisanje Svetlane Makarovič “Saga o Hallgerd”, kratko, lepo, tipičen “jezen” Svetlanin slog…
Dragan Radulović: Vitezovi ništavila: Đavo u tranzicionom Disneylandu
Knjige še nisem dokončala, vendar je o njej že mogoče pisati čisto mirno in brez slabe vesti, da boš kaj izpustil. Gre za zbirko grotesk, ki vzamejo v precep junake novokomponirane Črne gore. Tako posamezne štorije nosijo pomenljive naslove, ki povedo vse: Novinar, Novinar začetnik, Prosvetni delavec, Biznismen – mali, Biznismen – veliki, Intelektualec – državni, Intelektualec v vzponu, Politik veteran, Goldengirl čarovnica, Pisec zakonov …
Še preden sem knjigo začela brati, me je prav zanimalo, ali se bo avtor ujel v očitno past pretiranega karikiranja. Hm, kaj naj rečem, se je in se ni. Karikiranje je pri takem pisanju neizbežno, Radulović pa se z njim spoprime enkrat s pravo mero, sem in tja pa tudi ne. Zgodbe so v osnovi zabavne, vendar tudi prodorne in ne enoplastne. Vsekakor pa – če odmislimo nekaj pretiravanja (pa je res?) – vse skupaj ponudijo kar soliden prikaz sodobne črnogorske družbe, mehanizme njenega delovanja, potek preobrazbe iz socializma v divji kapitalizem …
Branje je mestoma hudo zabavno, mestoma resno, pogoltniti je treba kak kliše, vsekakor pa je na takšne osebe in situacije mogoče naleteti še v marsikateri družbi, v naši vsekakor. Če bi bil avtor še malce bolj ambiciozen, bi bil tole pravi biserček. Za to mi je malce žal, saj je iz nekaterih mest razvidno, da je tega več kot sposoben.
Roald Dahl – Zbrane kratke zgodbe
Bi rekla, da sem kar na začetku leta dobila letošnji literarni presežek:) Za moj okus ravno prav črno in dovolj bizarno da je duhovito in okusno. Vsekakor pa je zbirka, po vsebini in obsegu, biblija za ljubitelje kratkih zgodb.
Knjiga ob kateri sem začutila veliko spoštovanje do avtorja in njegove domišljije, ter načina, kako jo ubesediti.
Pohvala tudi prevajalkam.
Ian McEwan: Solar
Knjigo sem brala dolgo in s pogostimi prekinitvami, kar se mi pri McEwanu še ni zgodilo. To ni ravno dober znak za knjigo.
Glavni junak je nobelov nagrajenec za fiziko, Michael Beard, ženskar, v poznih srednjih letih, ki je brez nekih hudih moralnih zadržkov pred čemer koli. Dogajanje je razdeljeno v tri dele, ki so postavljeni v leta 2000, 2005 in 2009.Ob koncu vsakega dela je nekašen vrh dogajanja, ko se zgodi kaj nepričakovanega ali precej nenavadnega, ki obeta, da bo močno spremenilo nadaljnjo pot junaka, a v bistvu se potem ne zgodi nič zelo posebnega ali drugačnega. Prof. Beard se pobere in nadaljuje svojo egoistično življenjsko pot.
V knjigi se na dokaj zabaven način razpravlja o marsičem: o podnebnih spremembah, o pridobivanju vodika in kisika iz vode s pomočjo sončne energije in prirejene fotosinteze, o vplivu medijev na javno mnenje, o nevarnostih (moškega) uriniranja pri minus 26 stop.C, o tem zakaj ženske težko uspejo v fiziki, o rizičnih dejavnikih za koronarno bolezen… Ni da ni. Kar preveč vsega.
Bilo je vredno prebrati, a kakšnega večjega užitka, kot je bil nasmeh ob komično-tragičnih situacijah, ni bilo.
John Steinbeck: Grapes of Wrath
Tokrat pod angleškim naslovom, ker sem zadnjo polovico prebrala v originalu. Na Googlu je zastonj. 😉
Ni kaj, zadela me je kot grom, tudi zato jo omenjam kar dvakrat. Tragična, pretresljiva in neskončno napeta zgodba o družini s Srednjega Zahoda, ki gre iskat srečo – pravzaprav kar golo preživetje – v Kalifornijo. Opisi neverjetne revščine množic na eni strani in ogabnega pohlepa peščice bogatih na drugi zares poženejo v bes. Tudi zaradi časa, v katerem živimo trenutno. Obvezno branje.
Paolo Giordano: Samotnost praštevil
Slastno tesnobna in močno izvirna zgodba o dveh ‘praštevilih’, dekletu in fantu, ki ju travmatična izkušnja iz otroštva obsoja na samoto in odrinjenost. Neodložljivo!
Ravnokar prebrala Purge od Sofi Oksanen (v angleškem prevodu, v slovenskem ga še ni). Hvalijo jo do nebes, napovedujejo ji nobelovo nagrado, pobrala je cel kup nagrad..mene ni navdušila. Sem sicer prebrala do konca, je zanimivo malo doživeti Estonsko-Rusko povezavo, vendar…zoprni, popolnoma odvečni detajli (“vzela je skodelico, ponesla jo je k ustom, skrnila je, skodelico je odložila, pajek je lezel”…ajoj), ponavljajoči se motiv muh, s katerim ‘otvori’ roman, nato pa muhe everywhere, muhe, ki hodijo po stenah, lezejo po nogah…v tem sem sicer iskala globlji motiv, ki ponazarja gnilost vsega skupaj, a v bistvu je samo delalo atmosfero gnilo; atmosfera knjige itak freaky-temačna, s katero sicer samo po sebi ni nič narobe, a tule se mi zdi preprosto zgolj plod avtoričine prepotence in domišljavosti. Skozi knjigo mi je šla avtorica na jetra, ker se mi je zdela prisiljeno čudaška, da je temačna, samo zato ker je to ‘kul’.
Skratka, ok, sem prebrala, a za dol past ni.
Sedaj berem Eleganco ježa, me zabava, pa še francoščino utrjujem:))