Januarsko branje
@Kerstin: Klasik, v katerih se praktično nič ne zgodi, je celo morje – naj omenim samo Uliksesa. Varuh se zame uvršča med klasike, je pa res, da je jezik tukaj glavni junak in če ne sede, pač ne sede. Priporočam original, če se ga boš še kdaj lotila.
Ja, tudi meni je ves čas šel po glavi tale “kao” :)), ta bi krasno pasal, vendar dvomim, da bi bilo dovoljeno. Če bi bil vsaj samo “kakor” (ali pa samo “nekako”), ker “nekako kot” mi zveni ne le narejeno, temveč tudi okorno, oglato, jezik se spotika čez vse te k-je … No, v koroščini bi se našel približek: nékod, kar pomeni nekako, v izgovoru pa združuje NE(kako)KOT 🙂 …
Oja, vem, vem, saj sem navdušeno sodelovala pri temi “klasična dela, ki jih ne prebavljate” :), samo sem nekako kot pričakovala :), da bo tole malo bolj berljivo, ne vem sicer, zakaj – morda zaradi podzavestne povezave s Steinbeckom, ki pa mi je zelo berljiv.
Lp,
K.
Tove Jansson: Nevidni otrok in druge zgodbe
Komentar: itak (sem fenica TJ).
Marginalija: lepa knjiga, no, glede barv naslovnice nisem čisto ziher, ampak noter pa … za darilo (od Modrijana).
Marginalija 2: zakaj se je prevajalka odločila nekatere stvari prevajati drugače od kao (gl. zg. debato o Salingerju, res je problem) ustaljenih prevodov Muminov?
Dobila sem v roke Vojnovićevo knjigo Čefurji raus in jo na mah ter z užitkom prebrala.
V moji službi je še nekaj sodelavcev, ki so to knjigo prebrali (sodelavka, “lastnica” enega izvoda, jo je pridno posojala okoli, tudi meni). Zlasti po tej aktualni šlamastiki s strani policije se je razvnela debata okrog nje. Bila sem presenečena, da je bila trem od desetih sodelavcev knjiga “kar neki”, dva je motil slog pisanja, no, ostalim pa je bila zelo všeč.
Končno sem se pregrizla skozi Genazina – hja, hm, no, prav nič me ni pretresel. Podobnih knjig sem, se mi zdi, prebrala že na tone – zlasti Nemci (vsaj ti, ki mi pridejo v roke) očitno zelo radi žvečijo eksistencialije. Jaz bi pa raje malo akcije. 😉
Prebrala sem tudi Le Clezioja – skrivnostno lepe zgodbe, ampak spet, ne bi šla stavit, da se jih bom čez kak mesec še spomnila.
Andrej Motovič: Progres
Obsežno, že skoraj monumentalno knjigo sem prebrala presenetljivo hitro in s precejšnjim užitkom, se ob njej hahljala, skratka, uživala. Moroviča nasploh rada berem, vedno me očara in zabava, ampak … Pri njem se mi vedno zastavi kak nesrečni “ampak” – nemalokrat zaradi podobnih reči.
Zdi se mi, da v njegovih knjigah – tudi v tej – pogrešam nekaj več strukture, ali bolje, izbirčnosti pri odločanju, kaj v knjigo in kaj ne. Še v vsaki so bili deli, ki sem jih sicer prebrala, največkrat zdolgočaseno, ampak knjiga bi jih zlahka pogrešala. Morda bi bila brez njih celo boljša, kaj jaz vem.
V tej knjigi je to npr. opisovanje prav vsakega skoka v Dubrovnik, vsebine vsake predstave, ki so jo igrali ipd.
Super, da se je AM odločil popisati orjaški del zgodovine Metelkove. Ampak vsakega žeblja in dile, ki jo je zabil, pa tudi ne bi bilo treba popisati … To je tu mač še zame, ki tja hodim že od vekomaj, za bralce, ki jim Metelkova ni ravno druga dnevna soba, pa …?
Zdi se mi, da bi bil ta popis veliko zanimivejši, če bi bil nekoliko bolj zgoščen, navsezadnje je to vendarle roman, pa čeprav v veliki meri temelji na resničnosti. V taki obliki, kot je popisana ta zgodovina – in obsežen zapis si vsekakor zasluži – pa bi prej sodila v kako dokumentarno delo o Metelkovi.
Vse to pa nikakor ne pomeni, da knjiga ni fajn, nasprotno. Zdi se mi le, da bi bila v bolj koncentrirani obliki pravi šus, tako pa je mestoma zanimanje odšlo na sprehod.
končala ellis peters: leper of st. gilles
začela anne perry: paragon walk
pred leti sem si kupila celotno kroniko brata caedfela, meniha iz srednjeveškega shrewsburyja (čisto zgoraj imenovana knjiga je 5. po vrsti), kasneje sem pa začela počasi nabavljati še prigode thomasa in charlotte pitt, detektivskega para iz pozne viktorijanske dobe. in zdaj jih izmenjaje berem. petersova mi je pravzaprav ljubša, čeprav jo je nekoliko naporno brati, ker skuša pisati v nekakem starinskem jeziku. pri perryjevi pa dostikrat zadremljem zraven, posebno v prvi četrtini, potem pa zgodbe postanjeo bolj razgibane.