Najdi forum

Splash Forum Arhiv Knjižni molji in pravopis Januarsko branje

Januarsko branje

J. Austen: Northanger abbey

>Bookerje pa zgleda prav lepo kolobarijo.

Razumem, da človeku ne more biti všeč vse, kar dobi nagrado, ampak zadnje čase se prepogosto dogaja, da dobiva nagrade marsikaj. OK, da mi kaka nagrajena knjiga ni všeč zaradi trka okusov, to je razumljivo; tudi knjiga, ki mi ne ugaja, je lahko dobra – in to se da prepoznati. Toda nagrajevanje kar tako in umetno ustvarjanje književnih zvezdnikov … no, to me pa vse bolj spravlja v slabo voljo.

Kar se mene tiče, bi lahko književne nagrade vseh vrst lepo počasi ukinili, saj je skoraj ni več, ki se še ni diskreditirala. Tako bi malo bolj delal dobri stari od ust do ust – mi pa prebrali nekaj več dobrih knjig in zagotovo manj precenjene solate.

pet četrtin pomaranče – Joanna Harris – Trenutno sem nekje na sredini, ampak me vleče in vleče naprej. Zelo všeč mi je slog pisanja in kako opisuje dogajanje oz. zaporedje dogodkov. In naslednja knjiga bo njena čokolada 😉

prijetno branje vsem v teh mrzlih dneh!

Prebrala Zaroto bebcev (takega romana pa še ne! – najbrž me dolgo ne bo več kaj tako zelo navdušilo!) in Penelopino prejo (če ne bi reva sledila Zaroti, bi tukaj ohala in ahala nad njo, vsekakor imenitna reč!).

K.

Geograf je bil krasen, prebran v šusu – čeprav mu do čiste petke malce zmanjka, kaj pa vem, parkrat se preveč ponavlja. Spremna je pa res huda – človek bi mislil, da imamo opravka s kakim zapletenim simbolističnim tekstom, ki se ga praktično ne da razumeti brez dodatne razlage, ne pa z ekstra berljivo in vsakomur dostopno satiro. Kot bi rekel moj učitelj matematike v gimnaziji, avtorica strelja vrabce s topom. :)))

Poleg Genazina me zdaj čaka še zadnji nobelovec Le Clezio z zbirko Pomlad in drugi letni časi.

A. Ivanov: Geograf je zapil globus

Sploh ne vem, če naj tole napišem 🙂

Ne, ne in ne! Pripoved razbita, dialogi prisiljeni, humor mi ne potegne (seveda ob tem dopuščam možnost, da mi “ruska duša” ne leži).

Evo, pa sem.

Zarota bebcev – ne gre pa ne gre. Bom nedokončano vrnila v knjižnico. Glede na vaše kritike (pohvale) sem mislila da bo steklo branje – ampak ne gre.

Lp, ela s

Pa še to – medtem sem prišla do konca, do spremne besede.


@Oja
: se strinjam s tabo, tisti del o simbolizmu pa poseka vse, preglobokoooooo. Dejte, no …

Ela S, do kod pa si prišla pri Zaroti? Tudi meni se na začetku ni zdela kaj posebnega, po kakšnih 40 straneh pa me je potegnilo not!

(Mimogrede, začetna dva Ignacijeva zapiska lahko mirne duše preskočiš.)

K.

Alberto Moravia: Prezir

izjemna knjiga, 10/10

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

Heather, ni zamere sploh. Še pri vsaki množično brani in opevani knjigi smo imeli koga, ki je odstopal – Vse je razsvetljeno, Geograf, ravnokar omenjena Zarota bebcev (skrajni čas, da jo preberem še jaz in pridam svoje strokovno mnenje, hehe). Edina knjiga, ki je po mojem spominu med nami dosegla popoln izkupiček, je Ko so cvetele buče, pa tudi tukaj najbrž še nismo rekli zadnje.Si jo že prebrala? 😉

Meni je pri Zaroti najbolj odprla usta razlika med kvaliteto napisanega in stanjem človeškega duha tedaj, ko je bil roman spisan (šestdeseta leta prejšnjega stoletja) in sedaj, po koncu bušizma (predvsem razmerje delodajauc-delojemauc). Kakšna regresija. Progresiramo, nimaš kej.

@Oja: Edina knjiga, ki je po mojem spominu med nami dosegla popoln izkupiček, je Ko so cvetele buče

Če se ne motim, bi med te knjige spadal tudi Osmi poverjenik …?

Aja, pa res, Povjerenik tudi. To je že malo dlje nazaj, pa sem pozabila. 😉

Evo, hvala Oja, Buče in Poverjenik gredo takoj na seznam, Bebci so pa že gor.
Foer – to sem pa za.

Lefkios Zafiriu: Gangsterji

Bolj na kratko: pretirano v vseh pogledih.

Bolj podrobno: gre za zelo (zelo!) povprečno knjigo iz zbirke Euroman, ki pa je v resnici bolj euronovela (51 strani).

Zraven dobimo spremno besedo, ki znaša cca 30 strani (žal si moram zlobno misliti, da je bilo treba nekako pridobiti obseg knjigi) in neverjetnih 91 (!) opomb k besedilcu, v katerih je razloženo za vsako ciprsko vas, kje leži, in za vsako stavbo v Larnaki (dobro, malo pretiravam) …

Velik minus.

Hm, tudi jaz sem danes vrnila v knjižnico Ivanovega Geografa, ki me enako kot tebe, ni prepričal, na trenutke zelo “preskočljiv”…

Brala sem pa še poezijo Neže Maurer, Na tvoji koži pišem svoje verze. Sproščujoče, sveže, globoko.

Sedaj mi je knjižničarka svetovala Cesto, Cormac Mc Carthy,

dobila pa sem tudi končno Vojnoviča.

Osmega poverjenika je nekdo “sšimfal”, ne vem pa, ali šteje med “nas”.

🙂

K.

@2201: zelo “preskočljiv”…
Sijajen izraz!

Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva

Čudak v čudaški povezavi z drugim čudakom – malo čudaško, in vendar kar fajn. Mislim, da knjiga ne bo šla v mojo osebno antologijo, vseeno pa sem jo prebrala s precejšnjim užitkom.

Zajčje leto od Paasilinne, fino, ne za dol past, a vsekakor sveže in eno boljših branj. Tudi Tuleči mlinar dobro kaže, sem že čez pol.

K.

Knut Hamsun: Viktorija

Lepa ljubezenska zgodba, ampak nič več od tega….So mi od njega bolj všeč Potepuhi, Blagoslov zemlje in Skrivnosti.

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

Dimitri Verhulst: Beda stvari

Sem šele začela, a: trpko, neprizanesljivo in mogoče ni za (pre)občutljive.

No, včeraj zvečer sem prebral še Pan od Hamsuna

Močno podobno kot Viktorija, tako vsebinsko kot kvalitetno.

_______________ So it goes. - Kurt Vonnegut -

“Ne moreš, da verjameš”, ampak ravno sem prebrala Čefurje raus! (Vojnović). Knjiga je seveda posebna, zanimiva, malo spominja na Predinovo Na zeleno vejo, a je bolj trpka. Za moj okus premalo romaneskna zgodba, bolj vtis med sabo povezanih kratkih zgodb, kar meni ne ustreza. Zgolj dobremu kontekstu se imam za zahvaliti, da se nisem izgubila med neznanimi besedami. Mogoče me preveč determinira dejstvo, da sem iz Murgel :). Knjigo priporočam, če ne zaradi drugega, zaradi afere (glede katere tudi jaz verjamem v teorijo zarote 🙂 in avtorju želim čimveč prodanih izvodov ter da dobi odstotke od izvoda).

Salinger: Varuh v rži

Prebrala tretjino in odložila. Kar naj bo ‘klasika’, mene ni prepričala. Dogaja se praktično nič, poleg tega sem se pa ves čas spotikala ob prevod “nekako kot”, npr. “in sem ga nekako kot potolažil”. Že lahko, da v ang. to zveni kul, “I sort of like comforted him”, ampak v slovenščini me je zelo motilo in razmišljam, kako bi se dalo to spraviti v bolj realen sleng – ali pa res kdo tako govori??

K.

New Report

Close