Januarsko branje
>Bookerje pa zgleda prav lepo kolobarijo.
Razumem, da človeku ne more biti všeč vse, kar dobi nagrado, ampak zadnje čase se prepogosto dogaja, da dobiva nagrade marsikaj. OK, da mi kaka nagrajena knjiga ni všeč zaradi trka okusov, to je razumljivo; tudi knjiga, ki mi ne ugaja, je lahko dobra – in to se da prepoznati. Toda nagrajevanje kar tako in umetno ustvarjanje književnih zvezdnikov … no, to me pa vse bolj spravlja v slabo voljo.
Kar se mene tiče, bi lahko književne nagrade vseh vrst lepo počasi ukinili, saj je skoraj ni več, ki se še ni diskreditirala. Tako bi malo bolj delal dobri stari od ust do ust – mi pa prebrali nekaj več dobrih knjig in zagotovo manj precenjene solate.
Geograf je bil krasen, prebran v šusu – čeprav mu do čiste petke malce zmanjka, kaj pa vem, parkrat se preveč ponavlja. Spremna je pa res huda – človek bi mislil, da imamo opravka s kakim zapletenim simbolističnim tekstom, ki se ga praktično ne da razumeti brez dodatne razlage, ne pa z ekstra berljivo in vsakomur dostopno satiro. Kot bi rekel moj učitelj matematike v gimnaziji, avtorica strelja vrabce s topom. :)))
Poleg Genazina me zdaj čaka še zadnji nobelovec Le Clezio z zbirko Pomlad in drugi letni časi.
Pa še to – medtem sem prišla do konca, do spremne besede.
@Oja: se strinjam s tabo, tisti del o simbolizmu pa poseka vse, preglobokoooooo. Dejte, no …
Heather, ni zamere sploh. Še pri vsaki množično brani in opevani knjigi smo imeli koga, ki je odstopal – Vse je razsvetljeno, Geograf, ravnokar omenjena Zarota bebcev (skrajni čas, da jo preberem še jaz in pridam svoje strokovno mnenje, hehe). Edina knjiga, ki je po mojem spominu med nami dosegla popoln izkupiček, je Ko so cvetele buče, pa tudi tukaj najbrž še nismo rekli zadnje.Si jo že prebrala? 😉
@Oja: Edina knjiga, ki je po mojem spominu med nami dosegla popoln izkupiček, je Ko so cvetele buče
Če se ne motim, bi med te knjige spadal tudi Osmi poverjenik …?
Lefkios Zafiriu: Gangsterji
Bolj na kratko: pretirano v vseh pogledih.
Bolj podrobno: gre za zelo (zelo!) povprečno knjigo iz zbirke Euroman, ki pa je v resnici bolj euronovela (51 strani).
Zraven dobimo spremno besedo, ki znaša cca 30 strani (žal si moram zlobno misliti, da je bilo treba nekako pridobiti obseg knjigi) in neverjetnih 91 (!) opomb k besedilcu, v katerih je razloženo za vsako ciprsko vas, kje leži, in za vsako stavbo v Larnaki (dobro, malo pretiravam) …
Velik minus.
Hm, tudi jaz sem danes vrnila v knjižnico Ivanovega Geografa, ki me enako kot tebe, ni prepričal, na trenutke zelo “preskočljiv”…
Brala sem pa še poezijo Neže Maurer, Na tvoji koži pišem svoje verze. Sproščujoče, sveže, globoko.
Sedaj mi je knjižničarka svetovala Cesto, Cormac Mc Carthy,
dobila pa sem tudi končno Vojnoviča.
“Ne moreš, da verjameš”, ampak ravno sem prebrala Čefurje raus! (Vojnović). Knjiga je seveda posebna, zanimiva, malo spominja na Predinovo Na zeleno vejo, a je bolj trpka. Za moj okus premalo romaneskna zgodba, bolj vtis med sabo povezanih kratkih zgodb, kar meni ne ustreza. Zgolj dobremu kontekstu se imam za zahvaliti, da se nisem izgubila med neznanimi besedami. Mogoče me preveč determinira dejstvo, da sem iz Murgel :). Knjigo priporočam, če ne zaradi drugega, zaradi afere (glede katere tudi jaz verjamem v teorijo zarote 🙂 in avtorju želim čimveč prodanih izvodov ter da dobi odstotke od izvoda).
Salinger: Varuh v rži
Prebrala tretjino in odložila. Kar naj bo ‘klasika’, mene ni prepričala. Dogaja se praktično nič, poleg tega sem se pa ves čas spotikala ob prevod “nekako kot”, npr. “in sem ga nekako kot potolažil”. Že lahko, da v ang. to zveni kul, “I sort of like comforted him”, ampak v slovenščini me je zelo motilo in razmišljam, kako bi se dalo to spraviti v bolj realen sleng – ali pa res kdo tako govori??
K.