Ime mi je rdeča me je spravila ob živce tam na kakšni 150. strani. Niti ne vem, zakaj, Pamuk res lepo piše, zgodba je zanimivo strukturirana, krasna menjava zornih kotov … Mogoče ni pravi čas za to knjigo, kaj češ.

Spet sem se lotil Ishigura – zaradi Ne zapusti me nikdar, seveda – in se spopadel, najbrž desetič, s Pale View of Hills.

Za konec januarja – Cunninghamove ”Ure”. Film (bojda odličen) sem zamudila, sem me pa je silno dotaknila knjiga z melanholično ujetostjo vsakdanjika.

@Toro: Imam prijateljico Turkinjo, gospo v letih, ki je huda poliglotka in še hujša intelektualka. Prav neverjetna je. Jezikov, ki jih bodisi obvlada “v nulo” bodisi v njih “samo” bere, je kot listja in trave. Med njimi je celo nekaj afriških.

Kar zadeva Pamuka, je bila med prebiranjem prevodov šokirana. Pravi, da Pamukov slog in jezik nista nič, ampak res nič posebnega. Mestoma naj bi bil tozadevno celo zanikrn. Toda ko ga dobijo v roke prevajalci – in tega si ne zna pojasniti – iz njegovih del nastajajo umetnine.
To jo je najprej začudilo pri angleškem prevodu, nato pa se je vrgla še na druge in menda je bilo vselej enako. Doslej je prebrala šestnajst prevodov različnih Pamukovih del – se pozna, da je upokojenka in ima čas … Prevodi so menda vsi po vrsti absolutno bolj berljivi, “lepši” in nasploh boljši. Kot bi bilo v Pamuku nekaj, kar prevajalce spodbudi k še posebnemu trudu in celo pretiravanju.

Skratka, dama pravi: “Nobelovo prevajalcem!”

Uf, blagor Pamuku – ponavadi se dogaja ravno obratno. Je pa reč res fascinantna – vsekakor bi rada slišala še kakšno mnenje o tem.

Sama ne berem nič novega, tj. še vedno sem pri Fryju (Moab is my Washpot), po njem pa se mislim lotiti McEwanove Saturday ali Ishigurove Never let me go.

@Oja: No, obenem mu taista ga. M. priznava, da je kljub temu dober pisatelj, mi ga je že pred leti priporočila v branje. To se nanaša samo na jezik & slog.

Naj se vrnem k temi: do konca sem prebrala Lili Potparo in njene Zgodbe na dušek.

Prvih nekaj zgodb sem prebrala “na dušek”, v naslednjih so mi bili všeč le še posamezni deli, proti koncu pa se mi je knjiga zdela manj dobra.

Zgodbe večinoma govorijo o manjših dogodkih iz vsakdanjega življenja in si iz njih vzamejo za “tarčo” kak trenutek “praznine”, ki pobliskne v nas in omogoči drugačen pogled, videnje iz drugega zornega kota na isto stvar.

Mislim, da ima L. Potpara še precej rezerve, zato bom z veseljem vzela v roke njeno novo knjigo, ki je menda izšla nedavno. Nekako zaupam vanjo.

Prebrala Sramoto, pa se mi zdi prevod dost švoh (holandija, določeni stavki ..), pa veliko napak ima tale didaktina knjiga. Čeprav je knjiga zelo zelo dobra.

Sedaj pa berem Carverja (v nemščini, da imam občutek, kako popolnoma obvladam jezik :- P) in pa po Ojinem priporočilu Srečne ljudi in so me že potegnili vase 🙂

Prebrala Zgodovino ljubezni (Krauss), ki mi je bila zeloo všeč. Pustila mi je občutke kot Ljubezen v času kolere in Senca vetra, pa malo Pojdi kamor te vodi srce skupaj. Lepa! Priporočam.

Končala sem tudi z Zakaj moški lažejo in ženske jočejo. No ja, saj je ok, ampak ni ravno znanstvena, zdi se mi, da ni nič bolj znanstvena kot npr Ženske so z Venere, moški z Marsa. Tudi hudo smešna mi ni bila, je pa zanimivo. Res pa je, da v bistvu ne maram brati ničesar razen romanov (pa še to ne vseh, Christkind me je pustil hladno, če bi ga lahko še imela doma, bi ga verjetno zaradi kratkosti prebrala, tako pa sem ga morala vrniti v knjižnico).

Sledi Vozli in križi, kriminalka. Bomo videli.

Jaz pa sem pravkar prebrala Ameriški deček – zgodovinski kriminalni roman. Dobro branje.

@Aja: Carver je najbrž odlična izbira za obnavljanje nemščine, ne da bi ti bilo pri tem brati pofl …

@Katja: O Lili Potpara imam tudi sama precej podobno mnenje. Sicer dobro napisane črtice si kmalu postanejo na las podobne – točno veš, da se bo zgodilo nekaj v stilu prejšnjih in da bodo v tem stilu reagirali tudi junaki. Posamično učinkujejo dobro, knjiga kot celota pa je zaradi tega monotona. Zapomnila sem si le zadnjo zgodbo o pogrebu, prav zato, ker je drugačna od prejšnjih.

Zdaj berem od enega Brulca (pozabila ime, se mi ne ljubi ob tej uri po stanovanju brskat pa budit dragega & mačko). Gre za prvenec, štorije z naslovom Diznilend. Prva mi je bila v nulo všeč, tolikšne sreče na nekaj straneh pa še ne … Ostale (za zdaj) precej nihajo.

Se še kaj oglasim v zvezi s tem “primerom”.

(kje je urednik? press)

Namesto McEwana in ishigurs zaključujem januar s Skrito kamero Lidije Dimkovske (ker je iz knjižnice). Mi sploh ni žal, odličen roman.

No oglašam se prvič, ko je ravno januar mimo, čeprav sem po drugih forumih kar dosti …
Ima še kdo enako težavo kot jaz… Zapomnim si naslov, avtorja pa ne ali obratno. No v januarju sem uspela predihat Maeve Binchy – Prijatelje (ne vem kako mi je ona ostala v spominu) pa Ženski kupe, ki ga zgoraj že nekdo omenja. Zelo zanimivo branje, sploh zame, ki mi Indija in na sploh Orient ni blizu. Zato tudi Ime mi je rdeča čaka na polici že kaka 2 meseca. Zelo všečen mi je bil tudi češki “Roman za ženske “(isti avtor kot meni zelo ljubi Čudoviti pasji časi). Hmmm gotovo je bilo še kaj, pa mi naslovi uidejo iz glave, sem že velikokrat rekla da si bom pisala dnevnik branja, pa nekako nikoli ne začnem.

P.s. Mala rdeča knjižica (Lainšček) je eden redkih knjižnih nakupov zadnjih let..

lp tinca

Tudi meni je bila Skrita kamera zelo všeč.
No, najprej sem rabila malo časa, da sem ugotovila, kdaj “govori” kamera in kdaj … (kako ji je že ime v romanu???)

Tako sem navdušena nad Dimkovsko, da moram poiskat še njeno pesniško zbirko…

Glavni junakinji je ime Lila – in če smo že pri tem, mi je sam lik kamere v bistvu odveč. Sama bi preprosto postavila pripoved v tretjo osebo, dnevnike pa pustila v prvi. Ampak kot rečeno, še vedno odličen roman.

Umazane igre Denisa Valanta so šle z mano iz knjižnice.
Po ovitku sodeč, je roman dobil “drugo nagrado za erotični roman: za dosledno spoštovanje pravil erotičnega žanra in za čvrsto umestitev slovenskih karakterjev znotraj mednarodnega seksualnega kriminala”.
Kaj pa vem, občutki so mešani. Zgodba sicer zanimiva, drugačna, vendar na trenutke prav ogabna, hepiend najbrž verjeten. Pri jeziku me pa motijo določeni izrazi kot npr. “popucala”, “fasala”, najde se tudi “vedve” – kaj pa vem, nekako mi ne gre. Aja, pa po SSKJ je moški spolni organ, če mu rečemo na K, napisan z E, ne z A. 🙂 Všeč mi je bil pa zapis “aaauuvvaaa” za izraz bolečine. Ker knjiga sicer ni napisana v slengu ali kaj podobnega, bi pričakovala drugačno izrazoslovje. Priznam pa, da ne poznam “pravil erotičnega žanra”, tako da so moje pripombe lahko popolnoma neumestne.