bralka,

meni pa je tudi zgodba v Pojdi kamor te vodi srce všeč. Nasploh me navdušujejo zgodbe, ki se v flashbackih in po koščkih kristalizirajo. Imam pa tudi jaz knjigo vedno na dosegu – jo je kupila moja mama.

Končala roman Srečni ljudje finske pisateljice Päivi Alasalmi. Nadvse zanimivo, bi rekla, da značilno finsko – čeprav priporočljivo tudi za tiste, ki te kulture ne poznajo pobliže. (In ja, uganili ste, naslov je fino ironičen! ;))

Zdaj sem se lotila Robca, na Katjino priporočilo. Prevod se mi zdi malce škripav – nekako si ne predstavljam, da bi bil jezik tak že v originalu. Kakšen se je zdel tebi? (in BTW, Franzna sem jaz v originalu, in to kljub obsegu prav hlastno. O Potokarjevih prevodih nimam prav visokega mnenja, sloves najhitrejšega slovenskega prevajalca vsekakor pobira svoj kakovostni davek.)

Aja, za bolj hecne trenutke imam pa avtobiografijo Stephena Fryja, ki ga ljubitelji angleškega filma in TV gotovo poznate.

Uh, jaaaa.

Ravno zadnjic je bil po TV en film z njim, ki me je ful zadel (Peter’s Friends).

Sicer mi pa trenutno krati spanec knjiga Tkanina vesolja (Brian Greene), ful zanimivo pisanje tudi za nefizike in wannabe fizike – ko jo bo prebral se moj dragi, bom povedala se komentar fizikov..:)))

lp, proxima

@Oja: Pri Robcu sem se spraševala, kaj je s prevodom, a me je knjiga vseeno potegnila. In, ja, danes, ko sem dokončno ugotovila, da me je Franzel v nulo pograbil, sem se odločila, da si zasluži branje v izvirniiku.

V minulem mesecu nekako ne znam uskladiti časa in umiriti misli do te mere, da bi uživala v branju. In vendar mi potem manjka nekaj dinamičnega, dorečenega, novega – svet, ki ga razgrne knjiga.

Mogoče so me zato v tej fazi Zgodbe na dušek avtorice Lili Potpara pritegnile tako, da jih nisem odložila.

Pravkar prebrano: NEDJMA: MANDELJ: INTIMNA IZPOVED. Se mi je kar malo zagraužala…. Zdaj berem Ženski kupe, da bi si popravila okus, pa mi tudi nekako ne potegne.

@bejbiborn
ne vem, če sva se prav razumeli… knjiga je dobro napisana, sploh ker je konec nekako odprt (prijateljica pravi, da menda obstaja nadaljevanje, a nisem še preverila) … mogoče mi zgodba ni všeč, ker je nenehno nekako mučna… malo je srečnih trenutkov, se ti ne zdi?

Pred kratkim sem tudi jaz bral Fryja in sicer The Liar.
Bilo mi je zabavno, a si predstavljam, da je Angležom še bolj, ker se poigrava ravno z raznimi angleškostmi, ki meni niso tako poznane. Kot npr. konotacije o zasebnih šolah, razni formalizmi na Cambrigdeu itd. Da sploh ne omenjam besedišča …

Ravno prebral Jurij Poljakov: Kozliček v mleku. “Ambivalentno” bi bil pravi izraz. 🙂

@Toro: se povsem strinjam.

Kakor me je knjiga Lili Potpare, Zgodbe na dušek, sprva zelo navdušila, se zdaj popravljam: to je čisto okej branje, ampak o hudem presežku ne gre govoriti.

Sicer pa mi sploh ni žal, da sem lotila te knjige, nasprotno. Tudi smo pred časom dekline s tega foruma jamrale, kako da je pri nas malo pisateljic. No, Lili Potpara vsekakor spada mednje, in to v zgornji del.

Hm, meni pa tale Robec ne gre najbolje. Po 80 straneh še vedno stopiclja na mestu in nič ne kaže, kam bi utegnil kreniti. Dobro, malo se bom še potrudila.

@Iztok: se strinjam glede Fryja, tudi jaz ne razumem vsega, pa imam se poklicno ukvarjam z angleškim jezikom in družbo. Glavno, da je hec! 🙂

@Oja, ne muči se, no, če ti ne znese … 😉 Pri tej knjigi še sama ne vem, zakaj me je potegnila, ker se precej razlikuje od moje običajne bralske košte.

med vikendom sem med likanjem moževih srajc v eni sapi prebrala Pojdi, kamor te vodi srce, sedaj pa berem Kourouma: Alahu ni treba, ki na slogovno zelo izviren način upodablja usodo otrok v Somaliji, Liberiji … zelo dobra in tematsko aktualna zadevščina, slogovna popestritev – skratka priporočam. Seveda, Sanjam uspe izbrskati knjige za sladokusce :-))

Toro se popolnoma strinjam, tak občutek je tudi meni pustilo lansko poletno prebiranje tega romana :-))

Katja in Oja – skorajda sta me že prepričali v Popravke, ki me že veliko časa čakajo na polici, mi zapeljivo mežikajo in me zelo mikajo, ampak kaj ko debelina knjige ni najbolj v skladu s časom, ki ga imam na razpolago :-(((

Oja, mislim, da se to stopicljanje ne bo premaknilo nikamor 😮 Meni je ravno to polževo premikanje fabule in to bogato leporečenje (ni ravno najboljši izraz) in slog pisanja, čeravno sem se tudi sama spraševala, če ni to morda slabost prevoda, bilo najbolj všeč, kljub temu da me navadno knjige, ki se nikamor ne premaknejo, nikoli ne potegnejo. Mene je dejansko pritegnila knjiga s svojim slogom, ki je natanko po meri lekarnarju, da ga natančno prikaže takega, kot je.

@Aja: Popravki so res špehnati, ampak sem že pred koncem, pa sem jih začela brati zelo nedavno. Tudi bolj tekoče je to pisanje od, denimo, Robca, za katerega praviš, da ti je kar šel.

@Oja & Ąja: Kaže pa, da se pri Robcu vsi strinjamo, da se je nekaj zataknilo pri prevodu. Knjiga je morala biti vsekakor gostobesedno in zapleteno napisana, ampak to ni dovolj dober “izgovor”. Sama sem morala v mislih obrniti marsikateri stavek … Žal je moja nemščina kot Ojina, morda le za kakega Ericha Kastnerja, tako da nisem mogla primerjati. Pa me zelo zanima, kakšen je izvirnik. Tu bi nam bil morda lahko v pomoč Toro . 🙂

@ Tulipanka in Kitty – 4. in 5. del sta še vedno simpatična, kar se mene tiče, je Auelovi uspelo obdržat nivo. Me zanima, koliko časa bo treba čakat 6. del, ker se zgodba s petko ne konča, nasprotno, pušča stvari odprte, in to večino (izdam pa samo to, da je eno pomembno ime ene izmed novih junakinj čisto zgrešeno;)).

3. del so Lovci na mamute, ne? Lion camp in to. Če se kaj prav spomnim, štirka in petka obstajata v hrvaščini. Morda se pa lahko čez par let nadejamo tudi prevoda v slovenščino, glede na to, da so Učila ponovno izdala 1. del. Če bi imela več izkušenj z literarnim prevajanjem in “jajc”, bi se kar sama lotila, če ne drugega, za vajo.

Pridružujem se tudi mnenjem o Pojdi, kamor te vodi srce. Čudovita knjiga, morda bi bil čas, da se je spet lotim. Kar nekaj odstavkov imam nekje prepisanih. In tudi s temle se strinjam, da ostali naslovi iste avtorice niso nič posebnega oz. me niso kaj preveč ganili.

No, da ostanem pri temi:
– prebrala Jamo od Toma Snoja (ima nekaj odbitih delov),
– začela Budo iz predmestja od Kureishija. Že začetek mi je všečen, tudi stil; predvsem mi je všeč, da se mi ni treba prebijat skozi prvih nekaj strani, ker kar stečejo.

@ Tulipanka, Kitty in regla

Sama se trenutno prebijam skozi 4. knjigo iz te zbirke in sicer v angleščini (hvala Kitty 😉 ). Priznam, da mi gre bolj težko od rok, najbrž zaradi jezika in vseh opisov. Lahko si predstavljate, kako je opisovati dogajanje in stvari iz te dobe v slovenščini, angleščina mi je pa sploh težja zaradi vseh teh nepoznanih izrazov. Posledično mi tudi ni tako zanimiva in že večkrat sem se zalotila premišljevati, da bi odnehala. Ampak me “firbec” matra in hočem vedet, kaj vse se bo zgodilo. 🙂 Zatorej vztrajam.

Sem pa vmes prebrala vse tri knjige na temo Bele masajke in to v času od petka do nedelje. Sicer same knjige niso tako “wau”, ampak kar padeš notr in te zanima, kaj bo naredila in se rešila iz vsega tega. No, vsaj mene je.

Lp, Petra

V drugem poskusu sem se le prebil skozi Ne zapusti me nikdar (Kazuo Ishiguro). Ishiguro mi nikoli ni bil všeč (še posebej ne The Remains of the Day), zato sem se romana loteval s kar precejšnjimi dvomi. Najtrše orehe ponavadi vzamem s sabo na letalo, kjer si sam s svojo knjigo, in ta trik sem uporabil tudi včeraj. Mogoče je prvih nekaj deset strani res priteženih, ampak ko padeš v zgodbo in misterij, je res težko, da ne bi bil očaran nad filigransko strukturo in močjo prvoosebnega pripovedovanja. Mojstrovina. In ne nujno roman, ki bi človeka navdal z veseljem do življenja 😉 Priporočam z omejitvami 🙂

V januarju sem že prebrala:
Douglas Preston – Kodeks
Izpoved iz harema
Lepotica s pomarančami (po navdihu tega foruma)
Trenutno sem na začetku Hudičeva sline (tudi zaradi navdušenja od tu). Bom videla, če mi odgovarja to, kar se tu bere.
R.

1. Devet življenj Louisa Draxa
2. Demon in gospodična Prym
3. Parkinsonov zakon (zakon :))
4. Mož na kocki (zakon 2 :))

Čaka me še Izmael od Daniela Quinna in Črno-belo pisane od Joanne Harris.

Molji imate to srečo (ali pa tudi smolo), da lahko delite z mano navdušenje, s katerim kdaj malo težko “bremzam konje”. Še zlasti, če v meni tli (hm) dve leti. V velikodušnosti priznam svoj prvi zapis na tem forumu:

Ko izvem, da ima Lainšček objavljeno novo zbirko Ne bodi kot drugi, v bližnji knjigarni dobim zadnji, izložbeni izvod. Rdeč. Takšen, kot mora biti. Ne morem se zadržati in pred vhodom preletim kazalo. Ni Arabeske! Saj ne morem verjeti… Potem, v avtu, prelistam knjigo od začetka. In jo zagledam kot prvo v zbirki… Čisto takšno. Le z novim naslovom: Dvojina. Vredna nasmeha. 🙂

P.S.
Upam, da Lainšček nikoli ne prebere tega foruma, ker me premočno srbijo prsti, da bi napisala, da imam pa izpisano doma še eno, ki je ni v nobeni od njegovih knjižnih izdaj…

Mož na kocki… ene tri leta nazaj sem jo prebrala… vmes sem komaj kdaj vdihnila…