Zamisel o tem, da bi vsak mesec začeli temo na novo, mi je všeč, pa naj bom jaz 1x prva.

Leto sem začela čudovito, z Mavričnimi vilami (hvala, Oja!), ki sem jih kupila naši za dedka Mraza.

Nadaljujem v bolj delovnem duhu, berem Leonijev Mozaik smrti v originalu, potem me čaka v slovenščini, da “padem not”, potem moram prebrati drugi del trilogije v italijanščini, pa da vidimo, če bom primerna za jo prevajat.

Kaj še? Aja, maaaalček se smem verjetno pohvalit, kakšen teden pred novim letom je izšel moj prejšnji prevod, Manfredijevo Cesarstvo zmajev. Antični Rim se sreča s Kitajsko, mogoče bo pa koga zanimalo.

V novem letu vam želim predvsem obilo časa za branje 😉

Kitty

Leto sem začela z Jergovićevim novim romanom Ruta Tannenbaum in nadvse uživam v njegovi bogati pripovedi 🙂

Moje leto se je sklenilo z – že večkrat opevano – Hudičevo slino Julia Cortazarja in se začelo s temačno pripovedjo Brezusodnost Imreja Kertesza.

Ravnokar sem se lotila knjige, ki jo Katja tako opeva zadnje čase 🙂 Cortazarjev Ristanc me je še v študentskih časih zelo navdušil, zdaj se bom pa predala njegovi Hudičevi slini, ki je preskočila Zgodbe iz Indije na prednostnem seznamu branja:-)

Ojla, Kitty, očitno si me z nekom zamešala. Da ni ne bom po nepotrebnem lastila zaslug. 😉

Jaz še vedno žvečim On Beauty od Zadie Smith. Prav okej, veliko boljše od Autograph Man, vseeno pa ne doseže White Teeth.

Predelala Izgubljeno svetlobo Michaela Connellyja. Po vseh prežvečenih kriminalkah oz. podobnem branju sem vesela, da sem sploh še kaj neprebranega našla. Ne dosega Mankella ipd., je pa kljub temu čisto spodobno branje.

Lotila sem se knjige Buda ne potrebuje diete, zlasti zato, ker ste zadnjič tako hvalili vse edicije založbe Sanje. Knjiga je ena tistih, ki mi ni všeč, je pa vzbudila v meni ravno toliko zanimanja, da je ne odložim (sploh, ker ima le 110 strani :-)).

@Oja – hm, zapomnila sem si, da si Mavrične vile ti priporočala, pa se mi ni dalo it preverjat 😉
Hvala komurkoli že.

Kitty

he, he, Aja je bila :-).

Iz našega obračuna sem si napravila seznam in šla v knjižnico, tako da sem prebrala Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih, mi ni niti malo všeč in sem jo prebrala do konca samo zato, ker sem verjela, da bo naslednja stran boljša,
zdaj berem Trgovinico pri srečni roki, sem pa še na začetku, čaka pa še kriminalka od Mankella, pa ne vem, če jo bom brala ker sem zadnje čase nekam preblaga za kriminal.

Še z enega od delovih vrhuncev stoletja sem odpihnil prah:
Karen Blixen – Spomin na Afriko.

Čudovit slog pisanja. Nekako bolj mehek, valovit in melodičen od tistega kar sem vajen.

Jaz sem pa na zadnjih straneh 2.dela kairske trilogije, Polača poželenja, avtor Naguib Mahfouz. Po prebranem prvem delu Pot med palačama, sem se določila, da morem tudi nadaljevanje prebrat. Vendar je v slovenščini 2. del izšel šele v konec lanskega leta, tako da je še čisto “sveža”, kot tople žemljice ;-)). Doma pa me čaka še knjiga Pokora, avtor Ian McEvan, no, pa še kup drugih…

Aja, v prostoru, kamor gre še cesar peš, prebiramo Ruski disko Wladimirja Kaminerja.

Kljub precejšnji hvali in občasnim duhovitim ironičnim prebliskom zbirka črtic name ni naredila posebnega vtisa. Pravzaprav ji ne gre očitati kaj posebnega, ampak že zdaj vem, da mi bo delce hitro izpuhtelo iz glave. Obenem pa knjigici velja priznati hudo berljivost.

Oe Kenzaburo: Mirno življenje. To je eden njegovih poznejših romanov in govori o pisateljevi družini v času, ko je on (pisatelj z ženo) na pisateljski rezidenci v Kaliforniji. Pripoved je podana s strani njegove hčere.

Prebrala Pokoro (McEvan) – mešani občutki: napisano zelo dobro, vsebina originalna, določeni deli se dobro berejo, ampak okus, ki ostaja, pa je bolj slab. Težko prenašam krute zgodbe 8pa v bistvu ne vem, zakaj se mi prav ta zdi tako kruta).

Sicer pa: prve tri mavrične vile za otroke, pa napol Zakaj moški lažejo in ženske jočejo (zakonca Pease).

Nadaljevala bom s Christkindom (po navduševanju na tem forumu).

Začenjamo s petim epskim romanom: Kapitan Gatnik in gnev grozovite gatograbke. Darilo sinu za sedmi rojstni dan. :)))))

Zelo sem uživala ob branju prvih treh knjig iz niza Otroci zemlje pisateljice Jean M.Auel. Žal 4. in 5. knjiga nista prevedeni v slovenščino.

@tulipanka – jaz sem sicer zelo tip za nadaljevanja, ampak mislim, da lahko objektivno rečem, da sta 4. in 5. del enako dobra in še boljša 🙂

Kitty

Jz pa začela spet z mafijo-Omerta….

končala V družbi srečnih žensk (in spet me je prijemalo, da bi kar cele pasuse prepisala… sploh tiste o tradicionalni postavi…)
Zdaj pa sem nekje na tretjini Skrite kamere Lidije Dimkovske in komaj čakam, da pridem domov in jo nadaljujem…

znova pri Jergoviću, tokrat krpam stare neprebrane grehe – Mama Leone – in uživam seveda.

Še pred Christkindom na dušek prebrala Pojdi, kamor te vodi srce (Tamaro). Tretjič? Četrtič? Razen nekaterih otroških (Jonatan Livingston Galeb, Ronja, razbojniška hči, Bobri, Lepi janičar, Miklova Zala) še nobene knjige nisem brala več kot dvakrat. In ob njej vsakokrat jokala.

Zanimivo: druge knjige iste avtorice pa mi sploh niso všeč.

Naposled končala Kerteszevo Brezusodnost – pretresena in navdušena nad pisanjem (mimo vsebine).

Začela Zgodbe na dušek Lili Potpare – prve strani so obetavne. Hudo berljivo, stvarno, všečno pisanje, vsaj za zdaj.

Obenem sem zagrizla v orjaško knjigo The Corrections – Jonathan Franzen. Niham še, ali bi brala izvirnik ali pa – muči me firbec – Potokarjev prevod. Morda bom celo “preklapljala” – tudi take perverznosti počnem. 🙂 Ker je to 700-stranski špeh, se bojim, da se v tej rubriki nekaj časa ne bom oglašala …

@bejbiborn: tudi jaz sem POjdi, kamor te vodi srce že večkrat prebrala.
Potem sem si jo kar kupila. Vsako poglavje, kdaj tudi odstavek, odpira kakno novo temo za debato.
S prijateljico, s katero se sicer redko vidiva, si želiva, da bi nekoč to knjigo brali istočasno in jo tudi dodobra predebatirali.
Drugače pa zgodba te knjige ni nič posebnega, se ti ne zdi?

Ma, ne morem si kaj:

Ma Ramotswe se je ob večerih rada sprehajala po vrtu in pri tem pazila, da je stopala počasi in trdo; tisti, ki se ponoči tiho kradejo naokrog, tvegajo, da stopijo na kačo, če niso dovolj previdni, saj se kače umaknejo, kadar začutijo tresenje tal. Lahek človek, tak, ki ni tradicionalno grajen, je zato v večji nevarnosti, da ga piči kača. To je seveda še en razlog, zakaj se splača biti debel – zaradi kač in varnosti pred njimi.

(Alexander McCall Smith: V družbi srečnih žensk)

Zdaj grem pa po tisti sladoled, ki se mu že ves teden uspešno upiram…
Do poletja, ko pridejo kače na plan, bom ravno pravšnja…