Januarja 2014 beremo kaj?
Eh, kaj bi par dni, eno dobro urco pred spanjem včeraj in danes dve uri, pa sem jo sfiniširala …
C. Läckberg: Neznanka
Moj prvi krimič od Läckbergove. Zelo všeč, čeprav tile Skandinavci imajo očitno še res zelo močno kolektivno zavest/krivdo/bolečino/”nekaj” druge svetovne vojne in nacizma. In veliko opravka z nacionalizmom (majo res s tem take težave, mislim, večje kot drugod?). Larsson, Nesbo in Läckbergova so vsi črpali/črpajo iz tega. Saj se ne pritožujem, dokler zadeva laufa, pri Läckbergovi to ni bil niti najmanjši problem (se mi zdi, da je temo veliko bolj praktično vpletla in manj teoretično dodajala), pri Nesboju pa vem, da sem kakšen tak odstavek bolj preletela kot prebrala. Sicer Neznanka res fino teče in čeprav se mi je začelo svitati, v čem zna bit problem/rešitev uganke na koncu, sem v resnici ugotovila samo en drobec, zgodba pa zaradi tega ni bila nič manj zanimiva. Dober bralni začetek leta.
Donna Tartt: Goldfinch
Prebrala sem njen prvenec Secret History, ki je bil precej razvpit, kriminalka, pri kateri ne gre za “kdo”, ampak za “zakaj”. Ne prav tanko knjigo sem požrla en dva tri. Enako velja za tole, ki pa ima celih 800 strani. Bila mi je v velik užitek, pa čeprav bi ji lahko tudi kaj očitala, vendar moram avtorici priznati, da ima nekakšen neoprijemljiv “nekaj” – in pri meni ta doseže, da me potegne in da ji tudi kaj spregledam.
Štorija govori o dečku Theu, ki v fiktivnem terorističnem napadu v Metropolitanskem muzeju izgubi mamo, sam pa preživi. Opis napada oziroma tega, kako poteka v Theovi glavi, ter ur & dnevov po njem je silovit. Vsekakor me niti eden v poplavi post 9/11 knjig ni niti približno tako prepričal. Enako velja za to, kako otrok pade v mlin socialnih služb, psihologov, psihiatrov in drugih ljudi, vpletenih v “menedžment” travmatiziranih otrok, ki ga iztrgajo iz zasilnega, pa vendar znosnega & varnega bivanja pri sošolčevih starših. Katapultirajo ga v roke ves čas po malem zadetega odtujenega očeta & njegove bejbe – iz New Yorka na skrajno obrobje Las Vegasa, kjer mu je edina družba street wise Boris, s prav tako sesutim lajfom, ki poteka med Ukrajino, Poljsko, deželami Daljnega vzhoda in ZDA. Eden od top delov knjige je prav Theovo in Borisovo samotno bivanje v tako rekoč opuščeni, mrtvi, čeprav luksuzni soseski na samem robu puščave, kjer sta očetoma navkljub pretežno prepuščena sama sebi, čas pa si krajšata predvsem z zadevanjem z vsem, kar jima pride pod roke. Čeprav bi avtorica to lahko popisala bolj na kratko, mu je namenila lep kos knjige – in prav je tako, saj pravi učinek doseže natanko s tem. No, štorije je še veliko, tako da ne bi več o tem.
Zgodba ima kar nekaj pravljičnih prvin (Boris Thea celo kliče Potter) – tu so “na pol” sirota, ki se prelevi v pravo siroto, prstan, ki marsikaj spremeni, nekakšna kraljična, nekakšna mačeha, lov za dragocenim predmetom …
Osemsto strani je veliko, ampak če padeš v knjigo, te ne moti, da bi jih zlahka bilo tudi nekaj manj. Vmes so popolni biseri, in ni jih malo, zaradi katerih knjiga tudi tako vleče – pa solidno povprečje, tudi kaj nepotrebnega. Odlično se izmenjujejo deli, ki šponajo kot v odličnem trilerju, in deli, v katerih se čas ustavi (in ti so za moj okus daleč najboljši). Knjiga se je uvrstila ne kar nekaj lestvic naj knjig leta 2013, bralci Amazona in Goodreads pa ji družno namenjajo 4 zvezdice. Vsekakor za poskusit – in če potegne, si velja knjigo vzeti na dopust, ker za 800 strani pa tudi nimamo vsak dan časa …
Ker bi lahko o knjigi napisala kaj več, pa me zdajle baše čas, še malček daljše mnenje oz. ocena iz Guardiana, ki je v precejšnjem sozvočju z mojim vtisom: http://www.theguardian.com/books/2013/oct/17/goldfinch-donna-tartt-review
Najprej še decembrski dolg: Anja Golob: Vesa v zgibi
(pesniška zbirka)
Vsekakor odlično branje. Knjižica je tanka, pesmi je menda 30, a vsaka zase je miniaturna “zgodba”. Po slogu so, da tako “laično” rečem, bliže prozi kot poeziji, zato menim, da bo všeč tudi tistim, ki vas vezana beseda načeloma ne privlači. Anja odpira svoje pesmi na široko, jih zastavlja kot “zgodbe”, kot razmisleke, vprašanja, samoizpraševanja, trkanja na nekaj v človeku (bodisi vest, željo …), a brez moraliziranja, solzavosti, patetike. Pesem Ljubezni maček se npr. začne:
Maček, čemeč na okenski polici, je morilca seveda videl.
Zamišljeno je spremljal njegovo zaletavo hojo po ulici in ga slednjič
izgubil spred oči v množici parka, kamor se je hitel skrit. Seveda
bi torej lahko povedal gospodu Novaku, kdo je v sosednji hiši
umoril Ljubezen /…/.
Ali pa, za primerjavo, bolj intimna pesem Kam naj grem s svojim srcem?
/…/ Ali pa če ga poredimo. Nežno bi ga božali,
mu dajali jesti, piti
srečnih čustev, tri obroke dnevno,
ujčkali bi ga, mu peli milozvočnice,
naj se napihne in si zadeto brunda. /…/
Kot popolno nasprotje pa knjiga, ki je izšla 1925 pri družbi sv. Mohorja, natisnila pa jo je – khm, lokalpatriotizem 🙂 – tiskarna sv. Mohorja na Prevaljah: Fr. Jaklič: Zadnja na grmadi
Napisal sem povest, ki se je vršila na ribniških tleh, ko se je pisalo 1701 po rojstvu našega Gospoda, pravi avtor v predgovoru. Zajeta je iz aktov, ki so jih pisali pri cesarski krvavi sodbi meseca malega in velikega travna istega leta v ribniški graščini in kateri spisi so shranjeni v našem deželnem muzeju. Anton Lesar, katehet in učitelj slovenščine na ljubljanski višji realki, ki je izdal l. 1864 spis “Ribniška dolina na Kranjskem”, je v svoji knjigi, in sicer v XII. oddelku, priobčil pod naslovom “Poslednja čarovniška pravda v Ribnici” v slovenskem jeziku zapisnike te pravde. Tam pove, da jih je poslovenil tedanji graščak, iskreni rodoljub Karel Rudež.
Knjiga je torej pravi biser že z jezikovnega gledišča – v njej je čuda besed, ki jih danes sploh ne uporabljamo več, a vendar teče gladko in razumljivo. Sicer pa jo je – vsebinsko – “težko” brati, ne da bi ob tem čutili kakšno krvoločno slo pobiti vse tiste razumnike in izobražence, gospodo in elito, morda pa tudi kmečko drhal, ki se je ob nečloveških mukah mučenih nesrečnic naslajala, jih opolzko komentirala in verbalno spodbujala mučitelje. A najbolj “boli pamet” vendarle ob dejstvu, da so izobraženci verjeli ne le popolnim, absurdnim izmišljotinam, ampak tudi temu, da ko enkrat ujamejo “čarovnico”, ji hudič ne more več pomagati – seveda, to zgodbo so si morali izmisliti, da so pojasnili, zakaj čarovnice med mučenjem ali že prej, iz zapora, ne pobegnejo. Knjigo sem prvič brala pri 16 letih, že takrat me je pretresla, a zdaj me je še bolj. Tudi zato, ker sem v tem času o tej zadevi brala v več knjigah z zgodovinsko in/ali religiozno tematiko. Težko je v besede zajeti občutja, ki te prevevajo ob tem branju. Bes, jeza, osuplost, zgroženost, obup, sočutje, groza … ki so še hujši zato, ker veš, da je to resnična zgodba in le ena od ogromnega števila prav takih (morda pa še hujših!) zgodb. Vsekakor ti tako branje malo spremeni perspektivo na sedanjost.
Oboje seveda priporočam!
Svetilničarjeva žena – Karen Viggers
Mary umira in se odloči, da zadnje dni preživi na osamljenem rtu na Tasmaniji, kjer je preživela veliko let kot svetilničarjeva žena. Pred našimi očmi se odvija njena življenjska zgodba, istočasno pa tudi zgodba najmlajšega sina Toma, prepletena z opisi narave Tasmanije in Antarktike. Sprehajamo se v preteklost, spoznamo zapletene družinske odnose, ob tem se srečamo tudi z oskrnikom Leon-om in njegovim težkim življenjem. Knjiga je napisana v meni izredno ljubem stilu (prepletanje preteklosti in sedanjosti, eno poglavje namenjeno eni osebi, drugo drugi.).
Sicer mi je Tom dvigal pritisk do plafona:))), vendar pa mi ga je Mary, ki je zakon, nato uspela zbijati, knjiga prebrana na dah.
Priporočam.
Adania Šibli: Dotik
Avtorica je po rodu Palestinka in Dotik je res nežen, rahel, ne predolg dotik – skorajda poetična miniatura, ki pa mestoma precej kruto (kljub “poetiki”) predstavi življenje majhne deklice v veliki družini, kjer se sestre klofutajo, brat umre in se z materjo vse bolj oddaljujeta. Skozi prizmo čutnih zaznav (tudi deli knjige nosijo s tem povezane naslove, npr. tišina, gibanje, barve, jezik) teče zgodba – kljub ostrim temam, mdr. o prepovedani besedi “Palestina” – nežno, prepletena z izjemno svežim načinom orisovanja zunanjih dogodkov, stvari in zaznav. Npr.:
Sonce pa – včasih je prišlo k sprednjemu ali stranskemu oknu in se ni ganilo od tam. Sploh se ni premaknilo, razen ko se je premaknil dan /…/.
Ali: Nebo se, potem ko se je vanj dvignila bratova duša, ni spremenilo /…/.
Za sladokusce – priporočam!
Edgar Wallace: Rdeči krog
Še ena “starina”. Wallace kot Wallace, če veš, kaj pričakovati, te ne razočara. Z jezikovnega stališča zanimivo branje, saj v njem nastopajo gledavec, morivec, celo lepivec … 🙂 (To je bilo eno divje obdobje streljanja pravopisnih kozlov! 🙂 Še dobro, da so tegale kozla vrnili v življenje.)
Pač pa me je hudo zmotilo nekaj drugega, česar se iz ostalih Wallaceovih del ne spominjam (res je, da sem jih brala pred 20 leti …). Načrtno, da ne rečem “podmuklo” zavajanje bralca, seveda v zvezi s storilcem. In sicer –
pozor, spojler –
se storilec (ko še ne vemo, da je to prav on), ki je v službi pri policiji, čisto resno, zaskrbljeno sprašuje, ali je mogoče, da bi bil storilec njegov kolega, vodja preiskave.
Če ne prej, ob podobnih situacijah, se pri tejle, ki je povsem nedvoumna, bralec torej odloči: aha, tale torej NI storilec (pravzaprav storivec :)). In potem se izkaže, da – je.
Mislim, da sem nekoč nekje brala, da to ni “legitimno” pri pisanju kriminalk. Pilgrim, če še kaj pokukaš sem, kaj pa ti praviš na to?
Alki Zei: Tiger v stekleni omari
Tudi tale ni več nova (1985), povrhu pa je še mladinska. No, vedno sem – in očitno vedno bom – rada brala mladinske romane. Ko jih prebereš kot odrasel, tako in tako večinoma v njih najdeš ogromno reči, ki jih kot otrok nisi, ker pač nisi bil zrel za to in ono, ker nisi poznal zgodovine, politike itd. (Ob tem se mi poraja vprašanje, koliko je to sploh smiselno vpletati v mladinska dela, glede na to, da lahko to docela dojameš šele čez leta – če slučajno greš še enkrat brat. Ampak pri nekaterih pač glede na kraj in čas dogajanja drugače ne gre …)
Grčija 1936. 9-letna Melisa pripoveduje zgodbo – o življenju s sestro Mirto, materjo, očetom, dedom in teto Despino. In seveda o (nagačenem) tigru z enim modrim in enim črnim očesom. O Niku, ki pripoveduje o tigru napete zgodbe. Skozi to, kar sem kot otrok dojemala bolj kot pustolovščino, mi danes udarjajo presunljive socialne razlike, udarec fašistične diktature v Grčiji na “male ljudi” (in komuniste), pranje možganov, korupcija itd. Vse to je prikazano zelo subtilno, pod površino, na kateri sledimo predvsem Melisinemu doživljanju vsega tega, ki seveda ne seže (samo po sebi) globlje kot do tam, da razume, da ni več tako, kot je bilo, da se je spremenila tudi njena sestra, da se odrasli kar naprej prepirajo, da je očetova služba v nevarnosti, da mora Niko bežati ipd. Nadvse prepričljiva ubeseditev. Hkrati so kraji (Lamagari) prikazani tako, da bi človek kar odpotoval tja.
Toplo priporočam odraslim in mladim!
Neil Gaiman: Nikolikje
Ker me je Gaiman s Pokopališko knjigo in Zvezdnim prahom povsem očaral, sem brez oklevanja kupila tudi Nikolikje. No, včasih v tretje NE gre rado. 🙂 Zgodba je še vedno dovolj nenavadna in napeta, da bi jo prebrala, če me ob tem ne bi zaviral slab prevod. Nekaj primerov:
Ko je gledal gor v ogromen kip, je stopil nazaj v Jessico /…/. (stopil nazaj in se zaletel v Jessico)
Zaupam, da se bosta ti in tvoja kmečka gos cvrla v peklu. (Upam/Prepričan sem …)
“Vaš ded je bil človek z vizijo, Door.” – “Nikoli ga nisem poznala.”
/…/ sem morala oditi živet k teti. Živela je s tem moškim /…/. (THIS je v angleščini pogosto rabljen v pomenu “neki”. Kazalni zaimek je v sobesedilu popolnoma nesmiseln, saj se ta moški tu prvič pojavi, in to samo v dekletovi pripovedi, ne v resnici.)
Ampak vse bi še nekako šlo, če se ne bi morala ob tem prebijati še skozi nenaraven, z vejicami baročno opremljen besedni red, pri katerem so prislovi (oz. prislovna določila) postavljeni na konec povedi (seveda obvezno z vejico pred sabo) ali na “čudna” vmesna mesta (z dvema vejicama). To pa me je, priznam, tako nerviralo, da sem knjigo odložila. Primeri:
Prevalila se je, takrat, in se zvila /…/.
Takoj na sosednji strani: Imel je že skoraj nadzor nad življenjem, zdaj.
V centru Londona je bilo pozno popoldne in se je, v bližajoči se jeseni, začelo nočiti.
Videl je peresa, najprej.
Toda moški se je začel, živčno, ritensko odmikati od Richarda.
Bila je podgana, ki je dvignila pogled k Richardu, radovedno.
Richard je vstal, živčno. Na isti strani: In je stresel z glavo in sam pri sebi rekel, nejeverno, “Podganca.” (Tu je tudi napačna raba vejice pred narekovajem, biti bi moralo dvopičje, kar se večkrat pojavi.)
Door ni imela pojma, kje je kateri prostor njene hiše, fizično.
Richard je gledal okrog, osuplo. In na sosednji strani: /…/ in pričela sta drug drugega poljubljati, strastno. /…/ Anestezija je poškilila nazaj, radovedno, na par na klopi /…/.
Na naslednji strani kmalu spet: Dvignila je pogled k njemu, s slabo vestjo.
In nato na eni strani: “Ne bom,” je rekel Richard, odkritosrčno. /…/ Igrala se je s kremenovimi kroglicami okrog vratu, živčno. /…/ in se začel hihitati, zadržano.
Tu sem obupala in odložila.
Se opravičujem, če sem nanizala preveč primerov, želela sem prikazati, kako te lahko ta “slog” (ki ni slog, saj se vmes vendarle pojavlja normalen besedni red; se pa da za tovrstno skladnjo lepo “slišati” angleški izvirnik, saj angleščina prislove/prisl. določila večinoma postavlja na tak način) spotika in spravlja ob živce. No, vsaj mene je.
K.
Slovenština in jaz: Simona Lečnik
Vojna v BiH oziroma vsi “čari” begunskega življenja v Sloveniji skozi oči otroka. Ni jezikovni presežek, daleč od tega, vendar seže neposredno v srce.
Sem bila pa po prebranem izredno razočarana nad obema učiteljicama (v OŠ in na gimnaziji). Upam, da sta obe knjigo prebrali in da ju je pošteno sram.
Tigra v stekleni omari se pa jaz tudi spomnim! Ena od mojih najljubših knjig v otroštvu, po moje sem jo prebrala več desetkrat.
Sicer sem pa mislila napisati nekaj drugega – Kerstin, beri Gaimana v angleščini. Saj jo znaš (to vem, ker si bila enkrat moja lektorica ;-)). Ok, Nikolikje si si zdaj pokvarila, ne naredi istega še z American Gods, ki je popolnoma čudovita knjiga. Gaiman je eden od mojih najljubših pisateljev in Ameriški bogovi moja najljubša Gaimanova knjiga. In mislim, da izbira prevajalca ni bila najboljša izbira v zgodovini prevajanja.
Pa še prispevek za temo: John Perry: The Art of Procrastination: odlična za vse, ki radi stvari delajo zadnji hip in so bolj horizontalno organizirani (= imajo vse na pisalni mizi). Pa še kratka je. Mimogrede jo prebereš, medtem ko bi moral delati kaj pametnejšega. 🙂
Na dan spomina na holokavst in vse žrtve nacističnih in fašističnih koncentracijskih taborišč – knjiga Jennifer Teege: Amon: Moj stari oče bi me ustrelil.
Na hermioninem literarnem blogu:)
Donna Leon: About Face
Kar se mene tiče, je bila tole definitivno zadnja knjiga te avtorice. Pravzaprav niti ne vem dobro, zakaj sem se lotila še ene. In kaj je tako narobe? Da gospa – v tej knjigi še posebej – med vnetim popisovanjem Benetk s tega in onega zornega kota, opevanjem skladnega družinskega življenja komisarja Brunettija, kulinaričnih dobrot italijanske kuhinje in enako bogate umetnosti pozabi, da piše – kriminalko. No, in ko se tega le loti, se vprašaš, čemu sploh detektiv, ki mu skorajda ni treba misliti, ker mu vse prinesejo na pladnju drugi, preostanek pa mu pride na pot s tem, da je – kako prilkladno – ravno zraven in si na lastne oči ogleda umor, kar pa mu kljub temu ni jasno, mu pa voljno sčveka morilka, s katero mimogrede pokramljata še o starorimski literaturi (da mu ja ni treba niti za hip opustiti svojega priljubljenega konjička).
Saj razumem princip cosy kriminalk, v katerih se poleg zločina znajde še marsikaj, navadno bolj luštnega, ampak če jo primerjam s pisateljem, ki nekaj podobnega počne na istem zemljepisnem območju, se hitro vidi, da Andrea Camilleri ve, kako se tej stvari streže (še enkrat več naj pohvalim slovenske prevode), Donna Leon pa …
Dovolj je bilo.
Hehe, Katja10, poglej, kaj sem napisala maja 2012:
Donna Leon: Smrt v beneški operi
Zelo povprečno (tako žanrsko kot jezikovno in stilno). Prav nobene napetosti. Kako lahko napišeš krimič brez kančka napetosti? Pa še nekaj, kar se mi menda še ni zgodilo – storilca sem uganila že približno na polovici. Kar precej pred pasivnim, na (ne)intuicijo zanašajočim se in ob lepotičkah slinečim se komisarjem Brunettijem.
Ne vem, katere bralce bi utegnila ta knjiga navdušiti. Morda tiste, ki obožujejo Benetke …
Še vedno se čudim, kako je lahko ta avtorica med tako priljubljenimi … Če bi bila tako “sivih odtenkov”, da bi tisti del pritegnil številno “občinstvo”, bi še razumela. Pa je kar lepo enotno zaporniško siva tudi na tem področju. 🙂
Sicer pa: nadaljujem z Nikolikje, pardon, z Neverwhere. Hvala, trnovka!
@Kerstin: Prebrala 😉
Delphine de Vigan: No in jaz
Izbrala po priporočilih moljev, zelo všečna mladinska knjiga, ki da misliti tudi odraslim; zgodba o odraščanju, prijateljstvu, odnosih v družini, pogumu in hkrati mladinski naivnosti pred odraslostjo … toplo in hkrati žalostno. En podoben občutek pusti kot Samotnost praštevil.
Kathryn Stockett: Služkinje
Fletkana, berljiva v nulo; zanimiva mi je tematika rasne segregacije v ZDA, tule še podkrepljena z bojem za ženske pravice. Se veselim še filma enkrat prav v kratkem.
Trenutno se pa, khm, mučim s Pokapuško od Hugha Laurieja. Ne vem, zakaj točno vztrajam, ker običajno ne. Neki podobnega kot pri Housu – ravno toliko mi je šel na živce, da sem ga sem in tja gledala. S tole knjigo je pa isto. Preveč mi bega, nekaj se ful trudi, na momente mu uspe, enostavno mi zgodba ne teče in se stalno lovim, kdo je kdo in s kom in kaj. Sto ljudi, sto čudi, ane.