J. Franzen: Popravki – še kdo?
Ja, knjiga je res mala šola rezultatov patologizacije zahodnih družb. Mi je pa zanimivo, da sem to delo, ki je bilo najbrž mišljeno smrtno resno – prav zaradi reči, o katerih praviš, da te nervirajo – jemala kot skorajda humoristično branje. Čeprav se tega najbrž skoraj ne spodobi reči.
Ampak tako je pač zdaj. Človeku se naposled v življenju nekaj malega zgodi (tako rekoč karkoli) – in buf!, evo, sijajne priložnosti za dosmrtno patnjo in jemanje xanaxov.
Ja, cisto res.
Prvic, res vsi po vrsti strasno patijo, ne glede na razlog. Drugic, v nobeni stvari, ki jo pocenjajo, ne uzivajo, ce pa ze, morajo bodisi biti v to prisiljeni, bodisi zadeti, bodisi travmirajo na ta racun do maksimuma (tako libidinalno ekonomijo maksimalnega izkoristka zganja ena meni zelo bliznja – na sreco ne cisto moja – familija, mogoce mi gredo Lambertovi ravno zato tako hudo na zivce). Tretjic, vsi so nekaksni obupni paraziti – materialni ali custveni (hihi, Katja, fotr, po tvojem opisu analen tip, je od vseh se najbolj konzistentno prismojen, ko mu pa to ne znese vec, se lepo umakne v alzheimerja, ki mu ponuja varno zavetje in izgovor, da pocne lepo se naprej tisto, kar je itak pocel vse zivljenje.. skratka, jaooooo!)
Kaj vem, mogoce se jih bom pa se enkrat lotila na kaksnem dopustu, najbrz jih je res treba jemat s smesne plati.
lp, proxima
Meni so bili Popravki super branje, ker jih lahko izmenično jemlješ kot smrtno resno in popolnoma hecno, odbito branje – in tako sem ves čas preklapljala.
Zabavali so me opisi ene od družinskih obsedenosti, značilne tudi za slovenski svet: božič, zaradi katerega se veliko več familij na smrt spre, kot da bi “v ljubezni sedle za skupno mizo”.
Prepiri in bolj ali manj diplomatsko dogovarjanje se itak začnejo, ko se pride z morja – o tem, kdo bo kje praznoval, o tem, da X ne bo prišel, če pride tudi y, pa čustveno izsiljevanje tipa “a niti na ta večer ne moreš priti k materi?”, če pa se že zberejo, se skregajo do naslednjega leta itn., itn. Ta tema je briljantno obdelana. Kot da bi bil Franzen rojen Slovenec.
Sicer so pa v knjigi lepo zbrane vse pandemične modne motnje: depresija, depresivno-anksiozna motnja, panični napadi, kronična nespečnost, odvisnost od takšnih in drugačnih tabletk sreče, kar hočeš.
Pa končno se je nekdo lotil zanimivega pojava maničnih ultra mladostnih starostnic (mama). To je prav neverjetno gledat – ko se upokojijo, fotri kaj radi začnejo veneti, mame pa se spremenijo v nabrite sedemdesetletne triindvajsetletnice.