Izživet se skupaj s partnerjem
Kaj pa to? Dobila sem občutek, da veza funkcionira bolj tko, če vse štima, če je prilo čisto.. Hm, mogoče ne znam dobro opisati. Meni je pomembno, da se vsake toliko časa skupaj izživiva. V smislu, da greva skupaj počet nekaj kar nama je najljubše. Skupaj, da si te občutke nekako deliva. Ali pa globok zadovoljiv pogovor. Ali pa kaj drugega kar sploh ne poznam. Imam pa občutek, da je veliko fantov, ki jim je zadosti, če z žensko enastavno samo brlijo skupaj, v resnici zabavajo se pa raje po svoje. Torej res žive se pa počutijo drugje. Te veze velikokrat funkcionirajo. Vsakodnevne obveznosti, čisto stanovanje, posoda, kosilo potem se pa počasi konča.
Kako pa je vam? Imate potrebe po tem, da se počutite res žive? Najdete to v vsakdanjem življenju med kuhanjem, pranjem, pospravljanjem? Si vzamete trenutke zase? Je v vas potreba, da bi to delili skupaj s partnerjem?
Poznam par v zgodnjih tridesetih, ki si že desetletje deli skorajda samo posteljo, tudi vikende preživita precej ločeno, saj imata popolnoma različne interese in si dopustita vso svobodo, da se preizkusita in izrazita na svojih področjih.. Koliko časa lahko taka zveza lahko funkcionira, ne bi sodila.
Spet pa so tu pari z dolgoletnim stažem, ki počnejo skupaj vse, razen službe. Nikoli jih ne vidiš v solo verziji, vedno in povsod skupaj. Pa jim tudi očitno dobro gre.
Pomembno je, kaj čutiš sama. Če čutiš, da ti manjka skupnih aktivnosti, doživetij in doživljanja, je prav, da to izraziš.
Sama sem pristaš srednji poti. Rada imam svoj mir in kako dejavnost, ki je moja in kjer ni prostora za drugega, spet pa si ne predstavljam življenja, da bi vsa nova doživetja doživljala sama, brez partnerja.
V največje veselje in hkrati v izziv se mi zdi npr. mesec skupnega potovanja s kupljeno letalsko karto in nahrbtnikom. Želje, načrtovanje, organizacija, usklajevanja, iznajdljivost, reakcije ob nepričakovanih frustracijah, prilagodljivost… In seveda skupaj 24/7.. Če drugje ne, se tu zares spoznaš… (tudi samega sebe, če potuješ solo). Priporočam! 😉
Tikataka, če se na aktivnosti s partnerjem ne oziraš- se sama zase počutiš dovolj živa oz. ali kaj narediš za to, da je tvoje življenje bolj izživeto?
Ja. To je pri meni zelo zelo izražena potreba.
Niti slučajno. Ta vloga mi ni pisana na kožo, me ne osrečuje in v bistvu prav zato, ker jo “moram izvajati”; potrebujem veliko več drugih priložnosti, da se počutim “živa”.
Ja, ampak ne zato, da bi se počutila “živa”. Bolj za crkljanje, sprostitev, za nek občutek, da sem tudi “ženska”, ne zgolj mama, žena in poslovna partnerka… ne bom napisala gospodinja, ker mi kar slabo postane, če nase začnem gledat kot na gospodinjo … 🙁
Ne predstavljam si drugače… To ne le potrebujem, ampak tudi zahtevam. Ko sva bila v dvoje, je šlo lažje. Zdaj še iščem neko ravnotežje, kako to svojo potrebo vkomponirati s spremenjeno življenjsko sliko. Partnerju gre, tako na uč, lažje kot meni… Vendar resnici na ljubo, njegovo življenje se je tudi manjs premenilo kot moje.
Ja. To je pri meni zelo zelo izražena potreba.
Niti slučajno. Ta vloga mi ni pisana na kožo, me ne osrečuje in v bistvu prav zato, ker jo “moram izvajati”; potrebujem veliko več drugih priložnosti, da se počutim “živa”.
Ja, ampak ne zato, da bi se počutila “živa”. Bolj za crkljanje, sprostitev, za nek občutek, da sem tudi “ženska”, ne zgolj mama, žena in poslovna partnerka… ne bom napisala gospodinja, ker mi kar slabo postane, če nase začnem gledat kot na gospodinjo … 🙁
Ne predstavljam si drugače… To ne le potrebujem, ampak tudi zahtevam. Ko sva bila v dvoje, je šlo lažje. Zdaj še iščem neko ravnotežje, kako to svojo potrebo vkomponirati s spremenjeno življenjsko sliko. Partnerju gre, tako na uč, lažje kot meni… Vendar resnici na ljubo, njegovo življenje se je tudi manjs premenilo kot moje.[/quote]
Kakšni natančno dosledni odgovori…hehe…, Pandora1, a te tipkanje na mon tudi naredi živo, poživi? 🙂
Midva sva prej imela skupni konjiček: motociklizem. Tako da sva bila vse proste trenutne na izletih itd…
Zdj ko je družina ne morem reči da me osrečuje čas ko pomivam posodo, kuham itd. ampak če je moj ob meni in se med tem časom pogovarjamo (če mi pomaga) je tudi ta čas kvaliteten. Pač tako je pri majhnem otroku.
Imava pa spet skupni konjiček, kamor sicer hodiva občasno skupaj, občasno ločeno 🙂 Ker smo pač ločeni moški, ženske… kako izobraževanje in tekomovanje imamo skupno, pa prireditve, vaje pa tko pa vsak po svoje, kar pomaga pri razporejanju varstva itd. Še vedno pa ostaja skupna tema, skupaj se učiva… Meni je to v veselje.Mislim da tudi njemu, ker bi sicer verjetno si izbral drug konjiček.
Tikataka, tudi jaz ubiram neko srednjo pot.
Rada imam svojo družino, svojega moža in rada počnem stvari skupaj z njim in z otrokom. Najbolj živa se počutim takrat, ko smo na dopustu, kjer ni vsakodnevnih obveznosti in se podimo po snežnih strminah, kepamo, sankamo,… ali poleti skačemo v vodo, se spuščamo po toboganih, kolesarimo, rolamo, se potepamo in pohajkujemo, se zabavamo tako ali drugače… Takrat imam občutek, da je vse točno tako, kot mora biti in skrbem ne dovolim, da me okupirajo. Za to, da lahko normalno funkcioniram tudi vse ostale dni, ko opravljam gospodinjska dela in skrbim za družino, potrebujem veliko energije, to pa si najpogosteje polnim skozi zabavo – s prijatelji, in predvsem s plesom, plesom, plesom…
Potrebujem pa tudi svoje trenutke – včasih sem rada sama, kaj v miru preberem ali samo molim vse štiri od sebe in jem pred televizijo, včasih pa se rada dobim s svojimi prijateljicami – to so prav posebni večeri, nabiti s smehom in dobro voljo, ko nam tem za pogovor nikoli ne zmanjka (no, včasih so pogovori tudi resni in se dotikajo vsakodnevnih skrbi, pa tudi te so včasih lažje, če jih predelamo skupaj) in sem srečna, da jih imam.
Podobno tudi moj mož. Rad počne stvari skupaj z nama z otrokom, nekateri trenutki so rezervirani samo za naju (tako si običajno organizirava dva petka mesečno, ko otrok prespi pri babici), rad pa je tudi v družbi svojih prijateljev, znancev, sodelavcev…
In pogosto (nekje vsaki dve leti) gredo s temi prijatelji tudi na jadranje za štiri dni. Tukaj ne kompliciram, ne zdi se mi nič spornega. Tudi jaz na koncu koncev rada grem kam s svojimi prijateljicami, letos se za par dni odpravljamo v Pariz, da ga doživimo “bolj po žensko” (muzeji, kavice na Elizejskih poljanah, šoping…).
Drugače pa bi tudi mene motilo ločeno preživljanje dopusta (pod to štejem glavni dopust v poletju ali tistih par dni v zimskih počitnicah). No, če ne gre drugače zaradi bolezni partnerja ali koga v ožji družini, oz. če kdo ne more dobiti dopusta, mi je to čisto razumljivo, drugače pa… Verjetno se ne bi strinjala. A vsaka družina ima svoje zakonitosti. Če pa tebe to moti in ti je čisto mimo, pa to partnerju le povej. Konec koncev imamo dopusta zelo malo in prav je, da ga, če to gre, preživimo skupaj. Družine so danes (tudi mi) tako ali tako premalo časa skupaj – premalo je tistega kvalitetnega časa, ki ga lahko posvetiš partnerju in otroku, pa da bi še dopust preživljali ločeno…
Sicer pa se stvari včasih zasučejo drugače, kot predvidevamo… Jaz si tudi vedno mislim, kako se ima moj super na jadranju in kako uživa, ko mu nihče ne teži… Pa se je že dvakrat zgodilo, da so se vrnili domov prej (pa tudi jadranje so skrajšali iz sedmih na štiri dni), ker so se kao naveličali… Mogoče pa bo sam spoznal, da mu brez tebe tudi ni tako fino, kot si je mislil – ker na koncu koncev si tisti čas, ko ga ni doma, tudi ti prosta (dobro je, da se tega zaveda – jaz tudi tisti petek, ko mojega ni doma, dam sina k babici…).
Vse dobro ti želim!
Forum je zaprt za komentiranje.