Izrazno bogato, a ne zateženo slov. leposlovje?
Pozdravljeni,
k sosedom je prišel živet fant, ki je vse svoje življenje (24 let) preživel na tujem, vendar zelo dobro govori slovensko, ker sta oba starša Slovenca. Prosil me je za kakšen predlog, kaj naj bere, da si bo (še) obogatil besedni zaklad. Nekaj takega, da bi bilo res jezikovno na nivoju – pa da bi ga potegnilo, da ne bi bilo preveč zateženo, da ne bi obupal. Kakšna ideja? Saj je lahko tudi izbrušen prevod, še raje pa kaj iz slovenske literature.
Hvala, D.
Mazzinija bi predlagala, Sonjo Porle, Križnarja, Otroške stvari od Kovačiča, Noč v Evropi (P. Glavan), Skubica, Zvenenje v glavi …. to se zdaj kar tako spomnim, zagotovo je še kaj. Mogoče to ni to, kar iščeš, so samo predlogi (osebno mnenje). Besedni zaklad si bo pa obogatil tako ali tako. Vprašanje tudi, kako bi mu bila všeč neka res izbrana literatura (Cankar?).
Sicer pa – slovenska literatura zna bit zelo fajn, ne zatežena. Sama sem imela dolgo predsodek (čeprav, recimo, Brina Švigelj Merat – in še marsikdo drug – mi še vedno ne potegne), ko pa sem začela odkrivat, se mi je odprl nov svet. Res pa je, da sem bolj pri “zdajšnji” literaturi.