Izola bolnica osebje

Ste tudi vi pozitivno presenečeni nad odnosom medicinskih sester v izolski bolnici?

Pediatrija ODLIČNO 10
Sestre strokovne, prijazne in nasmejane – tako višje kot srednje. Vendar zagotovo preveč obremenjene. Lahko bi se reklo, da delajo čudeže. Hvala vsem sestricam!

Izredna pohvala dr. Cetin Lovšin Ireni! Zdravnica, ki ima res rada svoj poklic, male bolnike in tudi nas mame.

Pa še kritika – razen slabe hrane, sem bila zelo razočarana nad odnosom in strokovnostjo dr. Smajlove.

Jaz takšne izolske bolnice definitivno ne poznam. Katastrofa od katastrofe, vedno znova. Ni važno ali prideš čez dan ali ponoči- čakanje do onemoglosti pri praznih hodnikih. Da ne omenjam tega, da prideš sredi noči, nikjer nikogar, razen varnostnika. Čakaš 2 uri, da se od nekod ( najbrž od doma) dobesedno privleče dežurna, ki še na pol spi.
…da čakaš na RTG 4 ure, kljub temu, da ni nikogar pred tabo…
…prideš pod nujno, si 1. na vrsti in čakaš 2 uri. “To ni nič, jaz sem zadnjič na urgenci čakal 4 ure. Dva sta šla v tem času noter.” pravi gospod poleg mene…
Grem na punkcijo, spunktirajo na pol…
v sprejemni tudi pol ure ni nikogar…
Rabijo 1 uro, da ugotovijo na kateri oddelek so nekoga namestili…in še in še.

V glavnem čista katastrofa. To osebje nebi na urgenci v KC zdržalo niti 1 uro.

Jaz osebno sem bila vedno zadovoljna z dr. Smajlo. Tudi prej, ko še ni bila v Izoli. Samo ona ni za tiste starše, ki otroke vzagajo v vitrini. Je preveč realna in nikoli ne ovinkari. Pove točno tako kot je.

Sem bila pa zelo presenečena nad učinkovitostjo, hitrostjo in strokovnostjo osebja na onkološkem v LJ.

Naši se sedaj na srečo zdravijo v Ljubljani smo pa v štartu preveč časa porabili v Izoli. Dr.Lovšin je sicer luštna in prijazna ampak tudi izjemno nevarna. Vse prevečkrat pošlje prepozno naprej, sama šuštra in žal včasih tudi zašuštra. Mi se je izogibamo, če je le mogoče. Dr.Smajila kapo dol. Se ne dela pametne, je zelo realna in človeška. Če ni potrebe po ležanju te pošlje domov, če ni prepričana te pošlje v Lj. Človek na mestu čeprav mogoče res ni med strokovno najboljšimi pediatri. Ampak na koncu to ni najbolj pomembno.
Pri nas se je vedno potrudil dr.Štefan.
Sicer je pa bolnica zelo daleč od primerne strokovnosti in prijaznosti. Če si gor 1x in imaš srečo z osebjem še lahko napišeš kaj pozitivnega. Če gor ležiš dalj časa, v mojem primeru mesece dolgo je pa žal več kot pol osebja gnilega.

To je že bližje realnosti.
Je sicer nekaj izjemnih zdravnikov gor, pa nekaj prijaznih sester ampak se žal izgubijo med ostalimi.

Smajlova je katastrofa. Kar se nje tiče, so vsi otroci “razvajeni šmrkavci”, kot jih rada imenuje. Nobeden izmed njih ni nikoli bolan, temveč je ves njihov problem razvajenost in seveda starši, ki jih pretirano ujčkajo. V izvide se sploh ne poglobi ter kar pavšalno sklene, da je vse normalno.
Lovšinova je glede odnosa do staršev boljša, a ko se znajde na samem z dojenčki, človek samo debelo gleda. Njene besede ob novorojenčkovem joku: “Kaj se pa dereš? Kdo pa misliš, da si? Uš si! Mala uš si!” Ljubko, kajne?

Ne upaš tega povedat na pravem koncu?

Tu se skrivaš s tem vedenjem?

Potem nisi nič boljša–ši!

Če imaš priče, ukrepaj!

saj kako minuto več premora, med tako zelo pljuvaškimi posti si vzemite.

V bistvu jaz s tem “mala uš si” razumem resnično samo nekoliko smešen nagovor dojenčka… Jaz mojemu rečem, da je mala težava. Ker je pač težek in ga težko nosim… Glede Lovšinove lahko rečem, da je pikra, zajedljiva včasih, sarkastična, kot mama se ob njej počutim totalno nesposobno, vendar kljub temu, da sem parkrat prišla z otrokom v bolnico, pa mu ni bilo nič, mi je še zmeraj rekla… če bo kaj narobe, vi kar pridite. Znala me je potolažit. Ko sem bila najstnica sem bila tudi sama njena pacientka. Spoštujem jo zato, ker je opazila, da pri meni nekaj ne štima, pa ne samo v smislu bolezni, ampak da nekaj doma ne štima. Tega ni opazila psihologinja v šoli. Lovšinova je to opazila takoj. Všeč mi je, ker imam občutek, da pogleda človeka in situacijo kot celoto.

Kar se tiče dr. Smajlove – ammm… če slučajno to bere ji svetujem, da je malo bolj previdna in da se malo bolje organizirajo, kajti napaka jo lahko drago stane. Pa dobro, ona bo šla itak v penzijo, ampak prosim zdravnica, za življenja naših otrok se gre.

Včasih se je na obali govorilo, da se gre v izolsko bolnišnico samo umret …

Po mojih izkušnjah so sicer ok za običajne zadeve, čim je kaj bolj specifičnega pa raje via UKC LJ.

Hmmm, starši živijo na Primorskem. Me zvije vsakič, ko kateri zboli – da le ne bi pristal v Izoli.

Očeta so že (sicer ne usodno) zašuštrali pri eni operaciji noge. Do none, ki je bila resno bolna, se je ena zdravnica tako obnašala, da bi jo sama definitivno na.izdila, če bi bila zraven.

Ampak starejši imajo tako strahospoštovanje do zdravnikov, tudi tistih, ki niso primerni za ta poklic, da ne rečejo nič.

Ne vem kako to, da ima lahko kdo tako pozitivno mnenje o SBI, če pa na vsakem stiku z osebjrm dobiš občutek, da smo mi tam zaradi njih in ne oni zaradi nas. Vse splošna aroganca in ignoranca, ter prelaganje odgovornosti na druge oziroma krivdo na “neuke” paciente.

Kljub obljubam, kako bo nova urgenca čisto drugačna, ni nič bolje. Še slabše. Sem peljala zadnjič mamo, dobila napotnico od zdravnika pod nujno, hudo vnetje ledvičnih čašic, kar zvijalo jo je od bolečin, stara 76 let. Pridem tja, pred mano točno 5 ljudi. Se prijavimo in se usedeva. Čakam, čakam, mama stoka od bolečin, ima vročino, 35 min se ne zgodi nič. Vprašam druge paciente, ali je kdo noter, pa pravijo, da niso videli nikogar. Potrkam…počakam nič, vprašam uno na recepciji, pravi, da ona je prijavila in da je treba počakat, da pokličejo. Čez 15 min pride ena ven in pokliče enega pacienta, ji povem, da mama trpi in da jo zelo boli, reče naj počakamo. Spet čakava naslednjih 40 min… no, v glavnem so jo sprejeli po 3,5 urah. Sem mislila, da bo potem šlo hitro, da bom izvedela, ali jo bodo obdržali v bolnici. Mine še ena ura, nič… pobaram sestro, ko pride ven, kaj se dogaja z mamo, pravi naj počakam. Mimo pride sosedova hči, med. sestra, hvala bogu jo pobaram, naj pogleda, kaj se dogaja z mamo. Gre tja zadaj, pride nazaj, pravi, da mama še vedno čaka na stolu, da pride zdravnik. WTF????? Tukaj je čakala 3 ure in pol, zdaj pa še eno uro sedi v notranji čakalnici, ali kaj?? Se zmenim, da me pokličejo, ko bo konec, ker sem morala po otroka v šolo. Skratka, mama me je poklicala po mobiju 8 ur po tem, ko sva prišli na urgenco, da so jo končno pregledali in jo bodo sprejeli v bolnico. Pa ne rečem, da bi bila masa ljudi v bolnici, ampak skoraj prazno… katastrofa!