Izgubljam smisel (Boštjan)

Hvala!
Nekatere poste res težko “požiram”, čeprav se je zadeva preusmerila na Zmedeno samico.. :)[/quote]

No saj tisto moj post je letel na odpiralko teme ampak sem pač zamenjal tole uporabniško ime ali vzdevek.

Se opravičujem zmedeni samici kajti post ni letel na njo!

Še 1x OPROSTI!

Hvala!
Nekatere poste res težko “požiram”, čeprav se je zadeva preusmerila na Zmedeno samico.. :)[/quote]

No saj tisto moj post je letel na odpiralko teme ampak sem pač zamenjal tole uporabniško ime ali vzdevek.

Se opravičujem zmedeni samici kajti post ni letel na njo!

Še 1x OPROSTI![/quote]Sedaj si se šele zas**l…. 😉

Jaz sem iz tvojega pisanja razbral kar sem napisal. Zdi se mi, da se preveč primerjaš z vsemi okoli sebe, češ kaj vse imajo v primerjavi s tabo, kako se vse okoli tebe spreminja ti pa kot Rdeča kapica v gozdu ne veš ne kod ne kam…. 🙂
Zakaj pa ne bi bila raje hvaležna vsaj za to kar imaš in poiskala zadovoljstvo/veselje v tem kot pa, da obupuješ (se primerjaš) z drugimi?
Situacija v državi je kakršna je in se vsak znajde po svoje kakor ve in zna… ne vem, če ti je res tako težko kot se ti zdi.
Res pa, da ni nikoli tako, da ne bi bilo lahko še drugače…., samo nad tem ne gre obupovat…. 😉 🙂

Jooooj….redu je, konec koncev nič ni narobe, če občasno preberem kakšno manj prebavljivo mnenje, tudi takšna imajo zame kakšen + 🙂

Tak, da ne vsebuje pračunavanja, z nekim dribljanjem + in -; to ponavadi počnejo ljudje, ki se obračajo po vetru oz beri: dokler si mi koristna, te imam rad, se zanimam zate kot se pa izpoješ, pa te zavržem kot smet. Točno tako so se do mene vedli že številni ljudje, in tega ne maram (zato takšnih odnosov niti ne moram furati, ker me mnogo preveč spominjajo na to, kako me je kdo drug prizadel), posledično se kar precej držim zase.

Seveda, najbolj enostavno in (najbolj škodoželjno) je le presoditi, da sem zgrešila fakulteto, veš koliko ljudi pa trdi, da formalna izobrazba ni pomembna in ravno takšnim se moram zahvaliti, da sem imela prilike pridobivati izkušnje, tako da faks ne bi rekla, da je pri meni minus – fakultetno izobraževanje bi naj bilo predvsem odraz tega, da zna človek razmišljati, no saj ko boš zaključila faks boš morda prišla do te kvazi modrosti.[/quote]Tu ni čisto nič enostavnega, sem napisala, da ne razumem, zakaj si ravno ti brez službe, in nič škodoželjnega– sem ti tudi rekla, da ni prepozno, da bi začela študirat oz se izobraževat na bolj poklicno deficitarnem področju in ti želim vse dobro… moj faks je precej obrtniško naravnan in takih eksistencialnih problemov ne rešujemo, te vrste modrosti dvomim, da bom je imela več, ko-če bom kdaj imela diplomo…hvala za to opazko… za dotični izobraževalni proces imam vas, da vas čitam tu.. naravoslovci oz tehniki smo dolgočasni nerazmišljujoči nerazgledanci s faksom ali brez…[/quote]

Joooj, ženska – le zakaj pripisuješ faksu tolikšen pomen? Tudi, če prilezeš izpod naravoslovnih ved, se lahko tekom službe in prvih delovnih izzivov srečaš z nečim, kar niti ne bo 5% pokrivalo tega, kar ti je dal faks. Kaj si pa misliš o sebi in ostalih naravoslovcih, tehnikih je tako ali tako tvoj prezir in ne moj, jaz nobene usmeritve ne priviligiram, ker ne čutim po tem potrebe niti se mi ne da okrog tega mikroskopsko kvačkati, kdo je zaradi česa boljši, večvreden ali bolj pomemben napram drugim…to je za ljudi, ki radi multiplicirajo meglo in se samodokazujejo s svojo izbiro, ker drugega mašila ne najdejo ali ga dejansko nimajo. Poln kufer imam teh opazk na račun naravoslovcev in družboslovcev – a ti je to kakšen umski izziv ali neko pavšalno zadoščenje, ko se na vsake toliko časa rada o tem razpišeš. Eh,…škoda besed.

Nisi ne prva ne zadnja. Tudi sam sem šele po prvih 100 /ignore dobil en ja. Namaži se s potrpljenjem in vstrajaj.

Pred dnevi sem gledal dokumentarec iz katerega se tako ti kot avtorica tema lahko še marsikaj kaj naučite.

To je res, da nas je veliko takšnih, toda meni se preposto več ne da :-/

Za dokumentarec si bom vzela čas, upam da mi bo všeč 🙂 Hvala.

Prosim če navedeš te prve delovne izzive naravoslovca oz tehnika, torej njegovo prvo zaposlitev, ko se ni srečal s 5% tistega, kar mu je dala fakulteta (pa če lahko izvzameš politiko, kar tudi sicer ni ravno domena naravoslovnega kadra, sploh ne v samem začeku)

Tu pa mi ni čisto jasno, kaj si hotela napisati, za kaj bi šlo za prezir do same sebe in meni dragih somišljenikov, dejstvo je da so tehnično oz naravoslovno izobraženi ljudje bolj ozko, toliko da ne obrtniško usmerjeni v svojo stroko, nimajo tolikšne širine, kot jo imate družboslovci, posebno to velja za strokovne študije, ki praviloma niso iz gimnazijskih klopi,ponavljam ne vem zakaj prezir, hotela sem napisati ravno to, da drug drugega rabimo, samo ne pa v tolikšnem neenakem razmerju, o čemer očitno pričajo podatki na zrsz.
Če je škoda besed? Ja, saj sem ti predlagala, vpiši se na študij s poklicno deficitarnim področjem–

Tak, da ne vsebuje pračunavanja, z nekim dribljanjem + in -; to ponavadi počnejo ljudje, ki se obračajo po vetru oz beri: dokler si mi koristna, te imam rad, se zanimam zate kot se pa izpoješ, pa te zavržem kot smet. Točno tako so se do mene vedli že številni ljudje, in tega ne maram (zato takšnih odnosov niti ne moram furati, ker me mnogo preveč spominjajo na to, kako me je kdo drug prizadel), posledično se kar precej držim zase.[/quote]
Kaj pa ti ? Si sposobna nekoga imeti rada, pa čeprav od njega ne bi čutila neke koristi ?
Vsi imamo pričakovanja do sebe in do drugih.
Da te nekdo zavrže kot smet, je odsev tega, kako sebe vidiš ali doživljaš, ne pa tega, kar je nekdo drugi naredil.

Po eni strani ti dam prav, da smo družba vedno bolj sebični in nam ni kaj veliko mar za sočloveka ter se vse vrti okrog materialne koristi….Vendar naj ne bo tvoje vodilo to, da bolj ali manj vsakemu pripišeš te slabe lastnosti, ampak naj bo tvoje vodilo iskanje dobrega. Pa čeprav to zgleda kot iskanje igle v kopici sena.

Hm, prebrala tale odgovor vsaj 3 krat. Ne vem no, po moje sem oreng čudna ali pa je moja vzgoja kriva, ali WTF? Ko naletim na nekoga, ki mi je všeč, začutim, da imam tisto oseba rada, jaz res ne razmišljam o tem, kako bi mi lahko koristila, običajno razmišljam o tem kako jaz lahko tisti osebi koristim in si v glavi odvijam neke scenarije kaj lahko recimo od sebe dam, v tem pa nobenega kaj bi lahko dobila od osebe na drugi strani.

Absolutno ne razmišljam o tem kako bi meni kdo koristil, morda pa ravno zato ne čutim neke izrazite potrebe po partnerstvu, pogostokrat pridem do zakljčka, da nikogar ne rabim 😉

Pa zame to ni prava ljubezen, če bi razmišljala o tem, kako mi kdo koristi, ne premorem takšnih vzorcev v glavi. Morda sem res kakšne čudne knjige brala, pa tudi moje ljubezenske izkušnje so bolj uboge, če bi bilo na tem področju več “prometa” bi morda na vse skupaj popolnoma drugače gledala.

Robi, odkrito povedano – ta tvoj odgovor mi je tako kot da bi mi ga dal nek marsovec, kot da ni del mojega sveta. Če nekomu pripišem slabo lastnost, mora za njo obstajati vzrok, kajne?

Hm, prebrala tale odgovor vsaj 3 krat. Ne vem no, po moje sem oreng čudna ali pa je moja vzgoja kriva, ali WTF? Ko naletim na nekoga, ki mi je všeč, začutim, da imam tisto oseba rada, jaz res ne razmišljam o tem, kako bi mi lahko koristila, običajno razmišljam o tem kako jaz lahko tisti osebi koristim in si v glavi odvijam neke scenarije kaj lahko recimo od sebe dam, v tem pa nobenega kaj bi lahko dobila od osebe na drugi strani.

Absolutno ne razmišljam o tem kako bi meni kdo koristil, morda pa ravno zato ne čutim neke izrazite potrebe po partnerstvu, pogostokrat pridem do zakljčka, da nikogar ne rabim 😉

Pa zame to ni prava ljubezen, če bi razmišljala o tem, kako mi kdo koristi, ne premorem takšnih vzorcev v glavi. Morda sem res kakšne čudne knjige brala, pa tudi moje ljubezenske izkušnje so bolj uboge, če bi bilo na tem področju več “prometa” bi morda na vse skupaj popolnoma drugače gledala.

Robi, odkrito povedano – ta tvoj odgovor mi je tako kot da bi mi ga dal nek marsovec, kot da ni del mojega sveta. Če nekomu pripišem slabo lastnost, mora za njo obstajati vzrok, kajne?[/quote]

Morda boš razumela ko/če se boš zaljubila oz. imela rada nekoga ki je len brez službe in bo živel na tvoje stroške… verjemi v roku 6 mesecev (pa sem radodaren) boš spremenila to tvoje stališče.

imeti nekoga rad je lepa zadeva, ampak brez denarja oz. ko samo 1 skrbi za oba finančno se ljubezen MARSIKDAJ kar hitro konča

Tu pa mi ni čisto jasno, kaj si hotela napisati, za kaj bi šlo za prezir do same sebe in meni dragih somišljenikov, dejstvo je da so tehnično oz naravoslovno izobraženi ljudje bolj ozko, toliko da ne obrtniško usmerjeni v svojo stroko, nimajo tolikšne širine, kot jo imate družboslovci, posebno to velja za strokovne študije, ki praviloma niso iz gimnazijskih klopi,ponavljam ne vem zakaj prezir, hotela sem napisati ravno to, da drug drugega rabimo, samo ne pa v tolikšnem neenakem razmerju, o čemer očitno pričajo podatki na zrsz.
Če je škoda besed? Ja, saj sem ti predlagala, vpiši se na študij s poklicno deficitarnim področjem–[/quote]

Res mi nekaj ne paše tvoja komunikacija do mene, kot da bi mi nezavedno ali zavestno želela, da imam še v life-u več težav. Noben tvoj nasvet mi ne da nič, je nek material za razmišljanje, niso pa noben izhod zame, tu se vidi kako ljudje radi nasplošno po forumih nabijate na pamet, človeka pa niti malo ne poznate; v takšnih okoliščinah večkrat tudi zaradi številnih drugih odprtih tem dobim pomisleke, da lahko kateri posti naredijo več škode kakor pa dobrega….popolnim neznancem, o katerem ne vemo zanesljivo niti včasih kakšnega spola pravzaprav je, predlagamo kako in kaj, kje dela napake ter se vpletamo v njegove življenjsko pomembne odločitve….to bi bil dober in zelo tehten vzrok, zakaj bi morda nekateri morali vsaj 3 x premisliti preden sploh kaj odgovorijo. Ni garancije, da je nek recept, po katerem živi večina posameznikov primeren za kogakoli in da obstoji med posti vrhunska/idealna rešitev za problem, ki ga posameznik ima.

Hm, prebrala tale odgovor vsaj 3 krat. Ne vem no, po moje sem oreng čudna ali pa je moja vzgoja kriva, ali WTF? Ko naletim na nekoga, ki mi je všeč, začutim, da imam tisto oseba rada, jaz res ne razmišljam o tem, kako bi mi lahko koristila, običajno razmišljam o tem kako jaz lahko tisti osebi koristim in si v glavi odvijam neke scenarije kaj lahko recimo od sebe dam, v tem pa nobenega kaj bi lahko dobila od osebe na drugi strani.

Absolutno ne razmišljam o tem kako bi meni kdo koristil, morda pa ravno zato ne čutim neke izrazite potrebe po partnerstvu, pogostokrat pridem do zakljčka, da nikogar ne rabim 😉

Pa zame to ni prava ljubezen, če bi razmišljala o tem, kako mi kdo koristi, ne premorem takšnih vzorcev v glavi. Morda sem res kakšne čudne knjige brala, pa tudi moje ljubezenske izkušnje so bolj uboge, če bi bilo na tem področju več “prometa” bi morda na vse skupaj popolnoma drugače gledala.

Robi, odkrito povedano – ta tvoj odgovor mi je tako kot da bi mi ga dal nek marsovec, kot da ni del mojega sveta. Če nekomu pripišem slabo lastnost, mora za njo obstajati vzrok, kajne?[/quote]

Morda boš razumela ko/če se boš zaljubila oz. imela rada nekoga ki je len brez službe in bo živel na tvoje stroške… verjemi v roku 6 mesecev (pa sem radodaren) boš spremenila to tvoje stališče.

imeti nekoga rad je lepa zadeva, ampak brez denarja oz. ko samo 1 skrbi za oba finančno se ljubezen MARSIKDAJ kar hitro konča[/quote]

Morda, čeprav če bi naletela na nekoga takšnega, ne vem če bi se lahko zaljubila v lenobo (lenoba ni privlačna), kot drugo – zagotovo bi mu pomagala, da se postavi na noge, pa ne zaradi mene, predvsem zaradi sebe, dobro vem, da nič ne traja večno, nikoli ne vem kdaj bi me lahko nekdo zavrgel zaradi druge in razno razni drugi vzroki, npr da bi se meni kaj zgodilo ali da bi se znašla v situaciji brez virov dohodka 🙂

Kje spiš?

Saj to, da ne razmišljaš, kaj bi lahko dobila od druge osebe, še ne pomeni, da ti je vseeno kaj dobiš. Če bi ti bilo vseeno, potem te nihče ne bi mogel zavreči kot smet. In zakaj bi se sploh zaprla vase, če bi bila brez preračunavanj ? A ni bolje živeti z lepimi občutki, kot pa se izolirati ?
Razen, če se želiš tako počutiti, da te nihče ne mara, pa ne glede na to, kaj drugi stori…?

Tvoj zaključek je popolnoma logičen ob takem razmišljanju.
Je pa se za vprašati ali so takšni zaključki in same misli res v skladu s tvojimi resničnimi potrebami. Ali res nisi vredna pozornosti in tega, da bi te nekdo imel rad ?

Zdaj pa še 3krat preberi to svojo trditev. 🙂
Najprej praviš, da to ni prava ljubezen, če bi razmišljala kako ti lahko nekdo koristi..Hkrati pa praviš, da so tvoje ljubezenske izkušnje bolj uboge….In kaj lahko sklepaš iz tega ?

Saj za vse obstaja vzrok….:)
Lahko tudi meni pripišeš slabo lastnost ali pa me zasovražiš…Lahko cel svet zasovražiš in se še bolj zapreš v svoj svet…Pa se vprašaj ali je res to tisto, kar si resnično želiš ali pa je to le znak, da slediš nekim nezavednim vzorcem, ki jih še nisi prepoznala v sebi.
S tem, ko drugim pripisuješ slabe lastnosti, s tem le sebe kaznuješ. Lahko se boriš proti celemu svetu..Če je to tisto kar te bo osrečilo…Dvomim….

Saj to, da ne razmišljaš, kaj bi lahko dobila od druge osebe, še ne pomeni, da ti je vseeno kaj dobiš. Če bi ti bilo vseeno, potem te nihče ne bi mogel zavreči kot smet. In zakaj bi se sploh zaprla vase, če bi bila brez preračunavanj ? A ni bolje živeti z lepimi občutki, kot pa se izolirati ?
Razen, če se želiš tako počutiti, da te nihče ne mara, pa ne glede na to, kaj drugi stori…?

Tvoj zaključek je popolnoma logičen ob takem razmišljanju.
Je pa se za vprašati ali so takšni zaključki in same misli res v skladu s tvojimi resničnimi potrebami. Ali res nisi vredna pozornosti in tega, da bi te nekdo imel rad ?

Zdaj pa še 3krat preberi to svojo trditev. 🙂
Najprej praviš, da to ni prava ljubezen, če bi razmišljala kako ti lahko nekdo koristi..Hkrati pa praviš, da so tvoje ljubezenske izkušnje bolj uboge….In kaj lahko sklepaš iz tega ?

Saj za vse obstaja vzrok….:)
Lahko tudi meni pripišeš slabo lastnost ali pa me zasovražiš…Lahko cel svet zasovražiš in se še bolj zapreš v svoj svet…Pa se vprašaj ali je res to tisto, kar si resnično želiš ali pa je to le znak, da slediš nekim nezavednim vzorcem, ki jih še nisi prepoznala v sebi.
S tem, ko drugim pripisuješ slabe lastnosti, s tem le sebe kaznuješ. Lahko se boriš proti celemu svetu..Če je to tisto kar te bo osrečilo…Dvomim….[/quote]

Ja, seveda Robi za vse sem sama kriva, za svoje nezavedne miselne vzorce, za to, da me drugi poznajo le ko me rabijo, drugače pa ne, ravno tako pripisujem slabe lastnosti na pamet, ni treba da mi jo nekdo dokaže, vsak se proti svetu bori na nek način – nekateri sami, nekateri v dvoje, tu smo si enaki.
Ljubezenske izkušnje so za to uboge, ker to kar me je pritegnilo ni bilo “legalno” na razpolago in mislim, da sem že nekajkrat na teh straneh napisala, da tako nenormalno težko naletim na koga, ki me pritegne/privlači, pretvarjati pa se ne nameravam, kakor to fura vsaj polovica folka.

Živjo, Z-samica,
bi rada to povedala s svojimi besedami, kar ti Robi skozi poste govori… Nekaj razmišljanj, možnosti, glede krivde… Sama pri sebi ugotovi, če bi lahko našla kaj resnice v napisanem…
R. ne pravi, da si česarkoli kriva, to ti praviš. Ves čas ti pravi, da sploh on tako ne razmišlja, kaj šele, da bi ti s tem namenom kaj pisal oz. da bi želel, da v tebi se prebudijo tovrstne misli. Saj to verjameš, kajne. Torej, zakaj potem ti uporabljaš besede… za vse sem sama kriva… Gremo na začetek. Na tvoje rojstvo, otroštvo. Ko se rodiš v tebi ni nobenih prepričanj. Je pa ogromno prostora, kamor si boš beležila vse, kar ti bo življenje ponujalo. In tako poslušaš starše, poslušaš babice, dedke, učitelje, sosede, starejše… vsak ima svojo verzijo doživljanja, razmišljanja. Torej, otrok si še. In poslušaš. Kot 2-letnica si začela napr. dojemati, če napr. mama/ata reče ne, ne prijemati stvari, napr.vazo, je to ne, to ni prav, da to narediš, ker če boš ob tem razbila vazo, ker ti bo zaradi nespretnosti padla na tla, boš ti kriva, ker nisi ubogala. Torej se boš naučila, če ne ubogaš, si sama kriva za neke posledice. In to ni enkraten dogodek. Torej ta ne, ki so te učili, in ti, v kolikor se je zgodila nesreča, so za vsako uporabili da si si sama kriva. Ti si kriva, zakaj pa nisi pustila vaze pri miru, kot si ti ukazali. Recimo. Sama poglej v sebe, v otroštvo, ob kakšnem primeru, kdaj si slišala, da si za kaj kriva. Ali pa da si je nekdo pravil, da je sam kriv. Nekje si to morala slišati, ali je veljalo za tebe, ali je bil kakšen takšen dogodek, kjer si to slišala, si to zapomnila, ampak nekdo je to nekoč enkrat rekel, in ti si to slišala na tak način, da sedaj ob nekih priložnostih, uporabljaš ta način razmišljanja.
Zato pa jaz osebno nič ne maram besede KRIV. Mislim, meni gredo vsi lasje pokonci. Ker vem, kolikšno moč ima ta beseda. Vidim jo v očeh. Predvsem vidim stisko v očeh, težo občutkov, težo krivde. In težo odgovornosti. Tudi če ta stavek uporabljaš povsem kot nek način pogovora, ne vem, to sama veš, torej kot neka fraza ali kaj podobnega, bo beseda vseeno pustila neko svojo sled. Zbudila nek občutek, zdaj, kako močan je, in kaj to je, ali je žalost, ali je jeza, ali pa kar oboje, lahko se temu ogneš.
Se mi zdi, da velikokrat jemlješ, da ti hočejo/mo drugi vzbuditi občutek krivde. Pa to sploh (ni nujno) res. ZAKAJ ? Poskusi ugotoviti, iz svojega otroštva izhajaj, in nato nadaljuj v odrasla leta, dogodke, kdaj se pojavi ta misel, razmišljaj o tem, se sprašuj in si odgovarjaj…
Lahko pa je ta stavek, kar nekako še najbolj mislim, da je res, da ti hočeš v nas zbuditi občutke, da smo “grdi” do tebe, in da ti s tem stavkom narediš nek udarec, saj nas s tem obdolžiš nekega našega “grdega” dejanja, čes da te obsojamo in ti delamo krivico. Kar pa je spet nekaj, kar si enkrat, nekje, videla, doživela in se je … obrestovalo, doseglo svoj namen… če ne skozi tvoje izražanje, pa skozi dejanja/izražanja nekoga drugega… ne vem, mogoče staršev, če so se obmetavali s kakšnimi takšnimi stavki, kot je: ja, seveda, za vse sem sam/a kriv/a (ti pa si angelček)…

Kaj praviš?

Ok. Toliko. V glavnem, napisano čisto dobronamerno.

Ja, Z. Samica, pa sva spet pri krivdi. 🙂
Bistvo je že “it” napisala. Dodal bi še, da je krivda nezdravo negativno čustvo, ki je še posebej na slabem glasu zaradi blokiranja pozitivnih sprememb. Krivda sabotira naše možnosti za pozitivno ukrepanje. Krivdne misli vodijo k temu, da se še bolj omalovažujemo in nas še bolj delajo depresivne. Depresija pa nas vodi k temu, da prihodnost in samo življenje vidimo kot brezupno ter nam izpija motivacijo.

Seveda nisi sama kriva za svoje nezavedne vzorce, je pa sedaj na tebi, da sprejmeš to kar si in s tem živiš. Sprejeti je treba odgovornost, ne krivdo.

Živjo, Z-samica,
bi rada to povedala s svojimi besedami, kar ti Robi skozi poste govori… Nekaj razmišljanj, možnosti, glede krivde… Sama pri sebi ugotovi, če bi lahko našla kaj resnice v napisanem…
R. ne pravi, da si česarkoli kriva, to ti praviš. Ves čas ti pravi, da sploh on tako ne razmišlja, kaj šele, da bi ti s tem namenom kaj pisal oz. da bi želel, da v tebi se prebudijo tovrstne misli. Saj to verjameš, kajne. Torej, zakaj potem ti uporabljaš besede… za vse sem sama kriva… Gremo na začetek. Na tvoje rojstvo, otroštvo. Ko se rodiš v tebi ni nobenih prepričanj. Je pa ogromno prostora, kamor si boš beležila vse, kar ti bo življenje ponujalo. In tako poslušaš starše, poslušaš babice, dedke, učitelje, sosede, starejše… vsak ima svojo verzijo doživljanja, razmišljanja. Torej, otrok si še. In poslušaš. Kot 2-letnica si začela napr. dojemati, če napr. mama/ata reče ne, ne prijemati stvari, napr.vazo, je to ne, to ni prav, da to narediš, ker če boš ob tem razbila vazo, ker ti bo zaradi nespretnosti padla na tla, boš ti kriva, ker nisi ubogala. Torej se boš naučila, če ne ubogaš, si sama kriva za neke posledice. In to ni enkraten dogodek. Torej ta ne, ki so te učili, in ti, v kolikor se je zgodila nesreča, so za vsako uporabili da si si sama kriva. Ti si kriva, zakaj pa nisi pustila vaze pri miru, kot si ti ukazali. Recimo. Sama poglej v sebe, v otroštvo, ob kakšnem primeru, kdaj si slišala, da si za kaj kriva. Ali pa da si je nekdo pravil, da je sam kriv. Nekje si to morala slišati, ali je veljalo za tebe, ali je bil kakšen takšen dogodek, kjer si to slišala, si to zapomnila, ampak nekdo je to nekoč enkrat rekel, in ti si to slišala na tak način, da sedaj ob nekih priložnostih, uporabljaš ta način razmišljanja.
Zato pa jaz osebno nič ne maram besede KRIV. Mislim, meni gredo vsi lasje pokonci. Ker vem, kolikšno moč ima ta beseda. Vidim jo v očeh. Predvsem vidim stisko v očeh, težo občutkov, težo krivde. In težo odgovornosti. Tudi če ta stavek uporabljaš povsem kot nek način pogovora, ne vem, to sama veš, torej kot neka fraza ali kaj podobnega, bo beseda vseeno pustila neko svojo sled. Zbudila nek občutek, zdaj, kako močan je, in kaj to je, ali je žalost, ali je jeza, ali pa kar oboje, lahko se temu ogneš.
Se mi zdi, da velikokrat jemlješ, da ti hočejo/mo drugi vzbuditi občutek krivde. Pa to sploh (ni nujno) res. ZAKAJ ? Poskusi ugotoviti, iz svojega otroštva izhajaj, in nato nadaljuj v odrasla leta, dogodke, kdaj se pojavi ta misel, razmišljaj o tem, se sprašuj in si odgovarjaj…
Lahko pa je ta stavek, kar nekako še najbolj mislim, da je res, da ti hočeš v nas zbuditi občutke, da smo “grdi” do tebe, in da ti s tem stavkom narediš nek udarec, saj nas s tem obdolžiš nekega našega “grdega” dejanja, čes da te obsojamo in ti delamo krivico. Kar pa je spet nekaj, kar si enkrat, nekje, videla, doživela in se je … obrestovalo, doseglo svoj namen… če ne skozi tvoje izražanje, pa skozi dejanja/izražanja nekoga drugega… ne vem, mogoče staršev, če so se obmetavali s kakšnimi takšnimi stavki, kot je: ja, seveda, za vse sem sam/a kriv/a (ti pa si angelček)…

Kaj praviš?

Ok. Toliko. V glavnem, napisano čisto dobronamerno.[/quote]

Hvala It, da si se tako potrudila in mi podrobneje opisala vse, od česa se rada tako odmikam in berem z odporom. Včasih si prav želim, da bi obstajal gumb “reset”, da bi se lahko resetirala in izbrisala iz kratkoročnega spomina vse kar mi povzroča nemir in da vidim marsikatero okoliščino večkrat drugače kakor bi jo kdo drug, ki ima za seboj manj “prtljage”. Ja, brat mi vedno očita, da sem si za vse sama kriva, da ne znam razmišljat, pogledati predvsem nase in zato vedno najebem….po njegovem. Ni mitinga med nama, da se ne bi obešal na mojo samskost, češ da to ni zdravo, niti normalno, da marsikaj zamujam, če bi živela v dvoje in podoben blabla. Naveličana sem teh očitkov, kritik, ker mi totalno nič ne koristijo, kvečjemu kvarijo samopodobo.

Nasplošno imam večkrat občutek, da mi drugi ljudje želijo in privoščijo slabo, oz pred mano kažejo en obraz za hrbtom pa drugega, na hinavce pogosto naletim, kakšne izkušnje imam iz preteklosti, zato sem tako previdna oz zadržana do drugih, ker je še vsak, ki je prepoznal ali vedel za neko mojo šibkost to izrabil, kaj takšnega sama ne morem doživeti kot nagrado za zaupanje prej kot koristolovsko intrigo. No, v takih primerih v sebi občutim krivdo, kot rezultat lastne naivnosti Je pa res, da sem človek z močno moralo in me vsak “greh” nekoga do mene, povsem strezni in dobim grozljiv odpor do tistega človeka. Vsekakor ima Robi prav, da v resnici nisem sposobna nikogar imeti rada, morda niti sebe ne in zato v sebi pogosto prepoznam krivdo kot pa kaj drugega, čeprav to ni nujno slaba lastnost, ker če se človek zaveda krivde, potem tudi obstaja zanjo odgovornost in je ta lahko ta motiv, da se človek popravi oz prične funkcionirat v bodoče drugače :).

Služb resnično ni. Varilci, elektroinštalaterji, barske plesalke ali vedeževalke (ja, vse vzeto iz ZRSZ!) res niso primerno delo zame..

Evo upam da bodo vsi prebrali tole in moj odgovor na tole.

To je DEJSTVO ZAKAJ mora Slovenija UKINIT Socialo zato da boste (oprostite izrazu) taki ”lenuhi” nehali čakat na ”sanjske” službe (kao primerne za vas ampak v resnici SANJSKE!!!) in se spokali delat…

hočeš na svoje? prekvalificiraj se v varilca/ko in se spokaj delat 1000+ na mesec, najemnina? NO PROBLEMO!

Evo pa boš se počutla da si nekaj naredla.

Aja ne to ni za tebe je treba dejansko delat ko variš nepa samo papirjev prelagat in podobno…

In to so ljudje ki govorijo da služb NI! Sramota!!![/quote]

Matkic, jaz se strinjam s teboj, preveč sociale >manjše plače zaposlenih. (poleg kraje in ostalih pi*zdarij v državi)

“Folku” ni jasno, ko gre za preživetje družine in sebe, da lahko z diplomo tudi režeš vinograde, kosiš travo, barvaš konstrukcije, oblagaš fasade ….samo primer…priznajmo si, 120 000 brezposelnih, fasade se množično obnavljajo in v moštvih ni Slovencev, ni varilcev….zadnjič sem gledal na enem fasadnem odru žensko, kako reže toplotno izolacijo….v končni fazi, ko jih bo delala eno leto, jih bo lahko tudi ponujala, če bo še…

.vsak začetek je jeben in bolj kot je, boljši je…..zaposliš se lahko tudi za male pare pričneš se učiti, z delom postaneš prepoznaven in te potencialni partnerji spoznajo in te ….tudi iščejo….lahko tudi v Šentilju ali Spielfeldu.

v končni fazi, pa dajmo si priznati, kaj je diploma?
diploma ti ponuja možnost za strokovno napredovanje in delo. meni je bila kot široki pogled, recimo iz Boča, s katerim sem videl, kaj ne znam, da danes znam. Hribov je več:)) znanja pa vedno premalo:)

v vsaki, vsaj posamezni tehniški stroki je nebroj smeri, ki jih moraš kljub diplomi preštudirati v detajle.
verjetno je tudi drugod tako.

ne strinjam se, da dela ni. bolj komot pa je res brez dela.

Tole pa zelo težko verjamem. Vseeno verjamem, da imaš do te osebe (velika) pričakovanja, kar je enako korist. Če nimaš nobene koristi, potem ne bi čutila nobenega razočaranja, ko bi te ta oseba zapustila, saj ne bi ničesar izgubila. Že to, da lahko nekomu daješ in mora hkrati bit všeč, je pogoj in v tem ti čutiš korist. Osebi, ki ti ni všeč, namreč ne želiš koristit, ker imaš določena pričakovanja, pogoje. Gotovo pa nekomu ne daješ kar tako, tudi če nič ne dobiš. Če je tako, se slepiš, saj daješ nekomu, ki mu ni mar zate.

Na nek način si res sama kriva, bolje rečeno odgovorna za to, ker si se sama postavila v to vlogo, da si koristna drugim, medtem ko od njih ničesar ne “potrebuješ” oziroma pričakuješ. Misliš, da nisi vredna. To je tvoja resnica, ki pa jo lahko spremeniš.

Tole s krivdo je res boleča zadeva, zato se popravljam. V resnici nihče ni kriv za vzorce, ki jih nosimo. Vcepili so nam jih predvsem starši, vendar tudi oni niso krivi, ker so jih tudi njim vcepili njihovi starši in njihovim njihovi itn. Vsi pa so to počeli z dobrim namenom, z ljubeznijo takšno, ki so jo pač poznali.
Mi pa smo sedaj odgovorni za to, ali bomo te napačne vzorce prepoznali in jih spremenili ali pa bomo živeli z njimi, kljub temu, da nam ne prinašajo zadovoljstva.
Samica, če lahko ti toliko nudiš njemu, pomeni, da je tega vreden, ker se tebi tako zdi. In, če potem ti verjameš, da tega nisi vredna, je možno, da vse, kar bi ti nekdo želel nudit, tudi zavračaš na nek nezaveden način. Si predstavljaš ti živeti z nekom, ki bi zavračal vse, kar bi mu ti želela ponudit? Bi lahko čutila ljubezen do nekoga takega, ki nima do tebe nobenih pričakovanj, ki od tebe ničesar ne potrebuje? Na prvi pogled se morda sliši osvobajajoče, pa vendar, ali je res? Mislim, da kjer je ljubezen, je tudi želja dajati na obeh straneh in kjer je ljubezen je tudi želja prejemati. Oboje je enako pomembno.