Izgubljam smisel (Boštjan)
Mogoče pa imaš nerealna pričakovanja ? :)[/quote]
Kakšna nerealna pričakovanja, vse kar bi rada, je da najdem že končno neko spodobno službo, v kateri me ne bodo po nekaj mesecih odrezali, ker sem prevelik strošek, pa da bi živela v malo večjem stanovanju ne pa le na 12 kvadratih. A je to nerealno? Pa tudi to si želim, da mi starša in brat ne bi več očitali, kako se me sramujejo, enotavno nočejo sprejeti tega, da se me pač v življenju drži smola in da morda ravno zato, pri svojih letih nimam popolnoma nič pokazati. To zame niso nobena nerealna pričakovanja, včasih se res sprašujem, kaj sem komu kriva, da me lasten life tako tepe. So to res le pričakovanja, ali bolj že skrajna meja depresivnosti, ko vidiš, kako si nemočen nad lastno usodo. Zakaj misliš, da sem odprla temo o smrti? Verjetno ne za hec, vendar zadnje tedne o njej precej razmišljam in se sprašujem, kdaj me bo končno odletelo to odrešenje.
Ja, Robi – seveda moja pričakovanja so vsega kriva oz sama sem si za vse kriva.
To s smrtnostjo sem se že pred leti sprijaznila, ni pa fer v tem kontekstu, da se pri določenih stvareh precej trudim, pozitivnega rezultata pa ni oz ko ugotavljam, da imajo nekateri vse prineseno na pladnju, nekateri pa kljub vsem odpovedovanjem in naporom pladnja niti nikoli ne vidimo, kaj šele da bi nam bilo z njim postreženo….to lahko govorim nasplošno, ker dobro vem, da nisem edina – številni imajo meni podobne rezultate, izkušnje. Je to fer? I don’t think so :-/[/quote]Jaz pa mislim, da je fer, zakaj ne bi bilo?
Klub tistemu pladnju in vsem ugodnostim, ki jim jih prinašajo, dvomim, da jim to kaj nuca v smislu nekega splošnega osebnega zadovoljstva.
Poglej avtorico te teme: Sem v obdobju, ko mi je izredno težko pri srcu.., če bereš dalje njen uvodni post je v bistvu nič (materialnega) ne manjka, ima streho nad glavo, je samostojna, ima neko socialno mrežo….. ampaaaaak ji je izredno težko pri srcu..
Zakaj?
(Sedaj lahko izpadem nesramen s svojimi ugotovitvami, verjetno ne prvič in tudi ne zadnjič he,he,he Bosta že Robi in Kat. popravila škodo… 😉
Zavida bivšim sošolkam, ker one imajo nekaj kar sama nima pa misli, da bi morala imet, ni zadovoljna s tem kar ima, raje obupuje nad tistim kar nima in stavim, da ji vse to danes nekdo na pladnju prinese bo našla 1001 stvar, ki je še nima in spet ji bo postalo izredno težko pri srcu..
Nikoli končana zgodba…. :/
To s smrtnostjo sem se že pred leti sprijaznila, ni pa fer v tem kontekstu, da se pri določenih stvareh precej trudim, pozitivnega rezultata pa ni oz ko ugotavljam, da imajo nekateri vse prineseno na pladnju, nekateri pa kljub vsem odpovedovanjem in naporom pladnja niti nikoli ne vidimo, kaj šele da bi nam bilo z njim postreženo….to lahko govorim nasplošno, ker dobro vem, da nisem edina – številni imajo meni podobne rezultate, izkušnje. Je to fer? I don’t think so :-/[/quote]Jaz pa mislim, da je fer, zakaj ne bi bilo?
Klub tistemu pladnju in vsem ugodnostim, ki jim jih prinašajo, dvomim, da jim to kaj nuca v smislu nekega splošnega osebnega zadovoljstva.
Poglej avtorico te teme: Sem v obdobju, ko mi je izredno težko pri srcu.., če bereš dalje njen uvodni post je v bistvu nič (materialnega) ne manjka, ima streho nad glavo, je samostojna, ima neko socialno mrežo….. ampaaaaak ji je izredno težko pri srcu..
Zakaj?
(Sedaj lahko izpadem nesramen s svojimi ugotovitvami, verjetno ne prvič in tudi ne zadnjič he,he,he Bosta že Robi in Kat. popravila škodo… 😉
Zavida bivšim sošolkam, ker one imajo nekaj kar sama nima pa misli, da bi morala imet, ni zadovoljna s tem kar ima, raje obupuje nad tistim kar nima in stavim, da ji vse to danes nekdo na pladnju prinese bo našla 1001 stvar, ki je še nima in spet ji bo postalo izredno težko pri srcu..
Nikoli končana zgodba…. :/[/quote]
pa saj ne morem verjet da se strinjava 😀
tole je dan za pisanje v knjige Mona 😛
Mogoče pa imaš nerealna pričakovanja ? :)[/quote]
Kakšna nerealna pričakovanja, vse kar bi rada, je da najdem že končno neko spodobno službo, v kateri me ne bodo po nekaj mesecih odrezali, ker sem prevelik strošek, pa da bi živela v malo večjem stanovanju ne pa le na 12 kvadratih. A je to nerealno? Pa tudi to si želim, da mi starša in brat ne bi več očitali, kako se me sramujejo, enotavno nočejo sprejeti tega, da se me pač v življenju drži smola in da morda ravno zato, pri svojih letih nimam popolnoma nič pokazati. To zame niso nobena nerealna pričakovanja, včasih se res sprašujem, kaj sem komu kriva, da me lasten life tako tepe. So to res le pričakovanja, ali bolj že skrajna meja depresivnosti, ko vidiš, kako si nemočen nad lastno usodo. Zakaj misliš, da sem odprla temo o smrti? Verjetno ne za hec, vendar zadnje tedne o njej precej razmišljam in se sprašujem, kdaj me bo končno odletelo to odrešenje.
Ja, Robi – seveda moja pričakovanja so vsega kriva oz sama sem si za vse kriva.[/quote]
Spet se obtožuješ in prevzemaš krivdo…In ravno to je tisto, kar vpliva na tvojo usodo.
Nisem mislil na pričakovanja, da imaš službo in svoje stanovanje..To je čisto normalno.
Ampak na to, da tvoja pričakovanja niso v skladu s tvojo notranjo samopodobo in samimi prepričanji.
Od življenja pričakuješ popolnoma logične stvari, a po drugi strani pa s svojimi prepričanji ustvarjaš pogoje za to, kar dejansko živiš.
S svojimi prepričanji s v notranjem konfliktu med samimi prepričanji in svojimi dejanskimi potrebami. Kar je samostojnost in občutek ljubezni. In ta notranji konflikt se kaže na to, da pogosto prihajaš v konflikt z drugimi.
Človek pač nima te moči, da bi lahko spremenil naravne zakone. Ali zakone življenja. Kakorkoli pač temu rečeš….
Mi lahko le postavljamo pogoje, da iz dane situacije dobimo željen rezultat.
Če želimo drugačen rezultat, je potrebno spremeniti izhodiščne parametre.
Namesto kritike in izražanja nemoči, da življenje ni fer, raje spremenimo svoj pristop.
Lahko boga prosimo, pa se ne bodo spremenili zakoni po katerih življenje deluje.
Ne vem, kakšne veze ima to z mano, sama drugim ljudem nič ne zavidam oz ne bi mogla reči, da mi je težko pri srcu. On_, ne vem kašen smisel ima tvoje pisanje, ki je zame docela neuporabno :-/
Res sem se vprašala, če mi je še vredno vaše poste čitati.
Kakšna nerealna pričakovanja, vse kar bi rada, je da najdem že končno neko spodobno službo, v kateri me ne bodo po nekaj mesecih odrezali, ker sem prevelik strošek, pa da bi živela v malo večjem stanovanju ne pa le na 12 kvadratih. A je to nerealno? Pa tudi to si želim, da mi starša in brat ne bi več očitali, kako se me sramujejo, enotavno nočejo sprejeti tega, da se me pač v življenju drži smola in da morda ravno zato, pri svojih letih nimam popolnoma nič pokazati. To zame niso nobena nerealna pričakovanja, včasih se res sprašujem, kaj sem komu kriva, da me lasten life tako tepe. So to res le pričakovanja, ali bolj že skrajna meja depresivnosti, ko vidiš, kako si nemočen nad lastno usodo. Zakaj misliš, da sem odprla temo o smrti? Verjetno ne za hec, vendar zadnje tedne o njej precej razmišljam in se sprašujem, kdaj me bo končno odletelo to odrešenje.
Ja, Robi – seveda moja pričakovanja so vsega kriva oz sama sem si za vse kriva.[/quote]
Spet se obtožuješ in prevzemaš krivdo…In ravno to je tisto, kar vpliva na tvojo usodo.
Nisem mislil na pričakovanja, da imaš službo in svoje stanovanje..To je čisto normalno.
Ampak na to, da tvoja pričakovanja niso v skladu s tvojo notranjo samopodobo in samimi prepričanji.
Od življenja pričakuješ popolnoma logične stvari, a po drugi strani pa s svojimi prepričanji ustvarjaš pogoje za to, kar dejansko živiš.
S svojimi prepričanji s v notranjem konfliktu med samimi prepričanji in svojimi dejanskimi potrebami. Kar je samostojnost in občutek ljubezni. In ta notranji konflikt se kaže na to, da pogosto prihajaš v konflikt z drugimi.
Človek pač nima te moči, da bi lahko spremenil naravne zakone. Ali zakone življenja. Kakorkoli pač temu rečeš….
Mi lahko le postavljamo pogoje, da iz dane situacije dobimo željen rezultat.
Če želimo drugačen rezultat, je potrebno spremeniti izhodiščne parametre.
Namesto kritike in izražanja nemoči, da življenje ni fer, raje spremenimo svoj pristop.
Lahko boga prosimo, pa se ne bodo spremenili zakoni po katerih življenje deluje.[/quote]
Nimam blage veze Robi, kaj si to napisal, res ne. Zgleda, da me tudi um zapušča :-/
Povedano po domače ti je napisal, da ti želiš nekaj zavestno (to kar vidiš in misliš) tvoje telo si pa želi podzavestno nekaj drugega oz na drugačen način!
Povedano po domače ti je napisal, da ti želiš nekaj zavestno (to kar vidiš in misliš) tvoje telo si pa želi podzavestno nekaj drugega oz na drugačen način![/quote]
Kako bi si naj moje telo želelo kaj drugega? Nisem še opazila pri sebi, da bi mi podzavest dajale neke signale, da bi si želela nekaj, kar bi bilo drugačno od mojih zavestnih teženj.
Povedano po domače ti je napisal, da ti želiš nekaj zavestno (to kar vidiš in misliš) tvoje telo si pa želi podzavestno nekaj drugega oz na drugačen način![/quote]
Kako bi si naj moje telo želelo kaj drugega? Nisem še opazila pri sebi, da bi mi podzavest dajale neke signale, da bi si želela nekaj, kar bi bilo drugačno od mojih zavestnih teženj.[/quote]
Zakaj pa potem praviš, da življenje ni fer ?
Hotel sem povedati, da te ničesar ne obtožujem, pa čeprav si napisala, kot da ti želim vcepiti občutek krivde in da si za vse sama kriva.
Pa nimam o tebi slabega mnenja. 🙂
Le ta preteklost te “jebe”. Pa ti želim, da se je osvobodiš in najdeš boljšo pot s katero boš ustvarila lepše življenje.[/quote]
Preteklost? Ne vem, če je ta kaj kriva. Ni ravno spodbudno od bližnjih poslušati očitke na račun nesamostojnosti, nesposobnosti, nezrelosti, klošarstva ipd. Po moje ravno zaradi tega, ker drugi od mene ne vem kaj pričakujejo, se ne počutim najbolje v svoji koži. Razen tega me je strah, če so vsi ljudje takšni, da bi vsi vedno nekaj radi oz da moraš izpolnjevati številne kriterije in norme, da boš sprejet, svet je žal precej takšen da marsikdo gleda le na korist, jaz pa ne morem ponuditi popolnoma nič – no, vsaj člani moje družine so tega mnenja. Robi, s tem živeti ni lahko, res ne. In se že prekleto dolgo časa trudim, da bi končno nekaj spremenila, pa kar od nikjer nobene rešitve, res ne vem več kako naj grem dalje, enostavno ne morem. Nasplošno ima večina ljudi dobro mnenje o meni, toda meni to popolnoma nič ne pomaga, še vedno se jaz moram sama ubadati s to svojo bedo in prenašati marsikaj, ker ni možnosti za drugačen life. Včasih bi se res najraje fentala. Še dobro, da je vsaj ta čvek da se malo razvedrim in pozabim na vse kar je skozi moje oči ne fer.
Kako bi si naj moje telo želelo kaj drugega? Nisem še opazila pri sebi, da bi mi podzavest dajale neke signale, da bi si želela nekaj, kar bi bilo drugačno od mojih zavestnih teženj.[/quote]
Zakaj pa potem praviš, da življenje ni fer ?[/quote]
Ker v skladu s tem, kako se za nekaj trudim, ne dosežem želenega cilja, drugi pa ne naredijo popolnoma nič in so na zeleni veji. V tem kontekstu je zame life res ne fer.
On, če te že zanima in ne uspeš razbrati iz konteksta tega, da čeprav bi rada bila na svojem, sem s svojo malo sobico izredno zadovoljna in na trenutke pokam od hvaležnosti, da imam vsaj to. Toliko o materialnostih.
To, da zavidam sošolkam, je izmišljotina, zrastla na tvoji zemlji in nima ničesar opraviti z mojo zgodbo. Ne zavidam jim, kaj in kar imajo, ampak jih pogrešam ob sebi, saj sem mnogo stikov, ki so bili meni precej “blizu”, tudi izgubila..
To, da mi je težko pri srcu je lahko vsakemu, ki premore malo empatije, jasno, da s tem ne merim na to, da ni službe, saj še daleč nisem ena in edina, ki se ukvarja s to problematiko, ampak skupek vsega, kar sem napisala, še najbolj pa razhod s fantom, ki me je čustveno najbolj prizadel..
Nekateri bi lahko malo bolje brali, če že odgovarjate…
Povedano po domače ti je napisal, da ti želiš nekaj zavestno (to kar vidiš in misliš) tvoje telo si pa želi podzavestno nekaj drugega oz na drugačen način![/quote]
Kako bi si naj moje telo želelo kaj drugega? Nisem še opazila pri sebi, da bi mi podzavest dajale neke signale, da bi si želela nekaj, kar bi bilo drugačno od mojih zavestnih teženj.[/quote]
ZELO preprosto… življenje ŽIVIŠ ZAVESTNO na način na katerega ga pač živiš (šola, odlašanje, socialna namesto služba (ker takih kot so nočeš praviš)) medtem ti pa tvoje telo daje znake v stilu da življenje nima smisla, da si žalostna, osamljena, nezadovoljna itd itd itd
Tvoja žalost in izguba smisla je povezana z tvojim ZAVESTNIM načinom življenja (te službe niso za tebe šole se ti neda končat itd) torej vse ima popolni smisel
Kar jaz vidim pri tebi je da se moraš končno ODLOČIT kaj ti je pomembnejše v življenju? napisat seznam
1.
2.
3.
stvari in začet po vrsti ter naredit ”SKORAJ VSE” kar je potrebno (ja tudi it v službo ki ni zate) da boš uresničila te tri cilje po vrsti, in naenkrat bo zavest dobre volje in podzavest bo dajala pozitivni feedback.
Samo ti sediš že XY let na istem mestu in se tolažiš z dejstvom da nisi nikomur v breme, no dejansko si ti v breme meni in vsem ostalim ki imamo službo!!! In dokler boš tako živela bomo vsi mi ki plačujemo zato da ti vegetiraš pod enakim bremenom naše družbe ki se ji neda delat (glej moj prvi prispevek k tej temi!)
Samo zdaj sem napisal lepše prej pa spontano grdo in kruto realno!
O, pa je….To si je treba priznati in se tega zavedati.
Lahko je kriva v pozitivnem smislu, kot v negativnem. Naše življenje je sad naše preteklosti.
Kot praviš, res ni vzpodbudno to poslušati..Pa vseeno vidiš, da so te besede postale del tebe in tvojega življenja. Verjetno jih tudi sama nehote uporabiš in s takšnim samogovorom sebe držiš v takšnem neželjenem položaju. In te besede so tisto, kar je v nasprotju s tvojimi resničnimi potrebami in željami.
Seveda nismo vsi takšni. Je pa res, da vsi gledamo na svojo korist. tudi ti.
Pa ni toliko problem v tem, ampak v tem, da je v tebi tisti glas, ki ti pravi, da si nesposobna in nikoli dovolj dobra, ne glede na to kaj storiš. Zato se ti zdijo pričakovanja nerealna, saj se vedno počutiš nesprejeta. Ampak niso za to krivi drugi, ampak tvoj notranji glas.
Zato tudi obupaš, saj ne vidiš smisla v neki službi.
In to je prvo kar je treba spremeniti. Tvoj notranji glas, ki ti ga je vcepil nekdo, ki mu ni bilo mar zate in za tvoje resnične potrebe. Zato ti povzroča vse drugo, le tisto ne, kar si resnično želiš.
Preglasi ta glas s pozitivnimi afirmacijami. Povej si, da si sposobna in da zmoreš uresničiti kar si želiš. To naj bo tvoje vodilo.
Zato pa pravim, da je treba spremeniti način kako se trudiš.
Verjamem, da je nekomu lažje doseči tisto, kar si ti želiš. In to še posebej rada opaziš, ker s tem tvoj tisti negativni glas le najde potrditve, da si sama nesposobna.
Pa verjamem, da to ni tvoj namen.
Najdi v življenju in v sebi dobre plati. Svoje odnose začni graditi na tistih, ki so ti blizu in s katerimi lahko sebi dokažeš, da si vredna pozornosti ter sposobna uresničiti svoje želje.
Ne kritiziraj se in ne uničuj svoje samopodobe na podlagi tistih, ki že od majhnega znajo nekaj, česar se še ti moraš naučiti.
Kako bi si naj moje telo želelo kaj drugega? Nisem še opazila pri sebi, da bi mi podzavest dajale neke signale, da bi si želela nekaj, kar bi bilo drugačno od mojih zavestnih teženj.[/quote]
ZELO preprosto… življenje ŽIVIŠ ZAVESTNO na način na katerega ga pač živiš (šola, odlašanje, socialna namesto služba (ker takih kot so nočeš praviš)) medtem ti pa tvoje telo daje znake v stilu da življenje nima smisla, da si žalostna, osamljena, nezadovoljna itd itd itd
Tvoja žalost in izguba smisla je povezana z tvojim ZAVESTNIM načinom življenja (te službe niso za tebe šole se ti neda končat itd) torej vse ima popolni smisel
Kar jaz vidim pri tebi je da se moraš končno ODLOČIT kaj ti je pomembnejše v življenju? napisat seznam
1.
2.
3.
stvari in začet po vrsti ter naredit ”SKORAJ VSE” kar je potrebno (ja tudi it v službo ki ni zate) da boš uresničila te tri cilje po vrsti, in naenkrat bo zavest dobre volje in podzavest bo dajala pozitivni feedback.
Samo ti sediš že XY let na istem mestu in se tolažiš z dejstvom da nisi nikomur v breme, no dejansko si ti v breme meni in vsem ostalim ki imamo službo!!! In dokler boš tako živela bomo vsi mi ki plačujemo zato da ti vegetiraš pod enakim bremenom naše družbe ki se ji neda delat (glej moj prvi prispevek k tej temi!)
Samo zdaj sem napisal lepše prej pa spontano grdo in kruto realno![/quote]
Verjetno si me s kom pomešal ali kakorkoli že, faks sem že zaključila že pred leti, to kar se šolam dalje je le moj višek časa in zavedanja, da bo na trgu sile čez 10 let imeti fajn drugo bolonjsko stopnjo oz ker gre RS nekam v tri krasne, mi je cilj da bi jo lahko vnovčila po možnosti kje v tujini.
Imam cca 5 let delovnih izkušenj izključno na področju informatike, delam na tem, da bi v na tem področju nadaljevala pa ugotavljam, da nekako dela ni, vsaj na razgovore me nihče ne vabi. Si pa občasno uspem zaslužiti kaj s študentskim delom (kjer si dela ne izbiram in pograbim kar je), in ne nimam nič z nobeno socialno, ker ne vem kako bi naj potemtakem plačevala za razna zavarovanja, za najemnino, za prehrano in vse ostale stroške, ki jih prinaša življenje.
Se opravičujem, ker si razumel, da sem komu v breme, vendar mi vseeno razloži – a tebi ne bi malo živci popustili, če pošlješ cca 100 prošenj v enem letu, dobiš nekaj bednih odgovorov in to je vse kar se zgodi. Nekaj mora biti pošteno narobe s tem sistemom – ALI? Da seveda ne omenjam, da mi je pred kratkim prijateljica, ki tudi pogosto piše sem predlagala, da naj pričnem lagati in skrivati moje prave delovne izkušnje…tega se pa sploh ne bi šla, sebe prodati na laž….ni to moj stil oz NE želim imeti bodočega delodajalca za norca in obratno ravno tako ne.
Vseeno hvala za tvoje raztolmačenje, kako vse skupaj ti vidiš, sebe ne prištevam med posameznike, ki bi ploskali nad socialno ureditvijo države. Mene ne moti, če so posti do mene grobi, netaktni – bolj me zmoti, če so takšni do drugih, zlasti do tistih, ki prvič sem kaj napišejo oz odprejo temo, to pa mi je res kot “sol na rano”.
Lol zmedena smaica, kaj če midve privatnih pogovorov ne bi tu omenjali ccccc… to sem res rekla, ker se v tvojem primeru scary sliši, da imaš toliko izkušenj, si tako dobro pismena, kar vsakdo razbere, ko prebere tri stavke tvojega življenjepisa, pa te vseeno noče zaposliti.. verjetno marsikaterega potencialnega delodajalca presežeš ali pa se zboji tvoje neposrednosti oz pronicljivosti oz kaj jaz vem česa… zakaj konkretno si ti brezposelna, mi ni jasno… mogoče zato, ker je preprosto toliko brezposelnih, ki ste končali tvoj faks in te prepovršen delodajalec mogoče jemlje kot eno izmed mnogih.. v glavnem ne vem… dejstvo je,da to veliko ljudi počne, da zamolči svojo stopnjo izobrazbe oz je pripravljen delati čisto vse po vrsti, ti to vendar nisi, (če ne, bi se šla izučevat za varilko…?) moje mnenje je, da si zgrešila fakulteto, in kolikor mi je znano, ni to osamljeno mnenje ljudi, ki te poznajo… namreč škoda je, ker imaš veliko potenciala in ga malodušno izrabljaš za pisanje tukaj in za občasno študentsko delo… slovenska država je na škodi, ker je nekdo v tvojem poklicu zaposlen preko vipa oz kakih drugih motivov, ki niso po načelu dobrega gospodarjenja…
mogoče pa imaš samo bad luck in si žrtev svoej filozofije in psihologije kot vsak izmed nas…
s tem, da je življenje zanimivo, ker ni pravično, sem mislila to, da bi bilo prilično suhoparno, če bi bi bili vsi kloni drug drugega… sistem, ki je obravnaval enakost med delavci, se je zrušil med drugim ravno zato, ker je vsilejval enakost, ki je ni… težko je samo če si na napačni strani, če pa si zunanji opazovalec, pa se lahko na veliko zabavaš, ko gledaš, kaj vse eni zmorejo in česa vse drugi pač ne…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Pa veš koliko je takšnih, ki pri tvojih letih nimajo niti dneva delovne dobe ali kakšnih izkušenj ?
Rad bi povedal, da si preveč samokritična.
Nekateri starši menijo, da bodo s kritiko otroka naučili uspeha in ga prisilili, da bo uspešnejši…A rezultat je pogosto ravno nasproten. S prepogostimi kritikami otroku le uničimo samozavest.
Situacija v državi pa je res katastrofalna, kar je še dodatno breme za tiste, ki imajo že tako ali tako težave pri iskanju redne zaposlitve.
Zato verjamem, da človek izgubi voljo do življenja.
Meni v preteklosti ni nihče očital nesposobnosti ipd, gre se za to, da trenutno nihče od mojih bljižnjih nekako noče sprejeti moje resnice, nesreče, da sem pač odveč na trgu delovne sile in moram marsikatero neprijetno verbalno požreti.
Ta je res iz trte izvita, ne vem kaj bi imela od tega, če bi se za druge zanimala le za to, ker bi nekako preračunala, da imam od tega korist. Nekako mi je ta filozofija zgrešena in raje crknem kot pa se grem to koristolovsko računovodstvo. To ni pravi odraz načina pristnega zanimanja za druge.
Ojej, kaj bom še tu prebrala….nimam ne želje po partnerstvu, ne po družini, služba oz profesionalna okupacija je edino, kar bi me osmišljalo, koliko se poznam in to kar čutim.
No, kaj tistega se moram naučiti, če sem dobila od potencialnega delodajalca zavrnitev, pri čemer neformalno izvem, da so ga moje izkušnje prepričale, da pa niso bili zato, da bi zaposlili žensko in so zato raje vzeli moškega….spet en od primerov zakaj life ni fer. Oz, kaj je tisto, kar se še moram naučiti, kje sta starša kiksnila, da me nista naučila, in me ta manjko domnevno “jebe”?
moje mnenje je, da si zgrešila fakulteto, in kolikor mi je znano, ni to osamljeno mnenje ljudi, ki te poznajo… namreč škoda je, ker imaš veliko potenciala in ga malodušno izrabljaš za pisanje tukaj in za občasno študentsko delo… slovenska država je na škodi, ker je nekdo v tvojem poklicu zaposlen preko vipa oz kakih drugih motivov, ki niso po načelu dobrega gospodarjenja…
mogoče pa imaš samo bad luck in si žrtev svoej filozofije in psihologije kot vsak izmed nas…
[/quote]
Seveda, najbolj enostavno in (najbolj škodoželjno) je le presoditi, da sem zgrešila fakulteto, veš koliko ljudi pa trdi, da formalna izobrazba ni pomembna in ravno takšnim se moram zahvaliti, da sem imela prilike pridobivati izkušnje, tako da faks ne bi rekla, da je pri meni minus – fakultetno izobraževanje bi naj bilo predvsem odraz tega, da zna človek razmišljati, no saj ko boš zaključila faks boš morda prišla do te kvazi modrosti.
Samička..Vidim, da si se spet postavila v borben položaj. 🙂
Ni meni do tega, da bi koga prepričeval ali vsiljeval nek svoj prav. Povem le svoje mnenje.
Življenje je tvoje in ga živiš, kot sama želiš ali ne želiš….
Lahko še naprej živiš s tem prepričanjem, da življenje ni fer in da se ti godi krivica..S tem pa sebe le postavljaš v vlogo žrtve. In kot žrtev boš težko kaj spremenila.
Učimo pa se lahko le iz lastnih izkušenj. Če želimo.
Nismo vsi slabi in ne želimo ti slabo, če imamo drugačno mnenje od tvojega.
Kakšen pa je tvoj pravi pristen način zanimanja za druge ?
moje mnenje je, da si zgrešila fakulteto, in kolikor mi je znano, ni to osamljeno mnenje ljudi, ki te poznajo… namreč škoda je, ker imaš veliko potenciala in ga malodušno izrabljaš za pisanje tukaj in za občasno študentsko delo… slovenska država je na škodi, ker je nekdo v tvojem poklicu zaposlen preko vipa oz kakih drugih motivov, ki niso po načelu dobrega gospodarjenja…
mogoče pa imaš samo bad luck in si žrtev svoej filozofije in psihologije kot vsak izmed nas…
[/quote]
Seveda, najbolj enostavno in (najbolj škodoželjno) je le presoditi, da sem zgrešila fakulteto, veš koliko ljudi pa trdi, da formalna izobrazba ni pomembna in ravno takšnim se moram zahvaliti, da sem imela prilike pridobivati izkušnje, tako da faks ne bi rekla, da je pri meni minus – fakultetno izobraževanje bi naj bilo predvsem odraz tega, da zna človek razmišljati, no saj ko boš zaključila faks boš morda prišla do te kvazi modrosti.[/quote]Tu ni čisto nič enostavnega, sem napisala, da ne razumem, zakaj si ravno ti brez službe, in nič škodoželjnega– sem ti tudi rekla, da ni prepozno, da bi začela študirat oz se izobraževat na bolj poklicno deficitarnem področju in ti želim vse dobro… moj faks je precej obrtniško naravnan in takih eksistencialnih problemov ne rešujemo, te vrste modrosti dvomim, da bom je imela več, ko-če bom kdaj imela diplomo…hvala za to opazko… za dotični izobraževalni proces imam vas, da vas čitam tu.. naravoslovci oz tehniki smo dolgočasni nerazmišljujoči nerazgledanci s faksom ali brez…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.