Izbrala napačnega očeta svojemu otroku
V enem postu si vse povedala…pa še malo si se zlagala. Ampak ok, reciva – da se malo pozabavam – da je res.
Torej ti visiš na svojem možu, da te preskrbi. In hkrati na dovolj potrpežljivem delodajalcu (najbrž povezanem z možem), ki te gleda najprej 4 in nato 6 ur. Bravo, čestitam! Res, dosežek življenja!
Ampak če je tebi ok, tudi prav. Se mi pa smilijo tvoji otroci, ker bodo naučeni, da morajo biti odvisni od nekoga…glej ga zlomka, ravno od teh istih “karieristov” – ali prek davkov (ker plačujejo vse ugodnosti še za njih) ali prek zakoncev (ker se morajo dobro poročiti, da bodo imeli od česa živeti, tako kot ti).
Hkrati se “hvališ”, da imajo zaposleni v “vajinem” podjetju (čeprav ti nimaš veze s tem podjetjem, kot poveš sama) povprečno slovensko plačo plus prevoz in malico. Bravo!
Naj te spomnim, da tudi tem zaposlenim vsi “karieristi” doplačujemo, da dobijo otroške dodatke (sami pa jih ne dobimo), da dobijo polno nadomestilo za starševsko varstvo, ne plačajo polne cene vrtca itd. Mogoče bi malo dvignila plače vašim zaposlenim, da ne bi živeli na plečih “karieristov”, ki jih tako preziraš?
V bistvu, ko takole razmišljam, se mi smiliš. Zafrustrirana gospa srednjih let, ki se zaveda, da je svoje življenje podredila enemu samemu cilju, nase pa pozabila. Da je odvisna od moža in zato od otrok. In ve, da otroci slej ko prej odrastejo (no, upam, da jih ne boš priklenila nase za vedno)…ti pa boš ostala sama. Zato raje obsojaš in kritiziraš vse, ki se odločijo za drugačno pot. Žalostno.
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole…
[/quote]
Tako je bilo pri meni, po petih letih je malo boljše, ker sem prišla do točke da sem ga želela zapustiti. Ugotovila sem da mu je bila služba umik od vsega, se rekel je da ne bo copata, jaz pa bila cele dneve sama, brez babic, se borila vedno znova v novi službi. Skratka ko pogledam nazaj je bilo grozno. Otrok skos bolan, nespeč, vse kar je lahko je šlo narobe, na koncu sem vse pokasirala na zdravju. Zdaj hodim na psihoterapijo in se učim sebe postavljati na prvo mesto in si najti prostor pod soncem. Pa tudi on se je malo ustrašil in se zdaj trudi. Ni pa še to to, ker v vezo pa bolj malo vloži. Moja izkušnja.
Točno tako sem se jaz počutila med nosečnostjo pred dvema letoma. Partner je skos delal, jaz sem se tolažila, da dela za nas, da ko bo otrok, bo vse drugače. In res je bilo. Ampak samo prve 3 mesece. Pa še to, se mi zdi, da zato, ker se je rodil konec jeseni in pozimi partner ni imel toliko dela. Nato se je začela. Za vse sem bila sama. Tudi ko sem bila jaz bolna in otrok, ni bil toliko, da bi mi popoldan vzel otroka za 3 ure, da se jaz spočijem. No, po 2 letih mi je dop*, imam svoje stanovanje, službo, sem šla stran. In nama je z otrokom 1000x boljše.
Vsako starševstvo je prigoda zase, kakor je vsak otrok unikat. Na kratko bom povedal svojo očetovsko izkušnjo, čeprav ne vem, ali iskanje splošnih zakonisti pri specifičnem primeru pomaga. Moja izkušnja pri prvem otroku je taka:
Oba z ženo sva se otroka veselila in je bil otrok načrtovan, bolj ko se je pa bližal dan poroda, bolj me je bilo strah. Spraševal sem se, ali bom dovolj dober oče. Občutek sem imel tudi, da ne zaslužim dovolj in da bi se moral na tem področju bolj dokazat in sem se pogosto zatekel v to. Ženi pa se je zdelo, da imava povsem dovolj in teh mojih moških kompleksov ni razumela.
Po porodu se je to še stopnjevalo. In čerprav sem veliko tudi sam varoval otroka, to žene ni razbremenilo. Vselej sem imel občutek, da jo moti, ker nege otroka ne opravljam točno tako kot bi ona … ne bom dolgovezil … Če želite, da se vaš mož ukvarja z nego otroka, morate absolutno znižati kriterije pri negi. Zatisnite oči, ko bo otrok narobe oblečen, ko bo vse umazano 3x bolj kot si lahko predstavljate in ob vsem tem moža obilno hvalite 😊
Moje mnenje pač je, da je očetovski dopust popolnoma brezveze in da bi mamice morale imeti pravico imeti porodnisko 2 leti. Nega dojencka pritice mamici, oce pa jima mora zagotoviti varnost in mir.
Kasneje pa se zadeve lahko mirno obrnejo. Od oktobra sem cele dneve sam s 6 in 3 letnico in se imamo super. Kuham, učim, težim in tolažim, zvečer pa ženo poslušam, kako je v službi naporno.
Malo črno vidite vse skupaj. Če sta se že odločila, da bosta pol- pol koristila porodniško, potem ni nobene težave, ker bo takrat ugledal, kaj vse to potegne s seboj. Otrok ni samo lepo, je garanje, odrekanje in polno dela. Če vam pa zaškripa, pa tudi ne takoj obupat. So terapevti, lahko se zgradi mostove. Prej zaznate težave in prej začnete na njih delati, lažje je.
Vse dobro!
A si ti predstavljaš, da bi partner tebe tako smatral kot ti njega – malo se zamisli, ker si na poti, da boš 5letnega otroka nadirala “Ti mi nisi plenic menjal, dobiš darilo za Božička, ko mi kupiš avto tako kot so sprejemljivi otroci staršem dolžni”.
Zamisli se nad sabo, ker popraviti ne boš mogla za nazaj.
A si ti predstavljaš, da bi partner tebe tako smatral kot ti njega – malo se zamisli, ker si na poti, da boš 5letnega otroka nadirala “Ti mi nisi plenic menjal, dobiš darilo za Božička, ko mi kupiš avto tako kot so sprejemljivi otroci staršem dolžni”.
Zamisli se nad sabo, ker popraviti ne boš mogla za nazaj.
[/quote]
Pa btw – si mogoče pomislila, da toliko dela zato ker ob joku na 4h ne bo mogel? Ker bo manj financ zaradi porodniške in več stroškov? Bližje kot si roku, bolj ti je jasno koliko vozički, pleničke, avtosedeži, posteljice itd. Stanejo… Preračunaj samo pleničke – 6na dan je kar minimum: en paket je 14,5eur s 60 pleničkami >>> 45eur na mesec ali 540eur na leto, samo zato, da ti novorojenček ne kaka kot golob po tepihu in v naročju!
In ja, vulgaren komentar, samo si ga pa dolžna slišat, če jamraš, da ti partner dela nadure, ker si zanosila!
Zakon in skupno življenje ni pogodba. Tudi ne gre v ravni črti. So vzponi, so padci. Pot do sreče je v odkritem pogovoru, brez obtoževanj in v prilagajanju en drugemu. Veliko moških je izgubljenih, ko pride otrok. Ne znajdejo se. Ženska vse prevzame in jih nevede kar odrine. Zdaj si doma, praviš da delaš od doma in za otroka pripravljaš vse sama. Naj uganem. Postala si malo tečna, zdi se ti, da si do nečesa več upravičena, on se te izogiba, že ko pride domov ve, da je spet nekaj narobe. In tako vsak dan.
Predlagam ti, da razmisliš, kako ga bolj vključiti v opravila doma in v pričakovanje ottoka. Moški ni ženska in se otroka ne bo veselil na enak način. A naj se počuti kot oče in kot moški, ki ga žena ceni in spoštuje. Pusti mu, da on kaj naredi, naj se on česa spomni (s tvojo pomočjo :)) in dajmu vedeti, da ga ceniš. Ko bo prišel otrok, bo še težje. Ne pozabi, da nisi samo mama, temveč tudi žena in da on ni samo nekdo, ki stanuje z vama, temveč oče. Naj bo vključen v nego, ne kritiziraj ga tembeč pohvali. Moški se sicer navežejo na otroka kasneje , šele okoli drugega leta. Do tedaj bo še veliko padcev, pa tudi veliko lepega!
Joooj, to si pa super napisal! Sploh glede mamic in kako mora bit dete uštimano.
Ko se je najina punčka rodila, se mi je zdelo, da mož vse “narobe” dela z njo. Nikoli mu nisem nič rekla, sem sama pri sebi hitro razčistila, da je to v bistvu moj problem, da se mala pri njemu čisto fajn počuti in tudi on zna super poskrbet za njo. Imata od prvega dne nek svoj odnos, svoje fore in jaz se v to ne mešam. Edino za oblečt ji pa ponavadi pripravim, mi je mož sam rekel, da nikoli ne ve, kaj naj navleče na njo 🙈😆. Pa jo je tudi sam že oblačil in je bila vedno za v javnost 😁.
Nikoli nisem razumela žensk, ki vstrajajo na tem, da je skrb za otroka pol pol.
Da se razumemo, govorim o dojenčkih.
In pol imaš 4 mesečnega otroka, ki vrešči na očetovih rokah, že ves zabuhel in prepoten.
Ampak ne, ona ima svojih 5 min fraj in ata je na vrsti, da ga potolaži.
Pa daj no – se ti OTROK nič ne smili?
Pa jim tiščijo flaši in odvajajo od prsi, da bo čim prej lahko letela v slubžo, na kafe, na fitnes, otroku pa bo že ata dal tisto umetno sranje.
Potem imaš pa težave z navezanostjo, anksioznostjo itd kar ven vdari v najstništvu ali še kasneje.
Ženske – otroci zrastejo in še prehitro se jih boste rešile.
Midva imava 3. Vsi dojeni do 18m, vsi doma do 3 leta, vsi so viseli prva tri leta na mami, vsi so spali pri nama dokler so hoteli.
Ne boste vrjele, ampak pride čas, ko se začne otrok navezovat na očeta in ko lahko oče vedno več počne z otrokom in potem se zaveš, da je mož z otroci že cel dan naokoli in da jih prav pogrešaš.
Vse pride ob svojem času.
Da pa sta ata pa mama 50:50 že od začetka to pa žal narava ni tako uredila.
Prej ko se boš sprijaznila, lažje ti bo.
Veliko sva se pogovarjala in mislim, da sva se zelo dobro in tocno razumela. Če bi mislila, da bo tako, ne bi zanosila (zato tudi v preteklosti nisem, ker enostavno tega nocem).
Zdaj se nisem pretirano pogovarjala z njim. Povedala sem mu, da sem žalostna, ker je tako. Znorel je, da je pač delal. Vec od tega se ne mislim prerekat. Tudi jaz delam. A vem, kaj je prioriteta. In vem, kaj je dogovor. Če rečem, da pridem domov ob 17ih, takrat pridem domov. Če ne morem, to sporočim. Ne pa samo pridem vsa crknjena 3 ure kasneje in to je to.
Razmišljam o tem, kako se pripravit, da bom bolj kot ne sama (kje najdem pomoc, kako se bom organizirala s službo, kako bom imela kaj časa zase vsake toliko). In hkrati razmišljam, da si tega res nisem želela. Da je mogoče bolje za vse, da grem po kakšni drugi poti. Mi je zal za tega otročka, da bi odraščal takole…
[/quote]
95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} babnic se zmoti. Ali kot pravijo južnjaki posle y.e.b.a.n.j.a nema kajanja. Kar je je! Čaka te leto porodniške, ko boš imela čas razmisliti. Morda boš otroka vzljubila in ti bo samohranilstvo, bodisi dejansko bodisi v paru ( teh bab sploh ni malo) lažje.
Kaj misliš s skrajnimi scenariji? Detomor??? Zapustitev otroka očetu? Samo, če ima ta fotr finančno dobro stoječo zrelo in odgovorno mater (recimo ji tašča), ki bo lahko v resnici skrbela za otroka. Se ve, da mora biti tudi dovolj mlada in umsko in fizično dokaj zdrava.
Posvojitev? Veliko ljudi bi bilo zdravega belega otroka zelo veselo. Samo kam boš pa ti odšla. Kajti v naši mili domovini zate ne bo več življenja. Vse se zve in zlasti pri nas strahotno in pretirano obsoja.
Najbolje bo, da se pripraviš na resnično emancipirano življenje, sama z otrokom. Taka boš v veliki večini. Ne bo lahko, otrok bo za marsikaj prikrajšan tako materialno kot čustveno, a bo vsaj v družbi sebi enakih. Več kot polovica zakonov in partnerstev gre po gobe.
In ja, pozabi na koga drugega. Saj f.u.k fehtarjev ti ne bo manjkalo. Partnerja pa ne boš dobila. Nikakršnega, kaj šele takega kot bi si ga želela. Pa tudi bolje je tako. Pomisli samo na zlorabe otrok, ki so v takih zvezah bolj pravilo kot izjema.
Nič lepa slika se ti ne kaže.
Ampak, ne boj se! Zmogla boš, kot večina v tvojem položaju. Predvsem pa ne pozabi, da je v takem položaju večina žensk/mater.
Tudi sama nisem bas materinski tip, izbrala sem moškega, ki je bil odličen do mojega psa, sicer pa po lastnih besedah kao ne družinski tip (no, honestly tudi sama nisem). Imava 6 mesecno deklico in je super najboljši očka kar jih je lahko! Deliva si opravila, oba delava (meni tako paše saj mi je otrok premalo za izpolnjenost), oba skrbiva za otroka. Naj si vas mož se privosci sedaj še malo svobode, ko bo drzal otroka v roki se bo res izkazalo kje stojijo stvari, vi pa se ne sekirajte ze vnaprej… srečno!
“bridka resnica”, zagotovo si zelo pesimistična oseba, čeravno nisi edina, saj meni tut kdo reče,da se pesimist. Glej, morda pa ni tako hudo, kot ti praviš.To je skrajnost. Žensko boš pa še bolj prestrašila, kot ji kaj pomagala. In autorica mora vedeti,da vsako vznemirjanje škodi. Sekirancija je hrana za raka. Zapomnite si to.
V nosecnosti imajo spremembe hormonov velik vpliv na bodoco mamico. To lahko traja tudi se nekaj casa po porodu. Obcutki in vedenje nosecnice so tako zelo spreminjajo in so tako zelo intenzivni, da potem razmisljas marsikaj.
Jaz mislim, da moras pustiti casu cas in da te zdaj grabi panika. In ne prevec tezit ocetu, ker se tudi ocetje soocajo s spremembo in jih skrbi ampak to vcasih pokazejo na napacen nacin.
Mogoce pa zdaj vec dela, ker ve, da bo potem imel manj casa.
Zato pa je tako na tem ubožnem svetu, ker je vsaka resnica za ljudi pesimizem in negativnost in strašenje in kar že ravno hočeš.
Je tako in še veliko bolj hudo kot pravim. Sicer pa večina žensk, ki niso več rosno mlade romantičarke to ve. Nekatere si to vsaj po tihem priznajo, nekatere pa še to ne. Samo ne znajo si razložiti zakaj so tako uboge. Pa ne mislim samo materialno.
Avtorica si bo znala pomagati in je naša mnenja nič kaj ne vznemirjajo. Nekaj malenkosti v njenem zapisu mi pravi, da bolj kot ne preganja dolgčas.
Če bi bil stres, ki ga povzročajo, žalost, osramočenost, negotovost in še kar nekaj podobnih stanj, res povzročitelj raka verjemi, da bi bili vsi že od rojstva kar naprej rakasti. Vsem neumnostim, ki jih prebereš na papirju ali še verjetneje na ekranu res ni treba verjeti.
95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} babnic se zmoti. Ali kot pravijo južnjaki posle y.e.b.a.n.j.a nema kajanja. Kar je je! Čaka te leto porodniške, ko boš imela čas razmisliti. Morda boš otroka vzljubila in ti bo samohranilstvo, bodisi dejansko bodisi v paru ( teh bab sploh ni malo) lažje.
Kaj misliš s skrajnimi scenariji? Detomor??? Zapustitev otroka očetu? Samo, če ima ta fotr finančno dobro stoječo zrelo in odgovorno mater (recimo ji tašča), ki bo lahko v resnici skrbela za otroka. Se ve, da mora biti tudi dovolj mlada in umsko in fizično dokaj zdrava.
Posvojitev? Veliko ljudi bi bilo zdravega belega otroka zelo veselo. Samo kam boš pa ti odšla. Kajti v naši mili domovini zate ne bo več življenja. Vse se zve in zlasti pri nas strahotno in pretirano obsoja.
Najbolje bo, da se pripraviš na resnično emancipirano življenje, sama z otrokom. Taka boš v veliki večini. Ne bo lahko, otrok bo za marsikaj prikrajšan tako materialno kot čustveno, a bo vsaj v družbi sebi enakih. Več kot polovica zakonov in partnerstev gre po gobe.
In ja, pozabi na koga drugega. Saj f.u.k fehtarjev ti ne bo manjkalo. Partnerja pa ne boš dobila. Nikakršnega, kaj šele takega kot bi si ga želela. Pa tudi bolje je tako. Pomisli samo na zlorabe otrok, ki so v takih zvezah bolj pravilo kot izjema.
Nič lepa slika se ti ne kaže.
Ampak, ne boj se! Zmogla boš, kot večina v tvojem položaju. Predvsem pa ne pozabi, da je v takem položaju večina žensk/mater.
[/quote]
Se strinjam delno s teboj. Ogromno žensk ostane bolj ali manj samih v skrbi za otroka/gospodinjstvo.
Imam precej kolegic, ki imajo mlajše otroke, tam do cca 6 let. In vsaj 2/3 jih ima ta problem, da je mož večino časa odsoten, ko je doma pa ni nič od njega.
Glede na to, kar sem od njih slišala in videla, bi rekla, da se jih je dejansko “zmotilo”, oziroma res izbralo neustreznega moškega za očeta svojih otrok bolj malo. V večini imajo čisto ok moške, ki pa žal nič dovolj dobro ne naredijo. Otroka ne držijo prav, ne znajo ga prav previt, oblečt, ne dajo mu prave hrane, ne igrajo se pravih iger, ne obesijo prav perila, potem pa še narobe zložijo itd., itd… Vse te ženske začnejo svojo zgodbo z besedami v smislu “prva 2 meseca mi je pomagal, potem pa vsak dan manj, zdaj sem za vse sama, on pa samo pred tv-jem, ko je doma”. Sem ogromnokrat videla, ko je mož vzel dojenčka, ona pa priletela kot furija češ “kako ga to držiš, daj sem, ga bom jaz vzela”. Hja, moške pač po določenem času vse skupaj mine.
Nikakor ne pravim, da se ene ne zmotijo. Veliko je moških, ki govorijo eno, v resnici pa so vlogi očeta čisto nedorasli, ker so še sami napol otroci. Velikokrat to pride nekako na plano šele, ko se otrok rodi in je treba prevzet odgovornost.
Druge hočejo otroka po vsej sili in partnerja povsem preslišijo, ko jim proba dopovedat, da še ni pripravljen. Raje same pri sebi sklenejo, da se bo spremenil, ko bo otrok na svetu, potem pa kukulele, ko se to ne zgodi. Tak moški bo imel mogoče čez xy let z drugo žensko otroke in bo najboljši ati na svetu tem otrokom. Prvemu pa nikoli…
Cel kup je takih, ki bi rade zakrpale odnos z otrokom.
Pa takih, ki od partnerja pričakujejo neko popolnost, ki so si jo zamislile in ne cenijo partnerjevega truda.
Po drugi strani pa veliko moških težko deli partnerko z otrokom, imajo težave s tem, da ni vedno vse tip top pospravljeno, da njej mogoče ni do spolnosti, da je njeno telo drugačno, da ona kar naenkrat nima časa zanj….
Kljub vsemu je tudi veliko takih, ki smo se za otroke odločili skupaj, ki se zavedamo, da otrok ni center sveta, niti družine, ker smo v družini vsi enako pomembni in se upoštevajo zmožnosti/želje vseh. Taki, ki si delimo svoje pomisleke in strahove in si ne očitamo vse vprek, ampak se sproti prilagajamo in si pomagamo, ker se imamo radi in cenimo drug drugega.
V katero skupino spada avtorica ne vemo, to bo morala razčistit ona sama s seboj in s svojim možem. Ima pa on sigurno ravno toliko strahov in pomislekov, kot ona.
Pa saj verjetno ni mislila ravno 50:50. Saj je jasno, da otrok od ženske zahteva več – že samo nosečnost, porod in dojenje. Ji pa ni prav, da se je človek, ki je nekoč zatrjeval, da bi rad imel otroka in skrbel zanj, naenkrat začel oddaljevati od nje. Če sem prav razumela, sta nekoč preživela skupaj več časa, sedaj pa je on vedno bolj odsoten in nezainteresiran. Skušala se je pogovoriti z njim, pa ni šlo. Jasno, da je zaskrbljena, tudi jaz bi bila.
Zdi se mi, da ji marsikdo očita, da je karieristka in da si je izbirala moškega predvsem na podlagi tega, da bo tudi on skrbel za družino. Grem stavit, da če bi izbirala po drugačnem ključu, bi ji marsikdo očital, da je bila nezrela, da je iskala samo osemenjevalca, namesto da bi si našla takega, ki bi ga zanimalo tudi družinsko življenje.
Naj ta post moj leti bolj na ženske. Res je težko najt pravega očeta za svojega otroka. Ampak, ve večino iščete velikokrat oreng preskrbljenega in postavnega, k ipa ni nujno,da bo tut dober oče. Lahko,da vas bo po dopustu vozil z BMW, odpovedal pa v najnujnejših partnerskih obvezah, ali še spabše le za romanco izkoristil. ZAdnjič sem prebral:”NE vsaka peta pade po stopnicah, skoraj že vsaka četrta pade!”, pa me prežel ledeni strah. NE verjamem tej statistiki , ali pa ji ne želim verjeti. Torej če odbijem vso moško kalo(nasilneži, avanturisti,karijeristi…itd..),ja zaboga koliko primernih očetov za vašega otorka pa še vam ostane?. In kje sem jaz. Jaz sem v večini. Torej med neprirmernimi za očeta. Sam razlika med drugimi in mano je ta, da sem v štartu vsaki rekel,da otrok ne želim imeti. PA ne zato, ker jih mrzim, ampak, ker vem, da ne bi bil dober oče i nse zavedam bremena. Nekateri pa se ne zavedajo in celo oploditev uporabijo za zadržanje partnerke ob sebi. PA ne, zato, upss, ušlo mi je, ampak ker je partnerka z vso silo pritiskala,da želi otroka. In je vedel,da bo šla,če ji ga ne naredi. NE ve pa ta ženska,da je ga v to prisilila podzavestno in zdaj se nekatere pol čudijo,kako,da je slab oče. Mah, roman bi lahko pisal, kaj vse vidim in doživim. No morda če združim svoje prispevke, ki bodo čez čas na vseh temah, bi morda to že res lahko bil. Da o primeru, ki mi trenutno ne da spati sploh ne govorim. Bil sem samski okroglih dvajsetih nikoli imel nobene, ko sem na začetku delovne dobe v službi se zaljubil v neko punco. A bila zasedena. No pričakovala je otroka z partnerjem in gradila sta si hišo.Pustim jo na miru, čeravno sva si bila všeč. Poti so se nama razšle. No pa jo srečam dve desetletji potem, se po izgledu ni kaj spremenila, nakar jo slišim,da jo matretira in jo tut udaril. No poglejte, tudi ta očitno ni našla pravega očeta za svojega otroka, k ije zdajle star 18 let:(
Najprej nehaj se sekirat. Telo je tvoje, tudi otrok je tvoj, vendar prosim preberi svoje besede in razmisli še enkrat. Otrok ni pes ki si ga naročiš in se mu lahko odpoveš, ga daš v posvojitev. Otrok ni stvar pogodbe. Otrok zamaje tvoj svet do temeljev in ne govorim pesniško. Potrebuješ pogovor z nekom živim, sklepam da nimaš prijateljice z otroci, ki bi ji lahko zaupala. Lahko že lezeš v poporodno depresijo, pač pred porodom. Iskanje bb odgovorov na forumih ne bo pomagalo. Tudi idealizacija razmerja kot si ga imela od prej, ne pomaga. Saj v partnerskem odnosu nismo samo zato da bi ves čas uživali. Pa zagledanost v službo ne pomaga. Pri tvojih 60 res misliš, da bo pomembnejša tvoja služba in kariera kot tvoja družina? Porodniska 50:50, večje bedarije še nisem slišala… Boš razumela, ko se ti bo mala štručka prvič nasmehnila. Konec porodniške ti bo žal za vsak dan, ki ga izgubljas z otrokom. Odmisli črne misli, samo otroku škoduješ. Nujen je pogovor s partnerjem, delo na zvezi. Razvajaj tudi ti njega, časi res niso pravi ne za službe in ne družine. Če ni pravi, bo ti to še prehitro dal vedeti. Svetujem ti, da se pogovoris tako s partnerjem kot prijateljicami, poisci pa tudi strokovno pomoč preko svojega ginekologa ali babice v vašem področju.
Zmotila sem se, 09.01.2021 ob 19:24
Zelo na kratko: dolgo sem mislila, da ne bom imela otrok. Ker jih nisem želela imeti sama, pri moških pa sem vedno imela izkusnje, da niso ravno zanesljivi. Saj je super otroček, ampak v resnici vedno pričakujejo in se zanasajo, da bo mama tam zanj. Oni so bolj “za zraven”. Tega jaz nisem želela.
Potem sem spoznala sedanjega partnerja. V veliko sva se pogovarjala o tem in vedno je trdil (in tudi dokazoval), da mu je prioriteta skupno življenje. Enako je povedal tudi za otroke. Odlocila sva se imeti otročka. Ni me skrbelo.
Do zadnjega meseca. Rok se bliža, on pa je vedno več odsoten (zaradi dela). Ko pride domov, je utrujen. Vse, kar je bilo lepega, je zreducirano na kakšno uro, dve na teden.
Jaz pa – tudi zato ker se že težko gibam pa tudi korone se skušam izogibati- sem doma, tudi delam večinoma od doma. Seveda vmes vse pospravim, pripravim za otročka, …ker sem doma, ane. In me vedno bolj skrbi, da tako zdaj bo – jaz bom doma z otrokom, njega pa nikjer. Ravno to, česar sem se bala.
Mamice, se vam je tudi vam to (že kdaj) zgodilo? Moški, kako pa vi razmišljate?
Hvala za mnenja in nasvete (kakšne vulgarne in nizkotno komentarje pa raje zadržite zase).
Draga avtorica morda res se nista dogovorila o vsemu ki pride zraven otroka. Praviš da te je strah da boš morala vse sama postoriti in zate nebo imel veliko časa. Priznam veliko stvari se spremeni ko postaneš starš toda nekateri se tega zavedamo in marsi čemu se je potrebno odreči. Ni več tiste svobode kod takrat ko sta bila sama to moraš razumeti. Seveda je odvisno kaj on počne in kakšen delovni čas ima in temu se je potrebno prilagoditi. Tudi sam imam 3 otroke sedaj že odrasle. Takrat nismo imeli moški porodniškega dopusta in tudi moja plača je bila večja tako da se je njej bolj splačalo biti doma. Toda pri vsakem otroku sem pomagal pri vsem pri previjanju itd. Segreti hrano vzeti otroka v naročje ko je jokal, da se je ona spočila in naspala pa če tudi zjutraj sem moral zgodaj na delo. Po službi z prijatli če smo popili vsak po eno pivo in derekt domov v šolo ali vrtec po otroka in z njimi preživel cel tedn vsako popoldan vsak drugi teden Ona je bila v službi Videvali smo se zvečer da sva poklepetala včasih niti to ne Ona ko je delala zjutraj sem našel samo napisan listek za dopoldan kaj je potrebno postoriti. Zato drage dame danes pa prelagate en na druzga ne znate se uskladiti še majn pa pogovoriti. Vsak od vas išče svobodo kakor sta jo imela še ko sta bila sama. Čuden svet in še bolj pa današnje generacije ki ne znate druzga kakor jamrati.
Mladi ljudje morajo veliko delat, da si lahko kaj ustvarijo. Meni se zdi čisto normalno, da mama dokler je na porodniški prevzame skrb za otroka, oče pa poskrbi za dohodek in pomaga ob vikendih, ko ni v službi. Kaj skuha, posesa, ppskrbi za družinski izlet.. Da pa oba starša zvečer kopata otroka mi je pa neumno do konca. Zakaj pa si na porodniški in za enega otroka boš pa ja poskrbela.
Forum je zaprt za komentiranje.