Izbirčnost otrok
Kako vzgajaš otroka, da ni izbirčen pri hrani?
sestra od malega ne je niti zelenjeve niti sadnja….obožuje pa MESO, in čokolado (nuttela, čokolino…)…starši so se zelo dolgo časa trudili, da bi začela kaj od tega jesti pa ni šlo…je bil ena sam jok pa histerija….punca je zrastla in ji nič ne manjka….je pa res, da če vidi zeleno juho na mizi, se takoj obrne…:))
Po vseh letih vem samo to, da ne pomaga nobeno prepričevanje, zapovedovanje, siljenje. Velja samo zgled odraslih, doslednost – kot pač pri vsem drugem. Če bi se lahko še enkrat prestavila v čas svojih majhnih otrok, bi hrano, ki jo odklanjajo, preprosto in brez komentarjev odnesla, brez nadomestila, potem pa pazila samo to, da do naslednjega obroka ne bi prišli do raznih mašil, sladkarij, kruha, žemljic ipd. In če otrok enkrat reče, da nečesa ne bo jedel, to ni razlog, da se tega ne kuha več. Čez en teden ali en mesec bo mogoče jedel in sploh pozabil, da zadnjič ni. Če je bila v zadnje velika drama, seveda ne bo pozabil, potem lahko postane stvar merjenja moči.
No, kljub temu se seveda dopusti, da nekaterih reči otrok pač ne je, kot del njegove individualnosti. Ko mi danes otroci rečejo “tega pa jaz ne jem”, jih popravljam “ja, v redu, ljubica, tega danes ne ješ, mogoče pa ti bo nekega dne všeč, veš, okusi se spreminjajo”.
LP Mimi
Točno tako, Mimi. To so načela, po katerih tudi jaz vzgajam svoje otroke. Dodala bi le še to, da sem tudi jaz kot otrok bila zelo izbirčna, zdaj pa jem skoraj vse. Mikajo me novi okusi. V otroštvu pa mogoče v hrani iščemo varnost, stalnost in so novosti zato nezaželjene. Dojenček pije le mleko, ki je vedo istega okusa, in v tem okusu nekako prepozna mamico. Očitno traja VELIKO let, da se tega znebimo 😉
Kako vzgajaš otroka, da ni izbirčen pri hrani?
1. korak je ta, da si starši priznajo, da so za otrokovo izbirčnost sami krivi.
Dosti mladih mamic in očkov se pusti izsiljevati, otrok si pač v danem trenutku zamisli, da nečesa ne bo jedel (tudi brez vzroka) in starši mu takoj ponudijo drugo. S takim obnašanjem se ga nauči tega, da bo vedno lahko dobil tisto, kar si bo v danem trenutku zaželel. Takšno mišljenje se prenaša tudi na druge aspekte otrokovega obnašanja (kdo še ni videl v trgovini histeričnega otroka, kako se valja po tleh, ker čmu mama ne kupi določene igračke, in da bi utihnil in prenehal delati sramoto, mu mama tiso kupi.)
Če otrok pač nečesa noče pojesti, se stvar pusti pred njim na mizi dokler tudi ostali člani ne končajo kosila ali večerje. To se mu tudi pove. Potem se hrana preprosto odstrani. Ko bo otrok čez pol ure jokal, da je lačen se mu ne sme dati ničesar (otrok, ki bo izpustil en obrok v dnevu ne bo umrl, lahko pa se ga bo naučilo, da je hrana za jest in ne za treniranje svojih sposobnosti manipulacije s starši).
Naslednji obrok se otroku ponudi hrana, če je tudi tokrat noče, se spet odstrani.
Staršem bo pokalo srce, saj bodo mislili, da njihovi ubogi otročički res ne marajo določene hrane, ampak zavedati se je potrebno, da otrok na ta način manipulira z njimi. Če mu bodo popuščali, bodo dolgoročno za otroka naredili več slabega kot koristnega.
Predlagam, da se starši, kateri imajo težave pri vzgoji otrok (izsiljevanje, manipulacije, trma ter razvajenost) obrnejo na primerne strokovnjake, ki jim bodo pomagali pri vzgoji takih (težavnih) otrok. Pri nas je to (nisem sicer prepričana za ime) gospod Bogdan Žorž, ki ima izkušnje z razvajenimi otroci.
Ko sem bila majhna sem ob pogledu na košček čebule skoraj bruhala. V nobeni omaki ni smela biti, ker sem jo zavohala, če je že nisem videla. Danes pa ne morem živeti brez nje, enako je s česnom.
In jasno je bilo jabolko narezano na krhlje veliko boljšega okusa od nenarezanega. Hrano je potrebno ustrezno pripraviti in narediti vabljivejšo.
In pri sosedih so vedno skuhali kaj takega kar doma nisem marala, pri njih je bilo pa tako dobro….
Prvo kar je je potrebno otrokom omejit prigrizke oz. vso instant hrano. To je sama prazna hrana in vedno težje se je otrok odvadi.
Morda me bo kdo kregal :-), ampak mislim, da je določena izbirčnost potrebna.
Kaj to pri nas doma pomeni?
Sin je star tri leta in zelo rad sede k polni mizi.
1. Nikoli ga ne silim s hrano, sploh če je jed čisto nova. Večinoma s tem nima težav, če mu pa ni všeč, ga ne silim. To pomeni, da ponujeno jed vsaj povoha, če že ne poskusi. To največkrat stori kar sam, sede za mizo, in če jedi ne pozna, včasih vpraša, vpraša kaj to je, ne zmrduje se, poskusi in ponavadi ponujeno tudi poje. Če mu ni všeč, hrano iz ust lepo zloži na svoj prtiček in to je to. Kar seveda ne pomeni, da hrano potem črtamo z jedilnika. Ne, vsake toliko vajo ponovim in velikokrat je že spremenil mnenje o hrani, ki mu na začetku ni bila všeč.
2. Za večerjo mu ponudim dva jedilnika: recimo kruh in namaz ali pa mlečni zdrob, tu in tam mu tudi izpolnim izraženo željo, pa jemo točno tisto, kar si je za tisti večer izbral. Malici sta dve: ena dopoldne in ena popoldne in to je to. Nič stalnega grizljanja ipd.
3. Izbirčen je pri sadju, pa tudi pri zelenjavi, za solato ga tudi še nismo navdušili. Se pa ne obremenjujem preveč: rad ima jabolka in banane, špinača in paradižnik mu gresta tudi v slast, v zelenjavne omake pa vmešam veliko mešane zelenjave, jo malo pretlačim, takšno ima zelo rad.
4. Izbirčnost zame pomeni tudi, da je tisto, kar mu ustreza, pa ne zaradi kapric, saj tudi mi odrasli ne jemo čisto vsega, ker nam določena hrana morda povzroča težave, pa če je še tako zdrava, tudi otroci imajo pravico do tega, saj vsi vemo, da če bi bila huda lakota, ampak res huda, bi tudi najbolj izbirčni jedli krompirjeve olupke.
V vrtcu se obnaša podobno. Recimo kadar je marmelada lepo prosi, da dobi kruh brez nje. Meni se to zdi čisto v redu. Spomnim se namreč sebe, kako me je v otroštvu bolel trebuh, ko sem jedla marmelado, pa je nisem odklonila, ker sem mislila, da jo pač moram pojesti.
So pa otroci različni in vsak se na hrano navaja drugače. Moj sin je bil pravzaprav precej neproblematičen, res da ne je vsega, pa zato zelo rad sede za mizo, prav razveseli se ob pogledu na hrano – na kilah se ne pozna: pri treh letih ima pri povprečni višini malo manj kot 13 kg.
Lp Neja
Nekje sem brala, da imajo določeni (ne vsi) otroci dosti bolj izrazit okus za grenko, zaradi česar bodo odklanjali dosti hrane.
Jaz vem zase, da tričetrt stvari, ki jih je mama postavila na mizo ali pa so bile na jedilniku v šoli, ni bilo dobrih, vsaj meni ne. Pogajali smo se, da sem pri kosilu pojedla 1 žlico solate in podobno. jaz pa sem živela praktično od kruha in paštete, ter sladkarij.
potem pa, nekje po 18 letu, kot da bi zamahnil s čarobno palčko, mi je postala ta ista hrana okusna. Kumaričina solata, pri kateri se mi je dvigovalo v želodcu, je zdaj ena od najboljših stvari, kar lahko pride na mizo.
sem bila izbirčen otrok?
pa še kako
ampak starši si niso mogli kaj dosti pomagat, niti niso sami z vzgojo tega povzročili
Naš s težavo poskusi meso, pa lahko delamo z njim, kar hočemo. Tako, da ga s tem ne silim. Vem tudi, da obožuje sveže sadje, svežo zelenjavo in sir, tako da ga s kakšnimi kašicami ne silim, pa tudi zelenjavno juho poje, kot bi bil pred strelskim vodom. S svežo zelenjavo nima težav. Poskusila sem vse, tudi omejevanje hrane, dokler ne poje, kar je bilo pač za kosilo, a ne gre. Pri kašah mu gre kar na bruhanje. Pozabljate, da smo tudi me marsikdaj izbirčne oz. določene hrane pač ne kuhamo, ker nam ne sede. To pravico priznam tudi otroku. Vem pa, kdaj si izmišljuje in česa dejansko ne je.
Tudi v šoli smo dogovorjeni z učiteljico, da pri kosilu lahko odkloni le eno jed (ponavadi meso).
Forum je zaprt za komentiranje.