Izbira partnerja- se strinjate s teorijo?
Verjetno je res nekaj na tem, čeprav si nočemo priznat. Imamo neke osnovne vzorce, ki jih štejemo kot dobre, vzgledne, zaželjene že od doma in kje naj bi to videl če ne pri staršu nasprotnega spola. Če pa so kake negativne lastnosti tako izrazite pol pa te iste lastnosti pri partnerju hočemo, največkrat je to utopično in neuspešno, korigirat. Zase bi lahko rekla da sem verjetno neke pozitivne lastnosti, ki jih ima moj oče iskala tudi pri svojem možu. In on je dobil nekaj lastnosti pri meni, ki jih ma moja tašča…..jaoooooooooooooo:)))))), tole mi gre malo težko priznat, samo je res. Ni kaj, nekaj tega gotovo drži ;P
Žal je res.
Sicer, če bi me pred desetimi leti kdo to isto vprašal, bi definitivno zanikala, ampak z leti (poročena 20 let) se je izkazalo za resnico.
Sama sem pobrala nekaj karakteristik svoje mame in v nekaterih stvareh sem podobna tašči, mož pa mojemu očetu. Čeprav pred več kot 20 leti o vsem tem ni bilo ne duha ne sluha!
Ja, definitivno nosimo neke vzorce s sabo 🙂
Res pa j tudi, da so nekateri, manjšina, izbirali popolno nasprotje svojih staršev.
Po moje bo nekaj na tem. Primarna družina ti da neke temeljne vrednote, navzameš se nekega stila življenja, posledično se več družiš s tistimi, ki imajo podobne interese in poglede. Večja je verjetnost, da najdeš partnerja med njimi oz. iste sorte ptiči skup letajo. Nekako vajen si nekega modela žensk. Še sam sem včasih presenečen, kako sta si moja punca im mama podobni (hobiji, šport, okus).
Moje prve poskuse sem izbirala na podlagi vrednot in vsega sranja, ki sem ga prinesla s eboj iz družine. Prvi resen partner je imel veliko skupnega z mojim očetom. Nekakšen isti tip človeka sta bila, kot je rekel rok – enaka družinska dinamika…. potem pa sem se zelo dolgo in zelo poglobljeno uvkarjala s seboj. prišla sem do spoznanj, kaj rabim od partnerja in kaj si lahko dam sama. Ko sem izkristalizirala to, sem delala po “nagonu”. Izbrala sem takega, ki mi je lep, prijazen, spoštljiv, vljuden, ima čut za sočloveka, zdrave pameti, ki mu je preživljanje časa z menoj v užitek, mi da čas, ki ga potrebujem zase in odnos z njim ni večno garanje temveč je konstruktivno sodelovanje. Ni več ali manj od mene, temveč je individualec, ki se včasih rad z menoj pocrklja, rad zame kaj naredi, pošraufa, izklesa, pričvrsti… Ker rad dobro je in ob kiksih ne nerga, mu kuham z užitkom. Da ne bo pomote, v času, ko sem se spoznavala, sem se naučila vseh takorečeno “moških del”, tako da bi lahko preživela življenje tudi sama. V užitek mi je, da tudi on obvlada “tradicionalna ženska dela”. Ker znava oba vse, sva si razdelila delo glede na to, kar naju veseli. In ja, tudi skregava se. vendar…. ko se kregava se ne žaliva. Za to je potrebno leta treninga in samospoznavanja. Ne, daleč od mojega očeta je. na srečo sem prešla tiste osnovne vzorce. Se pa strinjam, sprva dejansko deluješ tako, še sploh, če sam sebe in svojih želja ne poznaš.
Forum je zaprt za komentiranje.