ISO
To, kar je napisal SP560 velja za film. ISO je lastnost tipala (elektronskega ali filma) ki pove občutljivost na svetlobo. Višji ISO, višja občutljivost. Torej uporabljamo višji ISO v slabših svetlobnih pogojih, kjer jih ne moremo (ali nočemo) komenzirati z bolj odprto zaslonko ali daljšim časom.
V digitalni fotografiji velja, da ima vsako tipalo neko “naravno” ISO občutljivost. Ta je običajno med 50 in 200. Višji ISO je dosežen z elektronskim ojačanjem, ki pa ima za posledico večji čum (kot vsako ojačanje). Boljši aparati (še posebej DSLR) so nato manj občutljivi. Razlog je v boljših tipalih (tudi precej večja so kot v kompaktih) in boljši elčktroniki ki servisira ojačevanje. Ti aparati imajo lahko čisto uporaben ISO tudi 1600 ali več.
Druga stvar pa je, da proizvajalci v specifikacije povsem nekritično specificirajo visok ISO, ki ga je aparat sposoben doseči, čeprav so slike popolnoma neuporabne.
Navodila, ki jih je napisal SP560 so kar malo preveč stroga. Predvsem je pri izbiri občutljivosti (ISO) treba vedeti, na kaj vpliva. Kot je povedal Papageno, gre za elektronsko ojačanje signala, ki ga da tipalo. Torej aparat bolje izkoristi svetlobo, ki je na voljo. Vendar pa tako ojačanje signala seveda prinese tudi več ali manj šuma (zrnatosti). Načeloma je zato bolje uporabljati čim nižjo občutljivost. Tudi v slabših svetlobnih razmerah, če slikamo mirujoče objekte in imamo celo stojalo za aparat, si pač lahko privoščimo dolge čase osvetlitve in ni potrebe po zviševanju občutljivosti. Če pa slikamo iz (tresoče) roke, ali premikajoče se objekte, pa je treba čas osvetlitve čim bolj skrajšati. To pa lahko najprej dosežemo s čim bolj odprto zaslonko, ko pa te zmanjka, pa s povečevanjem občutljivosti. Če je treba in če aparat to omogoča, tudi do 2000 in več. Pri tem je treba paziti, kakšna je kvaliteta slike pri takih vrednostih, saj so podatki proizvajalcev včasih res pretirano napihnjeni.