Iskrenost
Seveda, to je klasična nevroza, ne brez zafrkancije :))))))
C. G. Jung
Nekaj podobnega je imel matjažko pred časom v podpisu, tako da antilopa, ne vem, če je dobro, da bi opustila čitanje njegovih prispevkov…? Vsaj javno ga še beri no.. pa malo prespi vso zadevo 🙂 :)[/quote]
Katenjka, če hočeš biti dobra psihologinja, moraš biti tudi dobra seksologinja! :)[/quote]Jah… pač, učim se od tebe.. tega, kar se lahko :))))
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code] Hm, zaradi take izjave ti lahko zelo pade cena… 😉
Daj malo razloži zakaj tako misliš.[/quote]
Cena, kakšna cena?? Nimam cene. WTF???????!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Gre se za to, da tudi če je človek (taktno) iskren, je potem še slabše, kakor če nisi, vsaj po mojih izkušnjah, zato je bolje furati sprenevedanje in diplomacijo ne glede na to če imaš opravka z bližnjimi ali ne.
Hm, zaradi take izjave ti lahko zelo pade cena… 😉
Daj malo razloži zakaj tako misliš.[/quote]
Cena, kakšna cena?? Nimam cene. WTF???????!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Gre se za to, da tudi če je človek (taktno) iskren, je potem še slabše, kakor če nisi, vsaj po mojih izkušnjah, zato je bolje furati sprenevedanje in diplomacijo ne glede na to če imaš opravka z bližnjimi ali ne.[/quote]To je menda recept, da postaneš taktično zmeden??
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Cena, kakšna cena?? Nimam cene. WTF???????!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Gre se za to, da tudi če je človek (taktno) iskren, je potem še slabše, kakor če nisi, vsaj po mojih izkušnjah, zato je bolje furati sprenevedanje in diplomacijo ne glede na to če imaš opravka z bližnjimi ali ne.[/quote]To je menda recept, da postaneš taktično zmeden??[/quote]
Pričakujem odgovor od Njega, da definira o kakšni ceni govori…nisem kos mesa mimogrede. Drugače pa, ja iskrenost je precenjena, saj je večkrat slaba kakor pa koristna ali dobronamerna. Konkretno: si iskren z dobrimi in čistimi nameni, dobiš pa po glavi..torej, zame je to končna definicija, precenjena in pika.
To je menda recept, da postaneš taktično zmeden??[/quote]
Pričakujem odgovor od Njega, da definira o kakšni ceni govori…nisem kos mesa mimogrede. Drugače pa, ja iskrenost je precenjena, saj je večkrat slaba kakor pa koristna ali dobronamerna. Konkretno: si iskren z dobrimi in čistimi nameni, dobiš pa po glavi..torej, zame je to končna definicija, precenjena in pika.[/quote]Sem opazil, da si nekaj več kot kos mesa 😉
Oprosti nisem tako mislil, da se te lahko kupi za denar in ti kot taki pade cena, ne tako noooo.
Mislil sem tako, da pač oceniš človeka koliko je iskren, če ti iskrenost nekaj pomeni potem taki pridobijo na “ceni”, neiskreni padejo na tej lestvici. Ne vem, a tebi to nič ne pomeni? Ne iščeš tega pri drugih ljudeh, ti je nepomembno, če so s tabo iskreni?
Seveda dobiš po glavi, zato pa so rekle da sem trdobučen, to je posledica tega 😉 :)))
Samo če tebi kot osebi iskrenost nekaj pomeni potem se ne oziraš na to, ker ti je to vrednota, ki nima cene, se ne prodaš, te ne kupijo za cenen nasmešek, ki je itak zlagan.
Če te prav razumem ti se raje malo “zlažeš” za to, da so ljudje zadovoljni s tabo, da se ti smehljajo (ali karkoli), se ob tem počutiš… sprejeto(?), kot pa da bi zagovarjala svoje vrednote?
Ha, saj to ni vrednota, ali pač?
Lahko je tudi kdo krut in nasilen in se ob tem izgovarja na to, da je pač samo iskren. :)[/quote]
Po tej logiki so tudi tisti partnerji, ki varajo, iskreni. Lažnivci so tisti, ki razmišljajo o drugih, pa ne varajo. :))))[/quote]
Iskren bi bil, če bi ženi povedal, da jo varam. 🙂 Potem pa to več ni varanje. 🙂
Pričakujem odgovor od Njega, da definira o kakšni ceni govori…nisem kos mesa mimogrede. Drugače pa, ja iskrenost je precenjena, saj je večkrat slaba kakor pa koristna ali dobronamerna. Konkretno: si iskren z dobrimi in čistimi nameni, dobiš pa po glavi..torej, zame je to končna definicija, precenjena in pika.[/quote]Sem opazil, da si nekaj več kot kos mesa 😉
Oprosti nisem tako mislil, da se te lahko kupi za denar in ti kot taki pade cena, ne tako noooo.
Mislil sem tako, da pač oceniš človeka koliko je iskren, če ti iskrenost nekaj pomeni potem taki pridobijo na “ceni”, neiskreni padejo na tej lestvici. Ne vem, a tebi to nič ne pomeni? Ne iščeš tega pri drugih ljudeh, ti je nepomembno, če so s tabo iskreni?
Seveda dobiš po glavi, zato pa so rekle da sem trdobučen, to je posledica tega 😉 :)))
Samo če tebi kot osebi iskrenost nekaj pomeni potem se ne oziraš na to, ker ti je to vrednota, ki nima cene, se ne prodaš, te ne kupijo za cenen nasmešek, ki je itak zlagan.
Če te prav razumem ti se raje malo “zlažeš” za to, da so ljudje zadovoljni s tabo, da se ti smehljajo (ali karkoli), se ob tem počutiš… sprejeto(?), kot pa da bi zagovarjala svoje vrednote?
Ha, saj to ni vrednota, ali pač?[/quote]
Moja prirojena “napaka” je, da vedno povem tako kot je, tako kot stvari vidim, zaznavam in čutim..zaradi tega, me nekateri ljudje niso marali oz temu rečem, da sem “dobila po glavi”…udarci so bili različnih oblik 😉 Vsekakor podvomim v slišano oz prebrano ko mi nekdo poudarja hkrati poleg ostalega flancanja “iskreno”, tak mi je vedno “sumljiv”. Laganje, kaj naj rečem, se ga še učim, je kar zahtevna naloga, toda glede na izkušnje kakršne imam z ljudmi, sem mnenja da mi ta “sposobnost” krepko manjka, mislim da se je ta potreba rodila iz zavedanja preteklih nekaj let, da to pač rabim, če želim biti čimbolj sprejeta oz razviti nek dostojen nivo “ass-kissing-a”, ki je kot ugotavljam v tej naši plebejski družbi povsod iskan; žal tako pač je. Že Darwin je nekoč trdil: ali se prilagodiš ali pa crkneš oz nekak tako 🙂
Nasmeh ni zame merilo sprejetosti, šele ko v nekem uglednem času izmerim kakšen odnos ima človek do mene, lahko povem, ali me je sprejel ali ne, kakšen nasmeh neki, kaj pa je to??? Nekdo, ki se ves čas nasmiha in to vsem, me vselej pritegne v ugibanje ali je duševno zdrav ali ne :-)))))
Ja, nekaj takega. 🙂
Preživi najbolj prilagodljiv, ne pa najmočnejši.
Vse je manipulacija in zato vse iluzija. Vsak gleda na svojo korist in zato vsi delamo na tem, da bi naša resnica bila čimbolj resnična. 🙂
Res je. In bo vedno težja ta naloga, saj smo ljudje vedno zahtevnejši in temu posledično tudi občutljivejši.
Splošno, vedno slabše stanje v tej družbi, pa prispeva k temu, da marsikoga niti več pogledati ne smeš, kaj šele, da bi bil iskren.
In ker je stanje na splošno vedno slabše in vedno več nestrpnosti, v tem smislu iskrenost pomeni izražanje negativnih občutkov in same nestrpnosti, kar je le voda na mlin splošnemu stanju v tej družbi. Zato pride do odpora in se vsak raje drži zase.
Res je. In bo vedno težja ta naloga, saj smo ljudje vedno zahtevnejši in temu posledično tudi občutljivejši.Splošno, vedno slabše stanje v tej družbi, pa prispeva k temu, da marsikoga niti več pogledati ne smeš, kaj šele, da bi bil iskren.[/quote]
Skratka: če si iskren avtomatično tvegaš zavrnitev ali zamero, preveč je ljudi, ki ne prenesejo odkritosti. zato sem že sprva bila jedrnata, da je iskrenost precenjena – mislimo, da smo na dobri poti, če smo iskreni, a žal večkrat ne.
Marsikoga pogledati niti ne smeš? No ja, tako hudo pa spet NI, vsaj iz moje perspektive ne 😉
Problem je, ker je sama iskrenost večkrat povezana z obsojanjem in to je tisto, s čimer tvegamo zavrnitev. Če smo iskreni in prijazni, potem se nam ni treba bati zamer ali zavrnitve.
Na kritike, pa čeprav so iskrene, pa ponavadi ne gledamo kot na nekaj dobronamernega, ampak kot nekaj sovražnega. Kot da že v osnovi sočloveka dojemamo kot nekega tekmeca ali sovražnika, ne pa kot nekoga, ki nam s svojo kritiko želi dobro.
Antilopa je že v enem postu komentirala odnos neiskrenih ljudi do iskrenih – predvsem strah pred iskrenostjo.
Sama sem dojela in doživela situacije, ko ljudje bežijo stran od mene k kuga, samo zato ker vedno kakšna sem – iskrena, odkrita in brez zadržkov (dlake na jeziku).
Očitno je ta strah do odprtega, iskrenega in odkritega izražanja prisoten v vseh aspektih življenja. Osebno sem prepričana, da izvira že od nastanka človeštva že iz preprostega nagona po preživetju in samoobrambi, oziroma dokazovanju močnejšega. Vedno je nekdo zgoraj in nekdo spodaj…..pač tko je.
V preteklosti je oblast (vladarji, carji, kralji, moderni politiki, ipd.) narekovala kaj se sme in kaj se ne sme. Kar je po mojem mišljenju paradoksalno je to, da smo danes ljudje kao ˝svobodni˝, sprejeli smo toliko zakonov, ki ščitijo naše pravice, pa vendar ti isti zakoni preprečujejo, da bi iskreno in odkrito povedali kar mislimo in naredili tisto kar je prav. Npr. ne smeš pričati v korist odškodovanca, samo zato ker je povzročitelj močnejši – lahko zelo negativno vpliva na tvoje življenje…..takšne zgodbe smo do sedaj gledali le v filmih o mafijcih, danes pa to postaja naša resničnost in vsakdan.
Problem je, ker je sama iskrenost večkrat povezana z obsojanjem in to je tisto, s čimer tvegamo zavrnitev. Če smo iskreni in prijazni, potem se nam ni treba bati zamer ali zavrnitve.
Na kritike, pa čeprav so iskrene, pa ponavadi ne gledamo kot na nekaj dobronamernega, ampak kot nekaj sovražnega. Kot da že v osnovi sočloveka dojemamo kot nekega tekmeca ali sovražnika, ne pa kot nekoga, ki nam s svojo kritiko želi dobro.[/quote]
Na Robijev komentar bi dodala le, da je poleg tega, da smo iskreni in prijazni, pomembno vse skupaj pravilno izraziti / ubesediti.
Npr. – v razmislek: za it.
Komentar Matjazka, da mu ni všeč moj način pisanja me ni prizadel, ker je jasno napisal da mu niso všeč odstavki, paragrafi, itn. Če bi napisal, da sem kr neki napisala pa da je vse skupaj brezveze, bi mogoče jaz bila užaljena, prizadeta. ipd. ker bi komentar razumela kot osebno žalitev. Zeloooooo velika razlika je, če nekdo reče- MENI ni všeč ta barva, ali pa če reče: poglej kakšna si v tej barvi….—– gre samo za primer za lažje razumevanje (namišljen).
Torej njegov komentar je neoseben – ne napada mene kot osebo in ker sva oba ˝rečmo˝ odrasla in zrela, razumeva da ima vsak pozameznik svoj način in ni nujno, da so vsem všeč iste stvari.
To, se je meni že tudi zgodilo, da se me je nekdo namerno izogibal in sem naposled le tej osebi očitala, da nisem vedela, da imam kugo; v odgovor sem dobila troje: da sodim, da povzročam stres in da je ona tudi samo le človek….no, nekdo, ki se namerno izogiba vsekakor ni “gladek” oz nekaj prikriva/skriva, nisem pa povsem prepričana ali res gre le za strah pred soočenjem nad našo odkritostjo ali kaj drugega.
Ampak zakaj nam iskrenost toliko pomeni le takrat, ko izražamo negativne občutke in obsojanje ?
Tvoj stavek se bere, kot da si na splošno sovražna do ljudi. Ker drugi bežijo od tebe…..
Zato ni problem v iskrenosti, ampak v načinu izražanja tega, kar občutimo.[/quote]
No, mogoče tako izpade zaradi dosedanjih komentarjev……nisem pa tega imela v mislih.
Želela sem izpostaviti odraz današnjega stanja v družbi na splošno – tistega, ki govori resnico je potrebno odstraniti / odstaviti ker je nevaren. Ravno v tem je hec – vsi se bojijo resnice. Npr. Poveš da je nekdo naredil to in to, in te odstavijo ker se ne ujemaš v maso, nisi prilagodljiv samo zato ker ne podpiraš besed drugih vs. ne potrjuješ resnico drugih (tudi, če res ni resnica), se ne pustiš zmanipulirati. Danes niso zaželeni tisti, ki so sposobni/pripravljeni biti eno, torej misliti/govoriti/delati eno in zagovarjati tisto, kar je prav….
V vsakdanjem življenju je to videti kot strah pred razkritjem. Žal je čedalje več ljudi, ki napletejo zgodbe kako so to in ono, potem jih dobiš na laži, in ker vedo, da poznaš njihovo skrivnost se te izogibajo….na to sem mislila, ko sem pisala, da bežijo od mene…. Gre predvsem za ljudi, ki jih pač včasih moraš srečati – službeno, poslovno, ipd….
O načinih sem že napisala en post prej…glihkar oddan…:) 🙂
Ker naš cel družben sistem temelji na laži.
Prevara, ki se ji reče “dodana vrednost”. Nap. razkorak med proizvodno in prodajno ceno gre na račun prevare, manipulacije v korist nekoga in tega nekoga se kuje v zvezde, ker je uspešen poslovnež, ni uspešen tisti, ki dejansko nekaj ustvarja, uspešen je tisti, ki uspe zadevo unovčit po čim višji ceni, ki nima veze z realnostjo. To uspeva zato, ker ljudje čutijo potrebo po neki dobrini, ne zato ker bi ta reč imela res neko dejansko vrednost (nap “raztrgane” hlače) ampak zato, ker to reč rabijo, da se čutijo nekaj več pred drugimi.
Tega nas učijo že od vrtca dalje in ko te reči skušamo prenest v partnerstvo se zadeva sesuje, ker tam enostavno ne funkcioniramo dolgo po tem principu.
To, se je meni že tudi zgodilo, da se me je nekdo namerno izogibal in sem naposled le tej osebi očitala, da nisem vedela, da imam kugo; v odgovor sem dobila troje: da sodim, da povzročam stres in da je ona tudi samo le človek….no, nekdo, ki se namerno izogiba vsekakor ni “gladek” oz nekaj prikriva/skriva, nisem pa povsem prepričana ali res gre le za strah pred soočenjem nad našo odkritostjo ali kaj drugega.[/quote]
Ja. V sami temi in postih sem imela v mislih ljudi, ki nam kaj pomenijo.
Ljudi, ki me ne poznajo kot osebo in si mišljenje o meni ustvarijo na osnovi mišljenj drugih sploh ne obravnavam resno. Se trudim vzpostaviti stik, komunikacijo in nek odnos. Sicer pa, zelo hitro se ugotovi kateri ljudje razmišljajo s svojo glavo in kateri ne – in te stene ne prebiješ zlahka, oziroma dokler si druga stran ne odloči za ta korak. Takrat pač nekomu dam možnost, da me spozna in ugotovi ali sem zanj primerna družba ali ne…. in takrat si tudi sama ustvarim realno mišljenje o dotični osebi.
O tem kako nekdo sodi drugega je več možnosti… npr. pri meni je to, da sem od vseh sorodnikov tista izjema, ki je dosegla marsikaj in se potem drugi sami ˝sodijo˝ po meni – v smislu, da želijo biti/postati/doseči isto in s tem tekmovanjem sami ustvarijo neko sojenje – v katerem jaz nikoli nisem sodelovala……npr. ena teta je sinu skoz nabijala da kako sem jaz to in ono, on sam pa nikoli nič. In je ta bratranc mene dejansko začel sovražiti, drugim sorodnikom marsikaj slabega o meni govoril – pa dejansko brez razloga in osnove. Jaz nikoli zanj nisem rekla ene besede niti sem kdaj kogarkoli primerjala s seboj…. On si je sam ustvaril neko predstavo o meni, ker pa je imel slabo vest (je on o meni slabo govoril in ne obratno) se je bal soočenja – ker jaz pa to naredim v takšnih primerih.
Jaz bi rekla, da včasih gre za strah pred izgubo lastnega nadzora/moči (se pravi nam osebno resnica škodi), včasih pa izgubo moči/ponosa ko vemo, da z razkritjem resnice povemo svoje slabosti oziroma odkrijemo svoj pravi jaz.
To, se je meni že tudi zgodilo, da se me je nekdo namerno izogibal in sem naposled le tej osebi očitala, da nisem vedela, da imam kugo; v odgovor sem dobila troje: da sodim, da povzročam stres in da je ona tudi samo le človek….no, nekdo, ki se namerno izogiba vsekakor ni “gladek” oz nekaj prikriva/skriva, nisem pa povsem prepričana ali res gre le za strah pred soočenjem nad našo odkritostjo ali kaj drugega.[/quote]
Ja. V sami temi in postih sem imela v mislih ljudi, ki nam kaj pomenijo.
Ljudi, ki me ne poznajo kot osebo in si mišljenje o meni ustvarijo na osnovi mišljenj drugih sploh ne obravnavam resno. Se trudim vzpostaviti stik, komunikacijo in nek odnos. Sicer pa, zelo hitro se ugotovi kateri ljudje razmišljajo s svojo glavo in kateri ne – in te stene ne prebiješ zlahka, oziroma dokler si druga stran ne odloči za ta korak. Takrat pač nekomu dam možnost, da me spozna in ugotovi ali sem zanj primerna družba ali ne…. in takrat si tudi sama ustvarim realno mišljenje o dotični osebi.[/quote]
No, mene se (koliko se spomnim) ljudje ne izogibajo, le na faksu sem imela takšno bedasto izkušnjo z “mentorico”, ni mi bilo jasno kaj sem naredila narobe od kje naekrat iz njenega “kovanja v zvezde” mene tak preobrat v obnašanju, da se me je iz neznanega razloga pričela izogibati, res sem bila začudena nad njenimi argumenti. No, ni ravno nekdo, ki bi mi ful pomenil pa vendar, je bila z moje strani spoštovana oseba, avtoriteta.
Praviloma res nimam teh težav, da bi se me kdo izogibal, niti ne premorem nič takšnega, da bi lahko kdo mene dal za primerjavo, da bi potem lahko nekdo iz tega stakal “svojo predstavo o meni” in me posledično zasovražil kakor si navedla ti HM30 v zvezi z bratrancem.
HM30
Malo diplomacije je fajn, če razvijemo malo tega “trgovskega merkurjevega duha” premetenosti. Zato ne rabimo vedno striktno upoštevati pravila fairplaya proti tem, ki igrajo na podel način, ki do tebe niso pošteni in iskreni, ampak samo do tistih, ki si to zaslužijo in jih spoštuješ. Namreč dobrota je sirota in potegneš vedno kratko.
Potem spet nekdo misli, da je iskren z neposredno direktnostjo, je pa dejansko prostaški z impulzivnostjo, ker nič ne premisli in vse “rukne na prvo”.
Forum je zaprt za komentiranje.