Iskanje ženske v gorah, smučanju, na kolesu

No bom pa še jaz vprašal kako najti kako samsko žensko tam 40-45.

Mene zanima čisto konkretno:

če grem v gore, kako pristopit do žensk

potem na smučišču

pa kolesarim tudi rad, torej kako pristopit do kolesarke.

TIste, ki ste hribolazke, smučarke, kolesarke, povejte.

Da se zaletis v njih, druge ti ni.???

Sreca v nesreci. Usoda.??

A misliš, da ženske hodijo na smučišča in v hribe, da jih boste slinavci tam nadlegovali?

Hodijo s tem namenom tja. Vse kar počnejo ženske, je iskanje bodočega porivača. Žal, resnično.

Ja, se da ja. Osebno te športe prakticiram, zaradi sebe, ne zaradi moških. Ampak ravno v zvezi s smučanjem sva se našla. On je delala tam :).

ne vem za smučajne ampak jez mam 27 centimetrou douzga babam skoz kažem fotke pa se mi nubena na jau. kua je s tem babam narobe?

Ne bodi vsiljiv. Pozdravi, kaj vprašaj, kaj se pohecaj… če vidiš, da ji je neprijetno, odnehaj, lepo se poslovi in pojdi naprej. Najbolj grozno je, da žensko v gorah, ko je sama, nadleguje en neznanec. Zelo scary!

Jap, spodobnost in zmernost sta kjučni, a brez asertivnosti ne bo nič.

V hribih oz. na sploh zunaj urbanih naselji je samoumevnoj, da se pozdravi slehernega mimoidočega. Seveda tudi ni nič neobičajnega, če se delaš, da ne poznaš terena in kaj povprašaš, s precejšnjo mere sreče morda celo dobiš ponudbo, da jo pospremiš del poti in ti pokaže razcep v tvojo smer… 🙂 Ali pa pripomniš, da je pot iz tvoje smeri bolj taka in taka, ali da se ti zdi, da nima dobro zavezanih čevljev….. Ampak pazi, če se hribolazka tam sredi ničesar počuti ogroženo, te bo hitro “na go*ec”, s palico ali tudi brez.

Smučanje? Hmmmm, kako boš v čeladi s smučarskimi očali uganil že spol, kaj šele, kakšna sploh je. Morda se poskusiš nekako uturiti na isto sedežnico ali gondolo in nekako začeti pogovor?

Kolesarke? Oprijeti kolesarski dresi s hlačkami čez pol stegen zelo hitro razkrijejo celulitis ali špeh v ri*i in te bo najverjetneje hitro minilo. Če pa nima tega, je pa gotovo kot Pogijeva zaročenka, ki počasnih amaterjev sploh ne šmirgla. Pri sebi imeju nekaj osnovnega orodja, in če vidiš kakšno, ki je obtičala z defektom, ji gentlemansko ponudiš pomoč.

To slednje je pred leti pri meni celo zapalilo. Tako nabašem na eno (lep obraz + zgoraj opisani špehnati dodatki) z gumi defektom, sicer je ravno hotela klicati zavarovalnico z asistenco, ampak ker ni dobro poznala lokacije, sem operaterju natančno definiral kraj in okvaro. Potem sem ji svetoval in jo tudi pospremil ene pol km naprej, kjer je bilo bus postajališče s klopco, hvaležna mi je bila tudi, da sem ji ponudil bidon, sicer z vodo iz pipe in med 15 minutnim čakanjem na pomoč še na hitro preveil po “žensko” vzdrževan bicikel in mehankarju namignil, če lahko še malo pritegne to pa to. V glavnem, po tistem sva se ene parkrat še dobila na kavi, potem pa ugotovila, da, e hebiga, le nimava toliko skupnega…

On je delala tam.???

V hribih so največje kur… od žensk in radodajke, po Instagramu se lepo vidi, kako širijo noge in riti v slo. gorah.

Tole glede kolesark:

tipi ste glede tega ta pravi tepci. Sem imela že večkrat gumidefekt. Med popravljanjem, menjavo zračnice, se večkrat mimo naslika kak kolesar. Večina itak gre kar mimo. Če pa je sredi ničesar pa kdo povpraša kaj je narobe, tako iz firbca in drvi naprej, ne da bi ponudil pomoč, vprašal, če imam zračnico ali kaj takega.

Ko grem pa po Avstriji kolesariti pa čisto druga scena. Možakarji na kolesu, v avtu, ustavljajo, sprašujejo, če pomagajo, če rabim kaj. Totalno drugačen odnos kot Slovenci. Tako, da pjebi, dajte se kaj od sosedov naučiti pa mogoče zapecate kako kolesarko. Sicer sem vedno sama zamenjala zračnico, vseeno pa so naredili ti možakarji dober vtis, ker so ponudili pomoč. Pa, če ne bi imela zračnice ali pa, da bi šlo za drugo težavo, okvaro, bi mi dejansko pomagali, če bi le mogli. Slovenska tesla pa…

Seveda, da ti je jodlar pomagal, ker ga je potem lahko namakal v slovansko češpljo

Moraš upoštevat, da je na slovenski cesti kolesar sovražnik leasing avtomobilista.

No to pa pojasni agresijo slovenskih avtomobilistov. Se vedno čudim kako so Avstrijci, Nemci, Skandinavci, ANgleži prijazni do kolesarjev, previdno prehitijo pa vse. Velik del slovenskih avtomobilistov pa obupno agresivni. Tale tvoja izjava pojasni vse.

No, punce, malo samokritike tudi ne bi škodilo. Meni pri gumidefektu še nikoli nobena ženska ni ustavila in ponudila pomoči. Ne doma ne v tujini. Niti pogledale me niso v težavah, samo z dvignjeno glavo švignile mimo. Nikjer ne piše v nobenem bontonu, da ženski ni treba pomoči nuditi nekomu v težavah.

No, jaz pa sem že kolesarju ponudila pomoč, vprašala, če ima rezervno zračnico. Pa v prometni nesreči sem že tudi ponudila pomoč. Pa lopato iz avta sem že tudi parkrat posodila, ko je dedec ostal v snegu.

Kot kolesarka pa od Slovencev nobene pomoči. Pa ogromno defektov. Tujci (proti severu seveda, ne proti jugu) pa zelo pogosto priskočijo na pomoč.

V gorah se da najdi fajn ljudi, tudi samske ženske. Priporočam.

Glede na to, da gre za individualne športe, boš težko kakšno uspešno nagovoril.

Na smučišču ali v hribih še najlažje, če ima slučajno postanek v kakšni koči, da prisedeš k mizi, pa glej, da boš pred tem prijazno vprašal, drugače te bo takoj imela za čudaka ali še kaj huje, kot je bilo napisano že zgoraj.

Mogoče ti bo lažje, če greš na kakšne organizirane kolesarske ture in pohode. Tam je več možnosti, da bo kakšna samska in morda celo dojemljiva za tvoje osvajanje.

butl

Kako pristopit do žensk v gorah? Brez veze kar koli poizkušat. Večinoma niso same, ampak imajo družbo, če jih srečaš med potjo, več kot “živjo/dober dan” ne boš spregovoril. Tako, da ti na koncu ostanejo samo še vrhovi in koče, kjer tudi ne boš imel nekih bajnih pogovorov.

Če si zelo komunikativen se pozdraviš, povprašaš, kakšna je bila pot, s kot so, če so tam prvič, kam mislijo it naprej, pogledaš po okolici in povprašaš katero je kakšno mesto/hrib/gora v okolici. To je pa to – 10 minut, v katerih ne boš prišel do cifre oz. kontakta in ko se boš razšel je velika verjetnost, da je nikoli več v življenju ne boš videl. Če boš v teh 10 minutah vprašal za kontakt, boš pa itak izpadel čuden – ker bo vsaka skužila, da je bistvo pogovora, da dobiš cifro, ter, da najbrž ni prva ženska kjer si tako poizkušal.

In podobno je pri kolesarjenju. Na 100 voženj boš imel priložnost, ko boš srečal eno ki ti bo všeč, bo sama in bo imela predrto zračnico. In spet boš imel isti problem – kako dobit kontakt.

Prej boš našel kakšno samsko na obali kot pa na smučiščih.

Zelo rada hodim v gore, vedno sama. In ja, gore se mi zdijo odlične za spoznavanje. Pa v kočah nikoli ne posedam.

Na obali spoznavat? Hm, kako le? Gore so čisto nekaj drugega. Narod je nasmejan, prijazen.

Avtor, ti samo v akcijo.

nikoli ne posedaš, ker posedaš na tičih v gorskih kočah

Malo počekiraj, če kakšno lokalno planinsko društvo organizira turo v hribe, poišči kakšno primerno tvoji opremi in telesni pripravljenosti in se prijavi, članstvo po vsej verjetnosti ni obvezno. Bolj je problem, da je organizacija največkrat v rokah penzičev, ki ne poznajo spleta in bo največkrat treba priti do informacij po bolj tradicionalnih kanalih.

V glavnem na te stvari hodijo bolj osamljeni, ki si želijo družbe in zaradi varnosti nočejo čisto sami v hribe. Ni da ni, da se ne bo morda našla tudi kakšna fejst samska bejba, ki kakopak ne bo nagravžno nališpana in našemljena v najbolj nemogoče cunje. In ne bo čisto nič narobe, če boš bolj diskretno poskušal začeti pogovor. Vedi samo, da nisi v nočnem klubu in če ni takoj kemije, JBG, je pač ni. Morda si pa na svežem zraku zbistri misli in si še naknadno premisli 😉

Prednosti hribov/pohodov: ženska bo bolj bio, obleka bo najverjetneje preprosta in bo bolj kot ne zakrila odvečne atribute in ti omogočila, da se bolj osredotočiš na njeno notranje bistvo (saj to najbrž hočeš, ne?), če bo v fergazerju prava zmes, da se iskre vnamejo, se bosta med daljšo hojo lahko dodobra in odkrito pogovorila in videla, pri čem sploh sta. Iz teh razlogov priporočam, da gresta na daljšo spoznavno turo tudi, če sta se spoznala kje drugje.

Slabosti kolesarjenja: z nekaj “sreče” bo našemljena v triko z ogabnimi reklamami, po možnosti še v športnem modrcu, ki jih še pomanjša. Pol pa še čelada pa sončna očala, ki kvečjemu kaj skrijejo. Triko je že po definiciji oprijet in poudari ves odvečen špeh, kar te lahko hitro zagravža in odvrne od sicer čisto v redu značajskih lastnosti. Pa če boš imel slabšo oz. cenejšo “maquino” od nje… Med vožnjo seveda ni možnosti komunikacije, razen omejene ob počitku, edino tisti/a zadaj lahko cedi sline ob gledanju sprednje(ga), pa še tu je treba dobro paziti, da se zaradi dekoncentracije kam ne zabiješ.

Smučanje je še hujše od bicikla. Spet smo pri cenah opreme, pa da ne omenjamo, da je kombinacija zimske bunde, čelade, smučarskih očal… še hujša od najbolj orto savdske burke, kjer vsaj veš, da je pod njo ženska.