Iskanje službe, iskanje usposabljanja na delovnem mestu =mukotrpno!
Pozdrav!
Skoraj vse tu berem, pofirbcam, preletim….včasih potolažim, včasih razjočem, včasih samo hladno grem mimo.
Čisto že zgubljam fokus v življenju. Toliko časa iskanja službe na področju katerem sem se šolala, da sploh ne vem več kaj vse bi delala. Med drugim tudi poslovna sekretarka čeprav to ni moj poklic a lahko bi bil…to sem končno našla ime oz. naziv za vse kar sem do sedaj dela.
Stara sem 33 let, dipl.socialna delavka, letos sem končala specializacijo na istem področju. Kar pomeni, da imam kooončno to VII stopnjo. To omenjam, ker je njen manjko krepko mi grenil življenje.
Zdaj, ko sem po 3 letih ponovno na zavodu sem si rekla, da bom vztrajala dokler ne dobim željenega področja. Dost je bilo trgovin, klicnih centrov itd…..to, če res, res, res 6 mesecev – 1 leta ne najdem pol pa spet opcija KARKOLI!. Resnično si želim opravljati poklic, imeti službo, imeti plačo za to delo in ne ga prostovoljno opravljati. Če pomislim, sem v sociali dejansko od drugega letnika faksa…leta 1998 UF!
Za menoj je 3 mesece intenzivnega iskanja. V tem času sem pošiljala prošnje na razpisana delovna mesta (ni jih bilo veliko, ker ni bilo ustreznih delovnih mest) ter kontaktirala potencialne institucije, kjer bi lahko pridobila izkušnje. Projekt, ki je preko Zavoda za zaposlovanje – usposabljanje na delovnem mestu. Plačuje me Zavod. Edini strošek delodajalca je njegov čas, ki mi ga posveti, da si pridobim izkušnje oz. še več izkušenj.
Zakaj sem se odločila, da kaj napišem na mon?
Ne vem kaj delam narobe!? Vem, da nas je veliko nezaposlenih. Preberem tudi dobre novice tu na monu….dobila sem službo…in res sem srečna za to osebo. Morda ima kdo podobne izkušnje? Morda nekdo, ki je tu delodajalec mi lahko svetuje…kakšen pristop? Sej na Zavodu pomagajo…sam meni gre od mojih prošenj kar že na bruh….pa po tistih, ki jih dobiš za prebrat tud.
Zanima me : Ali je bolje poslati e-mail, navadna pošta, telefonsko se pozanimati, telefonski kontakt in dogovor za sestanek? Sledjne še nisem naredila ker, kar nimam upanja, da bo kaj drugače. Opažam, da rahlo pojenja tisti začetni iskalni zagon in to mi gre na živce, me daje v slabo voljo, ne počutim se dobro več v svoji koži. Nimam več volje, da opravljam humanitarna dela v obliki prostovoljstva, nimam več volje, da stojim na sredi zrihtane trgovine in prejemam mizerno plačilo za vse petke in svetke. Upam, da me kdo razme. Sprašujem se zakaj je tako težko najti delovno mesto kjer je lahko nekdo v pomoč in to za vas še zastonj?
Misel oz. izgovor, da vam nekdo z svojo prisotnostjo v vaši firmi le krade čas, ker več časa porabite zanj, da mu stvari pokažete je res čisto mimo.
Upam, da dobim veliko nasvetov, da se pripravim za jutrišnji dan.
Velika hvala vsem,
LP
Ne poznam tvojega področja in ne vem, zakaj ne dobiš službe. (ni razpisov, je preveč kandidatov, ali….?)
Lahko pa ti povem svoj prvi vtis z zornega kota delodajalke in prosim, sprejmi dobronamerno. Si prepričana, da napišeš optimalno prijavo na delovno mesto oziroma ponudbo delodajlacu?
Vem, da smo v neformalnih forumih vsi bolj sproščeni, drugače se izražamo. Vseeno se mi zdi, da tvoja slovnica in način izražanja nista primerna za osebo s VII. stopnjo izobrazbe. Pišeš nepovezano, z veliko slovničnimi napakami.
Moj prvi nasvet bi bil: intenzivno začni piliti svoje ponudbe za delo. Tako z oblikovnega kot vsebinskega kot slovničnega stališča.
Delodajalka – trenutno se tu res nisem trudila postaviti pik in vejic na svoje mesto.
A tvoja opazka mi le nekaj dokazuje kar si že nekaj časa govrim.
Da sem resnično že poneumljena. Saj nisem v stiku z intelektualnimi zadevami že vrsto let. Vse je pogovorno, sleng, časopisno čtivo, kulturni pogovorni nagovor….Strokovna literatura
uporabljena za specializacijo je bila več al manj v hrvaščini in angleščini ker je pri nas premalo strokovnjakov na določenem področju, ki sem si ga izbrala. Lektoriranje sem plačala.
To ni izgovor a vseeno.
Prošnjo predno jo pošljem jo dam v vpogled in popravek, tudi tu na monu si pomagam ….pa vsekakor saj 5 ljudi jo še prej prebere. Trenutno imam veliko nezaupanje v sebe tako, da resnično 10000x preverim predno odpošljem.
Nočem se smilit sama sebi….a zadnič berem o delavcu, ki je okradel ljudi na CSD. Zakaj takim rata dobiti službo? No pa to je samo eden od redkih primerov.
Ah, da se spet ne razpišem.
LP
točno tako….tudi večina mojih znancev se je zaposlila preko vez. Ena kolegica je vztrajno trdila, da pa ona nikoli ne bi šla v službo preko vez in po več kot letu dni iskanja je zdaj delo našla na tak način. Pa je bila v tem letu na več kot 20 razgovorih in v več kot polovici primerov je prišla do zadnjega kroga izbora. Moj mož pa je ubral taktiko od delodajalca do delodajalca. Delo je našel v štirih dneh, bomo videli, če bo iz tega tudi služba…:)
Prihajajo časi, ko bo treba vsakih 7 let ne samo menjat službo, ampak menjat tudi poklic.
Jaz imam dva poklica, delam v tretjem, plačana pa sem toliko, za kolikor mi je uspelo se prodati delodajalcu.
Pri nas mladi preveč težite samo k temu, da dosežete čim višjo izobrazbo, ki vam na koncu ničesar ne prinese. Bolj smiselno se mi zdi se usmerjati v različne poklice, sorodne ali pa tudi ne. Zakaj pa ne bi kot socialna delavka naredila še upravne šole? Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da mi je socialna delavka na CSD naredila veliko škodo, ker ni poznala upravnega postopka, kriva pa sem seveda jaz, ker bi kot državljanka morala poznati zakonodajo.
Po mojem ima človek z več poklici pravgotovo prednost pred ostalimi, pa čeprav delodajalec išče točno določen poklic. Večina delovnih mest zahteva kar široko znanje na več področjih, tako da… moj nasvet je izobraževanje na več področjih, pa čeprav na istem nivoju izobrazbe. Siliti navzgor, ko še tal pod nogami nisi začutil, je nesmiselno.
V veliki meri se strinjam s teboj. Eno je izobrazba za želeni poklic, drugo je delo, ki ga dejansko dobilmo. Vendar pa se mi vseeno zdi smiselno, da se najprej poišče delo za izobrazbo, ki imaš opravljeno, ko pa se tam izpoješ, iščeš nov poklic, seveda tisto, kar te zanima in bi res rad delal.
Menjava poklica se mi zdi skoraj nujna, razen za res vrhunske strokovnjake, ki pa tako ali tako živijo drugače, razmišljajo drugače in tudi delajo drugače in je le majhen delček njihovega dela rutina.
Vprašanje je, ali se tej ženski splača vztrajati v nedogled pri iskanju dela premernemu izobrazbi. Vsekakor, če jo delo res veseli! Malo manj, če je delo tako zelo ne zanima, temveč jo bolj zanima služba.
Kakšna je miselnost se vidi iz enega posta zgoraj. Mož je našel delo v 4 dneh, če bo dobil službo, pa še ne ve.
Sama bi razhajkala vse pogodbe za nedoločen čas. Ljudje se preveč zabubujo v službah in ne razmišljajo o delu kot takem. Nekaj že naredijo rutinsko, večine pa sploh ne zanima, kaj bi lahko spremenili, izboljšali … sem seveda ne štejem navadnih delavcev, ki res nimajo te možnosti niti sposobnosti.
Skratka, zadeva res ni enostavna, poteben je pogum in zaupanje, predvsem pa delavnost. Človek, ki ima VII stopnjo izobrazbe, bi moral biti sposoben zakorakati samostojno pot. Socialna delavka lahko ustanovi zasebni zavod, poišče vire financiranja in samostojno opravlja svojo dejavnost, ki pa seveda ne bo samo sprejemanje obrazcev za otroški dodatek in porodniško (malo karikiram).
Torej, kaj manjka ljudem, ki si res želijo opravljati svoj poklic, da še vedno jamrajo in iščejo službo, niso pa pripravljeni delati, da bi bili lahko samostojni? Hja, precej dela je in dohodki so odvisni od njihove delavnosti, iznajdljivosti in sposobnosti. Socialna delavka bi morala biti sposobna prebiti se skozi vso pravno in birokratsko oviro, da začne svojo dejavnost. Če bi bila res odločena, da bo delala, ne pa samo iskala službe.
Razmišljaj o tem, razburkaj svoje možgane, kaj vse bi lahko počela preko svojega zavoda, morda tudi sp, čeprav mislim, da bi bil zavod za tvojo dejavnost bolj primeren zaradi načina financiranja. Seveda pa lahko za nekaj časa odmisliš regres, dopust, proste vikende, proste popoldneve itd.
Menjava poklica, seveda, tudi to je opcija in to velika, a predvsem se mora razviti želja in radovednost za nov poklic, drugače si na zgubi in tudi vsi tisti, ki ti delo dajejo.
Žal ti tudi slovnica ne bo pomagala. Veze in poznanstva-to danes edino šteje. Govorim iz lastnih izkušenj,ker si tudi sama iščem službo. Že kar nekaj časa in dala sem skoz že različne “faze” počutij..saj me razumeš kajne. Nasvete kot ti ga je dala “delodajalka” lahko dajajo tisti, ki niso v najini situaciji. Razumem in prav je,da je vlogo napisana brez napak vendar to ni bistvo. Zaposlitev dobijo tudi takšni,ki imajo v vlogi polno slovničnih napak, nimajo primerne izobrazbe za določeno delo ne izkušenj…skratka kot sem rekla veze in poznanstva. Za vse moraš imeti veze tudi za javna dela(pri nas si moraš to uredit sam-naprosit delodajalca, da te vzame za program javnih del-moja svetovalka ne dela nič ) tudi usposabljanje na delovnem mestu sem si našla sama in bila zelo zadovljna.Kratko a nekaj novih izkušenj je le. Kaj naj ti rečem- samo obupat ne.
+mu93+, kakšen pristop pa si ubrala, ko si iskala usposabljanje na delovnem mestu?
+V veliki meri+….., kot sem že napisala, da sem v tem času iskanja kar nekako fokus izgubila. Ali iščem delo ali službo….jah res ne vem več. Morda bo tole kaj pojasnilo zakaj ne odprem nekaj svojega. Trenutno sem še vedno prostovoljka v eni od nevladnih organizacij. V njej sem opravila tudi pripravništvo in sem jim zvesta zdaj že kake 5 let. Poleg ”padalskih” študentov, ki so prihajali za čas prakse, ki je trajala le kak mesec in nekaj prostovoljcev, ki tudi niso dolgo ostali sva bile redno tam samo dve. Dolgoletni prostovoljci so se zaradi stresnega dela in spremembe osebnega življenja odaljili od organizacije. Kot sem zdaj naredila tudi jaz.
No, da nadaljujem. Vsak dan sva bili tam jaz in direktorica. Denarja ni bilo toliko, da bi imela koga posebej zaposlenega za pisanje projektov od katerih so finance odvisne. Zunanji sodelovci (pravniki) so bili v veliko praktičnopomoč pri obravnavi primerov. Ostalo samo midve. Izkušnja koliko stresa prinese javljanje na razpisane projekte, pisanje projektov, tuhtanje ali bomo dobili ali ne, prikazovati dejansko finančno stanje in opravičevanje stroškov itd. to da jaz sama počnem ne zmorem. Pa tudi, površinsko gledano imeti S.P danes…menim, da država vse preveč pobere. Hotela sem imeti oskrbo starejših na domu a po pregledu trga je vse že pokrito. Nimam trenutno ideje kaj bi bilo dobro novega na noge postavit.
Skratka jaz bi rada imela šefa. V tej vlogi podrejeni z svojimi podrejenimi sem se odlično znašla. Uvajala sem novince, spremljala njihovo delo, pripravljala izobraževanja za njih.
Direktorica me skos nagovarja naj si odprem nekaj svojega a jaz se resnično ne vidim sposobno to vodit. Ona je v penziji, ločena in resnično predana samo svoji organizaciji. Meni enostavno takšno življenje ne diši in v tem ne bi uživala. Ona uživa, je strokovnjak na svojem področju.
+V veliki meri+ res sem bila včasih bolj zagnana, mislila sem o tem, da imam nekaj svojega a zdaj, ko da sem preutrujena od vsega. Da bi se prebijala skozi vso birokracijo, se šla Don Kihota. V naši državi je resnično bojevanje, bojevanje z mlini na veter in samo ta močnim in spretnim rata.
Možgane razburkavam in hvala za nasvet, brco v rit, da se zopet kaj zganem.
+reka+…ZUP je pogoj za socialno delavko ravno tako izpit iz socialne varnosti. Si imela pa res smolo. Da sem si pridobila višjo stopnjo je bil eden in edini razlog, odgovor na prošnje v stilu ”….žal ne dosegate kriterijev…iščemo nekoga z VII stopnjo”. Da bi se zdaj šolala pa nimam denarja. Grem izpite delat, ki mi jih financira zavod.
Grem zdaj še enkrat od vseh vse napisano brat. Res fajn in raznoliko napisano.
LP
Včeraj sem bral en članek na to temo. Tam je pisalo, da moraš o tem, da iščeš službo/kakšno službo iščeš, govoriti praktično z vsemi, ki jih poznaš, in tega ne skrivati.
Po osebnih izkušnjah mi je pogovarjanje pomagalo rešiti večino mojih želja in zagat – pa najsi sem govoril o želji po prikolici na morju, stanovanju, avtu… Na koncu sem vedno srečal nekoga, ki mi je dal dober nasvet oz. me usmeril na pravo pot.
Kakšen pristop sem ubrala za pridobitev usposabljanja na delovnem mestu-sprašuješ? Veze in poznanstva. Ne želim bit nesramna ali žaljiva oz realnost je taka-vsaj pri meni oz v mojem primeru. preko vez in poznanstev sem si ureedila to usposabljanje(delodajalec se me je”usmilil”-ker moraš vedeti,da vsi delodajalci niso zaintersirani za te subvencionirane programe,ki jih zavod ponuja,ker je veliko administracije in se jim ne da to počet). Moja svetovalka na zavodu me ni poslala na en razgovor, enega samega obvestila nisem dobila za kakšen razpis, kateremu bi ustrezala, ba vprašanje kaj je z javnimi deli mi je odg-da če si jih sama najdem-delodajalca ,da ustrezam kriterijem za izvajanje tega programa -samo najdit si ga moram). Tako si sedaj iščem-preko vez in poznanstev javno delo, prosim, moledujem….kaj naj ti rečem? Tako jaz. Morda kdo drug drugače.
Sva že dve ;). Vem, pa da je vsem odveč ta papirologija, ki jo je potrebno izpolnjevat. Tudi 100 eur več na mesec, ki bi dobival mentor ni kaj prepričljivo. No to velja za sektor, ki ni državni. Sej na koncu bom šla v en bar. Se bom še kapučin naučila delat :)..tam so takoj zainteresirani :)). Morda še kako pametno navezo spoznam :).
Srečno!
Forum je zaprt za komentiranje.