Vsake toliko časa priplavajo na površje davno slišani verzi, katerih delčki so se mi vtisnili v spomin po kakih dveh slišanih ponovitvah. Nekoč sem že poizvedovala, kdo je njihov avtor. Po namigih učiteljice, ki je pripravljala takratno skupino recitatorjev, prelistala kar nekaj poezije … A pesmi nisem našla.

Nocoj je spet tukaj – morda jo spozna kdo od vas.

“Živeti,
biti kot jadro v vetru nemira,
iti in iti,
venomer iti,
od jutra pa do večera.
.
.
Živeti,
nekega mladega dne pasti
prvič in drugič – do končnega padca.
.
.
Da se pojavi v srcu
zopet tisti stari, zakleti, neuničljivi – živeti.”