iščem psa – kdo podari ?
Če je tako potem je bolj ali manj irelevantno kaj se je s psom prej dogajalo še sploh, če si kot Cesar Milan… 😉
Lahko dobiš top psa pa boš iz njega naredil nemogočo žival/zverino, če si sam nesposoben, nevzgojen, če mu ne znaš postavit mej, če nimaš pojma kakšen red pes potrebuje in si ti domišljaš, da si naredil vse “najboljše” za psa, če si ga redno cepil, kupil “najboljšo hrano”, talepšo ovratnico….itd
Nasprotno od tega lahko na cesti pobereš gliščavo ščene in boš iz njega naredil psa s katerim ti ne bo nerodno kjerkoli, ker se bo spodobno obnašal.
Vse je odvisno od lastnika, bolj malo od psa neglede na ceno nakupa.
Uf, ja… Rehabilitacija travmiranega in prevzgoja odraslega psa zahteva ogromno časa, potrpežljivosti in znanja, pa tudi izredno stabilnega lastnika. Če se psa bojiš, ker veš, da je zaradi preteklih izkušenj problematičen, so možnosti za uspeh zelo majhne.
In ko naštevaš, pri katerih stvareh bi bila ti pozorna, so to stvari, na katere jaz sem pozorna, pa čeprav moj pes nikoli ni napadel človeka, še nikoli se ni stepel z drugim psom, ima rad otroke, uboga ukaze, ima dober odpoklic… Ko ga peljem ven, ga imam non-stop “na oku”, ja, tudi zato, ker me je strah, da bo požrl kaj zastrupljenega.
Posvojitev psa je premišljena odločitev, ker za zapuščenimi psi stojijo prav take zgodbe, da so jih posvojili neizkušeni ljudje, ki šele takrat ugotovijo: primanjkuje časa, preveč zahteven pes, nesocializiran pes, joče doma, ne zna se sprehajati na vrvici, skače po ljudeh; in ga enostavno vrnejo ali zapustijo. Takšne zgodbe se lahko ponovijo nekajkrat. Moja psička ima za sabo najmanj 7 selitev. Pa smo rekli, da jo obdržimo, ker je nihče ne bo hotel in si jo bodo samo podajali. Psička je potrebovala leto in pol, da se je povsem sprostila, čeprav je bila od začetka srečna, vendar je imela svoje reakcije na stres kot je uhajanje skozi ograjo, kopanje pod ograjo, strah pred vstopom v hišo in nato strah po stopnicah itd. Ni se počutila varno.
Naslednji posvojitelj ima zato še dodatno delo, da tega psa nekako priuči, in vklopi v svoje življenje in okolje, kjer živita skupaj.
Posvojitelj se naj zaveda svojih sposobnosti in na podlagi tega izbere sebi primernega psa. Priporočam, da se obrne na FB skupine, kjer jih je kar nekaj, ki iščejo dom. Najtežje je posvojiti pse iz Srbije, ker traja 3 mesece, vendar je vredno, če znamo izbrati pravega psa. Iz BIH je tudi nekaj takih socializiranih psov, za katere skrbi mlad fant, ki jih rešuje s ceste in jim uredi vso dokumentacijo.
LP
Jah, mačke so posebna zgodba, ker živijo na ulici in se skrivajo pred ljudmi oziroma se ljudem približajo samo toliko, da so varne in dobijo nekaj hrane. Glavni problem je miselnost ljudi, da niso sterilizirane in kastrirane. Če bi bilo po moje, bi v vse šole uvedla pouk o odgovornosti do okolja in živali. Tako bi vsaj upali, da bodo naslednje generacije odraslih bolj odgovorne kot današnje generacije, ki so prepričane, da mora mačka ali psička imeti vsaj 1x leglo ali “Saj to ni nič hudega, lepo je imeti mladiče”. In lepo je vse dokler jim ni treba iskati novih domov, ali pa jih avto povozi… Shrljivka začaranega kroga!
Zadnje čase berem, kako prihajajo zanemarjeni, potepuški kužki iz Srbije, Bosne itd. Potem jih pri nas veterinarsko oskrbijo, marsikateremu rešijo življenje in čakajo na posvojitelje. V čem je fora? Tam jih je toliko kot ljudi, ker jim je skrb za živali španska vas. Zakaj rešujemo druge države, namesto da bi se ukvarjali sami s sabo? Meni se zdi bolj humano kakšnega kužka uspavati kot da gre čez vso kalvarijo. In tudi…kdo ima čas 10, 15 let se ukvarjati s problematičnim, asocialnim, vedenjsko problematičnim kužkom?
Forum je zaprt za komentiranje.