Irian Džaja z Zvonetom Šerugo
Curius, knjige o mojih potovanjih ne boš bral, ker tega ne počnem za denar. Tudi predaval o njih verjetno ne bom.
Ztao pa lahko vidiš slike s potepanja po Kamčatki, Admin pripravlja slike iz Irana, sam pa imam pripravljene slike iz Brazilije, da jih pošljem Adminu.
Za razliko od mene, pa mi iskalnik ni vrgel nobenega posta na ime courius, kjer bi dal kakšne izkušnje iz tvojih poti, pa si vendar napisal, da si popotnik z izkušnjami.
lp
bv
Hej, dragi moji, Zvone po dveh mesecih ponovno tukaj … pa se vam res da! Prav zabavno vas je brati, z Romano sva se danes krasno narežala. In v vsej tej silni pošti je očitno en sam samcat, ki me tudi v resnici pozna in je bil z mano celo na nekaj poteh. Krasno se zamotite, vsa čast!
Aha, glede parov: res je, pogosto delam selekcijo, ker je prijavljenih prav tako pogosto preveč, velikost skupin pa strogo omejena. V tem primeru dajem pogosto prednost mlajšim. Mojim ne povsem rosnim letom navkljub so mi nekako bliže, usklajena skupina pa pomeni tudi neprimerno več užitkov, novih prijateljstev, kasnejših druženj in enkratnih spominov za vse ostale. Preverjeno!Pari pa … priznam, rad se jim izogibam. Prav zato, ker sem jih kar precej že imel s sabo na teh poteh. V bistvu je žalostno, ampak vse preveč teh ljudi se med sabo ne dopolnjuje, si ne bogatijo življenja, niso vir nečesa pozitivnega, ampak je njihova glavna zaposlitev paziti na vsak korak onega drugega: da ne bi slučajno prekomerno užival/nezmerno pil/govoril stare štose/lepo kogarkoli gledal/flirtal/žuriral/šel spat prepozno/rigal/bruhal/babe jagal … Itd itd itd.Skupini ne nudijo nič in sčasoma postanejo moteč element. Pogosto se izolirajo sami, zatem jih nekako na mehko izključijo tudi ostali. Nič ni zares narobe, še manj pa je karkoli tako, kot bi lahko bilo. Kar je povsem v redu v neosebnosti velikih hotelov, zagotovo pa ne tedne dolgo sredi divjine, v skupini največ petnajstih duš, ki naj bi si bile sorodne So izjeme, vsa čast jim in kar nekaj parov imam, ki so že bili in gredo lahko z mano kadarkoli in kamorkoli. Tudi sam sem prav v paru preživel najlepša leta svojih potovanj.
In vnaprej? Na sestankih običajno svetujem prijavljenim parom, naj gresta vsak posebej – veliko bolje se bosta imela – oba! Jaz jima to lahko povem. Drug drugemu žal ne upata. A tudi meni žal ne smeta verjeti; drug pred drugim morata igrati zgroženost in zatem na vseh mogočih z roko v roki koncih udrihati čez mene in moje bolne ideje. A nista me spoznala in še manj si upata v resnici in brez ograj spoznati drug drugega.
Drugače pa … da, jemljem pare, v prijavah zadnjega meseca jih je celo … olala! V naslednjih letih bom obseg teh potovanj verjetno razširil in se na račun profesionalnosti gotovo odpovedal tudi določenim omejitvam in principom. A vseeno bom na srečanjih pred odhodom vedno znova odprl tudi to temo: si upata ločeno na pot? Le kot ideja in ne več predpogoj … Gotovo imam okoli sebe zelo rad ljudi, ki se imajo radi. Iz srca uživam v pogledih na človeško srečo. A potovanja so eno samo ljubo odkrivanje nekih povsem novih razsežnosti, v svetu, ki ne pozna meja. In trpim ko hudič, ko celo na svojih poteh občasno gledam dva, ki se jima vesolje konča v ozkih plankah njune lastne sebičnosti, ljubosumja in strahov.
Kaj, zaboga, delata tam v Aziji ali sredi afriških puščav? Ni za ljudi brez širine v sebi celo Slovenija daleč prevelika!?
Zvone…. kočno… da si vsem odgovoril kako je s to problematiko! Se povsem strinjam, ker ni hujšega kot če se kakšen par, ki skupaj potuje s tabo (z vami) skrega in vse muke in težave prenaša še na ostale. In to njegovo zbirčnost tudi podpiram. Če komu to ne paše naj gre sam ali pa s kom drugim. Saj ni Zvone edini! Upam pa da se bo ta tema sedaj zaključila, ker ne služi več svojemu namenu!
Lp
A
Da popotništvo NAJ bi vodilo do večje strpnosti, širilo razgledanost in še kaj, vendar se v veliki večini primerov dogaja ravno nasprotno. Pa tudi tisti, ki se razumejo bi lahko kdaj pa kdaj odšli ločeno, saj bi tako pot doživeli tudi z druge plati. Seveda pa je vprašanje koliko parov se je pripravljeno soočiti s tem. Drugače pa mi je v Zvonetovih knjigah zelo všeč način njegovega dojemanja svobode ( ja tisto o kletkah ), ki me včasih privlači bolj kot potopis.
lp
Zvone, hvala za pojasnilo iz prve roke.
Imam še eno vprašanje zate, bolj povezano z osnovno temo.
Irian Jaya ali Zahodna Papua?
Vidim, da se večina še vedno krčevito oklepa imena Irian Jaya, pri tebi pa sem nekje že zasledil omembo, sicer v oklepaju, “po novem Zahodna Papua”.
Zadnja sprememba (09-02-04 17:56)
Po čem sodiš, da naj ne bi razumel tvojega zadnjega mnenja? A po tem, da po 20 urah še vedno nisem odgovoril nanj?
Obsojanje ali mnenje, vnaprejšnje ožigosanje in izločanje določenih kategorij ljudi pač nima s strpnostjo NIČ skupnega. Končno tudi o blondinkah kroži mnogo stereotipnih “resnic”, ……
Mislim, da je popolnoma neproduktivno ugotavljati pravico do izmenjave mnenj. Če bi imeli vsi popolnoma enako mnenje se tako ne bi imeli o čem pogovarjati.
Zadnja sprememba (10-02-04 09:49)
Wejki Wejki – sedaj ga pa že res malo mim sekate, kaj je mnenje kaj je to in blablablabla. Če mate preveč energije pojdite rajši smučat madonca – preverjeno učinkuje in se ti zvečer ne da več premišljevati o brezveznih zadevah … Uh govoril sem :)))) ( he he pa rajši na svet glejte z veselimi očmi, potem ne boste videli samo črnih stvari, je veliko lepše )
Ej tole v parih mu pa rada verjamem… jaz sem šla jadrat s parom, ki je na jadranju “ugotovil” da so v trikotniku, najhuje je bilo to, da je bil tretji kot na sosednji jadrnici. Za popenit..samo sedem dni smo bili skupaj, ampak VSI smo mislili, da bomo ponoreli. Sama pa vem, da ne grem nikako več sama brez partnerja, predolgo sem potovala sama in tega imam sedaj dost! Na žalost pa njega regije z malarijo ne bodo nikoli videle… športnik pač… posledično mene tudi ne!
Forum je zaprt za komentiranje.