In že smo pri decembrskem branju
Jaz se pri ‘žiriranju’ še nisem premaknila naprej od številke ena – seveda zato, ker je vse, kar me zanima, izposojeno. Zadnji teden so se na meniju tako znašli One for my Baby (Tony Parsons) – pričakovala sem kaj bolj udarnega in ciničnega v stilu Nicka Hornbyja, dobila pa bolj ali manj solzivko, Depra (Renata Ažman) – odlično napisan in zelo iskren dnevnik manične depresivke, ki ga priporočam levo in desno, in Mogoče nikoli (Evald Flisar), o kateri kaj več, ko preberem. Za zdaj močno vleče!
Aja, Depra da je kul? Super! Končno …
Imam namreč precejšen odpor do knjig, v katerih se (navadno) avtorice namenijo opisovati svoje trpljenje (knjige tipa: Živa zažgana, Živa pokopana, Živa kamenjana, Živa zaklana, Živa utopljena …).
To pogosto velja tudi za dela, ki opisujejo raznovrstne “boje” z bolj ali manj usodnimi boleznimi. Navadno se izkaže, da gre zgolj in samo za avtoterapevtske podvige, ki si zaslužijo vse priznanje. Vseeno bi bilo v večini primerov bolje, če bi jih avtorji zadržali na disku ali pa morda natisnili v nekaj deset izvodih ter podarili prijateljem in sotrpinom.
Si bom ogledala Depro – res me veseli, da je nekdo napisal dobro tovrstno knjigo, z veseljem jo bom čekirala.
Miha Mazzini: Trenutki spoznanja
Splošni vtis je zelo dober. Knjigo sem pogoltnila, čeprav bi si zaslužila bolj zložno branje.
Najpogostejše sodobno občutje – tesnoba in/ali panika – ponujeno v vseh možnih pojavnih oblikah.
Sicer načelno rad prebiram Mazzinija, a Trenutki spoznanja mi niso sedli. Dobil sem občutek, da je pisal na nekakšno psioanalitično šablon-podlogo nalepil sebi značilno pisanje. Večina zgodb mi je zato delovala neprepričljivo. Kot nasprotje takega pisanja naj navedem Drobtinice, (zame) njegovo najboljše delo, kjer bralec dobi občutek, da pisec suvereno obvlada snov zgodbe. Oz. o tem sploh ne razmišljaš, ker enostavno “padeš noter”.
Eh, je tole razumljivo 🙂 ?
Nisem ravno človek, ki bi veliko zahajal na forume, ki jih je malo morje in tudi na tegale ne. Vendar mi je znanka, ki občasno bere tale forum, omenila post Katje 10 (z dne 18.12.):
“Imam precejšen odpor do knjig, v katerih se avtorice namenijo opisovati svoje trpljenje. To pogosto velja tudi za dela, ki opisujejo raznovrstne boje z bolj ali manj usodnimi boleznimi. Navadno se izkaže, da gre zgolj in samo za avtoterapevtske podvige, ki si zaslužijo priznanje. vseeno bi bilo v večini primerov bolje, če bi jih avtorji zadržali na disku ali pa morda natisnili v nekaj deset izvodih ter jih podarili prijateljem in znancem.”
Tu naj povem, da sem tudi sama napisala in izdala knjigo takšne zvrsti.
Gospa Katja 10, za koga se pa vi imate, da si dovolite biti pametni o tem, ali naj nekdo izda svojo knjigo ali ne, oziroma če že, naj jo natisne v nekaj malega izvodih in podari prijateljem in znancem. To je odločitev tega človeka in se vas ne tiče. Ljudje se sami odločamo, kaj bomo brali in česa ne. Vi takih knjig ne berete – okej. Tudi jaz ne berem tistega, kar me odbija, in tudi drugi ljudje zagotovo ne. Nismo vsi ljudje enaki, za knjige imamo svoj okus. Eni radi berejo fantastiko, drugi zgodbe, ki jih piše življenje, tretji ljubezenske limonade, itd. Jaz na primer ne maram kriminalk in tudi ljubezenskih zadev ne, in jih zato ne berem. Toda so ljudje, ki najraje berejo ravno to zvrst. In naj pač berejo, če jih zanima in jim je to v redu.
Zmotila me je tudi ta vaša nalepka “avtoterapevtsk”. Morda pa se tudi vi, Katja 10, avtoterapirate s tem, ko dnevno objavljate svoja dragocena mnenja na tem forumu (kolikor sem videla, ste tozadevno strašno plodni). Tudi tako se ljudje terapirajo – da pišejo in objavljajo v dnevnih odmerkih, ker se jim morebiti zdi, da bi bili drugi brez njihovih veleumnih mnenj, ocen, misli, itd čisto izgubljeni in se ne bi znali orientirati. Se mi je po preletu postov na tem forumu zazdelo, da ste nekoliko preveč vase zagledani. Da je “potrebno, kvalitetno, dobro, itd, itd” samo tisto, kar vi tako ocenite. Po vašem se naj bi tiskalo in objavljalo samo to, čemur vi date kljukico. Tisto, kar zanima mnoge druge (vam osebno pa “ne sede”), pa naj bi ostalo na diskih ali kvečjemu med prijatelji.
Da, da, saj vem, to je samo vaše mnenje.
@nelanela,če že sami zagovarjate svobodo okusov, pustite drugim tudi svobodo mnenj.
No, če ste že spisali knjigo, nelanela, bi pa že morali vedeti, da vsega, kar je nekje zapisano, pač ne gre brati dobesedno. Katja je, vsaj jaz sem tako prebrala njen zapis, ki ga citirate, želela reči le, da so tovrstne knjige namenjene/primerne/zanimive ožjemu krogu ljudi in jih povprečen Knjižni molj le redko vzame v roke. In to je vse. Zapikovati se v en stavek je, najmanj, pikolovsko. Ustvarjati si mnenje o nekom na podlagi preleta njegovih zapisov na forumu pa, najmanj, butasto. Da pa s(m)o vsi, ki preveč visismo na kakšnem forumu, svojevrstni pacienti, pa po mojem itak ni sporno :-).
Morda samo nekaj o forumu in našem življenju na njem: Molji so prostor za prijateljsko druženje vseh, ki imamo radi knjige in ki o njih radi klepetamo na oseben, neobremenjen način. Ne verjamem pa, da je tukaj kdo, ki misli, da tehtnost njegove sodbe vsaj približno dosega objektivnost etablirane kritike, recimo Valentine Smej Novak, ki v Delovi prilogi Kult ocenjuje knjige založbe Vale-Novak.
Ne vem, no, za recimo Ecov Skrivnostni plamen kraljice Loane lahko kar copy-pastam Katjino kritiko, pa čeprav ne gre za bolezen, temveč za obračun s svojo psiho in otroštvom:
“Imam precejšen odpor do knjig, v katerih se avtorice namenijo opisovati svoje trpljenje. To pogosto velja tudi za dela, ki opisujejo raznovrstne boje z bolj ali manj usodnimi boleznimi. Navadno se izkaže, da gre zgolj in samo za avtoterapevtske podvige, ki si zaslužijo priznanje. vseeno bi bilo v večini primerov bolje, če bi jih avtorji zadržali na disku ali pa morda natisnili v nekaj deset izvodih ter jih podarili prijateljem in znancem.”
In vem, da to ne prodaji ne Umbertovemu egu ne bo škodilo.
Nekaj časa sem razmišljala, ali naj odpišem ali ne, a sem se naposled odločila, tudi zato, ker res ne gre, da bi se s tem, ko so vam nekateri somolji že odgovorili, temu izognila jaz.
Omenila sem, da se veselim branja Depre (mnenja knjižne moljice, ki jo je pohvalila, zelo cenim), in da sem vesela vsake tovrstne dobre knjige. Toda od teh, ki sem jih prebrala (vse so bile tuje, torej nikakor nisem napadala ne vas in ne vašega dela), je bil precejšen delež takšnih, ki jih odlikujeta predvsem dokumentarna, spodbudna, ozaveščevalna … torej družbena vrednost in poslanstvo. To je dragoceno, tega ne oporekam. Le nekaj med njimi pa me je pritegnilo, kot pritegne “navadna” zanimiva knjiga, torej v tolikšni meri, da sem jih z veseljem prebrala, ker so bile tudi spretno napisane, ker me je avtorica/avtor prepričal, ker je znal svojo izkušnjo preliti in oblikovati tako, da se človek potopi v zgodbo … skratka, da je bila knjiga precej več kot oseben dnevnik. (Pritegnil me je npr. Robec Brigitte Kronauer, ki bolezen nežno, a obenem silovito vplete v roman o samoti, ne vem pa, ali gre za avtoričino osebno izkušnjo.)
Mnogim od teh del bi pomagalo že to, da bi imela za seboj pozornega urednika. To nikakor ni krivda avtorjev, ampak dejstva, da ta dela pogosto izhajajo pri založbah, v katerih uredniki opravljajo več funkcij, zaradi česar se ne morejo dovolj posvetiti uredniškemu delu.
Kljub temu za vse knjige, ne glede na zvrst, veljajo nekakšna merila, pa naj gre za kriminalko, ljubezensko zgodbo, zgodbo o boleči življenjski izkušnji, potopis, poezijo, eseje, karkoli že. Zato so na svetu uredniki, ki opravijo izbor in po potrebi besedilo uredijo tako, da je primerno za objavo. Sicer bi založbe izdale vsak rokopis, ki bi prišel do njih, uredniški poklic pa ne bi obstajal. (Ne vem, kakšen odstotek rokopisov, ki pridejo na uredniške mize, ugleda luč sveta, vendar domnevam, da ni prav visok.)
Da, morda gre tudi pri meni za avtoterapijo, kdo ve, tudi sama imam kronično bolezen, ki me v življenju precej ovira. Ker sem zaradi nje manj mobilna, ker hodim ven manj kot drugi in ker mi povzroča nekatere težave, sem bolj vezana na dom. In zaradi tega več sodelujem na tem forumu. Čisto možno.
In zakaj še toliko pisarim tule? Ker je ta forum namenjen natanko temu, ker je s knjigami povezan moj poklic, ker sem knjižni molj.
Evo, par vtisov o Mogoče nikoli, kajti to si knjiga nedvomno zasluži. Še po skoraj tednu dni mi odzvanja v glavi, kar se mi ne dogaja ravno pogosto.
Gre za zgodbo štirinajstletne Miljane z možgansko motnjo (afazijo), zaradi katere ima težave z jezikom in spominom. Moja prva misel je bila narativna bližnjica a la Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, pri kateri si avtor zaradi tako ali drugače omejenega pripovedovalca prihrani nekaj fabulativnega in stilističnega garanja. Čeprav se tudi po koncu nisem otresla občutka, da Flisarjevega romana brez Haddonovega ne bi bilo, pa Mogoče nikoli nikakor ni kakšna kopija, bognedaj plagiat. Dani vzorec maksimalno razvije v svojo korist in poda prepričljivo, večplastno, še kako ganljivo zgodbo brez sentimentalne navlake. Ki poleg vsega še potegne, da je kaj. Kot sem že rekla – po petih prebranih moj absolutni favorit za naslednjega kresnika.
Ja, mislim, da je bolje, če knjig kandidatk ne komentiramo, dokler ne pridemo do podelitve, da ne bomo s svojimi vtisi nehote vplivali na druge.
Resda smo žirantski amaterji, ampak malo “resnosti” pa mora biti, če hočemo, da bo “nagrada” imela kakšno težo in ugled v javnosti doma “a i šire”, ne? 😉 Po podelitvi pa lahko odpremo novo temo in se razpisujemo do nezavesti …