In že smo pri decembrskem branju
Po mlačnem krimiću sem se lotila prve od pridobitev zapravljanja s knjižnega sejma. Gre za novo delo Borisa Dežulovića Poglavnikova bakterija, ki tokrat prinaša zgodbe.
BD me ni razočaral, saj se knjiga ponaša z vsem, zaradi česar imam(o) Dežulovića radi, še več: vsaj meni se zdi, da je v pisanju zgodb celo boljši kot v “večji” formi, da je zgodbarjenje njegova močna plat.
Pri Christkindu me je namreč blago motila ena sama, pzp. oblikovna stvar: kar nekajkrat me je prešinilo, da gre kljub nekakšni okvirni zgodbi prej za množico prepletenih skic in kratkih zgodbic kot za roman. Oziroma da je prav to tkivo tisto, kar je v knjigi najmočnejše: miniaturke iz otoškega življenja. No, tokrat se je BD odločil za zgodbe – in zdi se mi, da je knjiga zadetek.
Drvim nadaljevat z branjem … in že zdaj priporočam.
@ElaS: Šolski zvezek je prvi del trilogije; ostala dva dela pri nas nista izšla, sta pa na voljo v angleščini. Sicer pa je pravkar izšla še ena njena knjiga, in sicer pod naslovom Vseeno je – Včeraj.
Undset: Povest o Vigaljotu in Vigdis.
Skop, realističen slog. V bistvu tragična zgodba o divjih časih severa. Časih, ko je nekdo za umor plačal globo – ali pa še to ne. Zgodba me je prizadela, preveč smrti je v njej. Ne morem se odločiti, ali bi jo označila za dobro ali za slabo. Rečem pa lahko, da je verjetno ne bom več kdaj prebrala.
Mestoma je prevod okoren (Janko Moder).
K.
Končala slavno Gradišnikovo trilogijo. Samoanaliza in analiza odnosa med protagonistoma je vseskozi ostala dolgovezna in monotona, zato sem po prvih stotih straneh te dele preskakovala (kadar pa sem že kaj prebrala, se mi je zdelo, da se vrtita okrog povsem istih problemov in vprašanj kot pred 100, 200 ali 300 stranmi). Zdeli so se mi kot terapevtsko pisanje, ki branju pravzaprav niti ni namenjeno. Bolj zanimivi so bili dogodki iz družinske zgodovine, kjer pa se je pripovedovalec prevečkrat skril za obliko nekakšnega predavanja in s tem vse skupaj spet stilistično okrnil. Skratka, kombinacija terapevtskega in dokumentarnega, ki mene pušča hladno. In ne, še zdaleč ne dogodek leta.
@Oja: ma prav čakala sem na tvojo oceno knjige. Tud meni se zdi knjiga preveč terapevtsko naravnana, da bi jo lahko prebrala do konca (kaj šele preostala dva dela), pa čeprav so mi blizu junaki in junakinje, ki nekaj iščejo, mrcvarijo sebe in okolico…tu pa ni in ni šlo. Nikakor se nisem znebila občutka, da je knjiga namenjena sama sebi in pa avtorju. Tako sem prebrala samo prvi del, skoraj do konca, ostala dva pa sem vrnila brez slabe vesti – nedotaknjena.
Ja, Mitzie, me veseli, čeprav se mi spet enkrat zdi, da sem se nekam zaštrikala. Uglednega kritika iz mene ne bo. 🙂 Vsekakor bom imela oči na pecljih za še kakšno mnenje (proxima, narod pamti :)).
Prva decembrska knjiga je bilo sicer Olje na balkonu (vtisi pod ustrezno temo), zdaj pa sem začela z romanom Beli kralj mladega madžarskega pisatelja Gyorgyja Dragomana (ki sem ga imela čast tudi osebno spoznati, zato sem po knjigi planila s toliko večjim zanimanjem). Opis svinčenega totalitarizma skozi oči enajstletnika – za zdaj hudo močno!
@Oja: se nisem koncala, zaenkrat imam pa mesane obcutke – se najbolj me moti neenakomeren tonus pripovedi (jaz je ne morem brati drugace, kot da skacem sem in tja, zato se mi tudi tako vlece). Kot leposlovno delo se mi ne zdi kaj prida, vendar me tudi prej Gradisnikova daljsa avtorska dela nikoli niso prav zagrabila – ceprav je za moj okus cudovit prevajalec in pisec tistih zadev, ki jih je vcasih objavljala Sobotna priloga na zadnji strani, pa ne vem, ali bi jim rekla kolumna, kratka zgodba ali esej. (Kot tudi Dusan Keber, na primer). (BTW, oce Gradisnik je dobil Presernovo nagrado za zivljenjsko delo – sem se temeljito ustrasila, da je kaj resno bolan.) Skratka, v majhnih dozah je duhovit, v velikih pa posiljen.
Po drugi strani pa izide v Sloveniji kup psiholoskih prirocnikov za samopomoc, v glavnem gre za prevode ameriskih izvirnikov, torej izhajajo iz terena, kjer je dinamika druzinskih in/ali partnerskih odnosov zelo drugacna od nasih – RVK se mi pa zdi v tem pogledu, hm, ne vem cisto dobro, kako naj se izrazim – avtohtona, dovolj globoka in tudi tehtna hkrati, da jo je vredno prebrat vsaj kot iztocnico za nadaljnje razmisljanje (na tem podrocju nismo nikoli dovolj pametni). (me sicer prav zanima, kako se bo posipal s pepelom cez 20 let, ko bosta bakica in oce NLBU – ne glede na to, kako ga ima Rugelj za enega od dveh, pri katerem je njegova terapevtska metoda uspela, imam vtis, da gre vseeno za work in progress..:))))
Bom dokoncno povedala, ko bom prisla res do konca..:)))))
lp, proxima
Ajoj, Proxima, močna je tale glede Gradišnika Sr. :)) No, mene vsekakor veseli, da jo je po sedmih laških letih (pa še to sem prebrala, sama bi mislila, da prvič) dobil prevajalec. Pripustiti zraven še ‘mladince’ in ilustratorje bi bila tudi dobra praksa. Drugače pa hvala za izčrpnost, tisto o avtohtonosti mi je všeč. Glede slavne metode sem pa istih misli kot ti. In še nekaj – kaj je NLBU? Brainstorming nič ne vrže. :)))
>BTW, oče Gradišnik je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo …
Ja, kot so lani na društvu književnih prevajalcev pripravljali slovesnost Janku Modru.
Glasbena točka je bil pa Mozartov Rekviem, ki ga g. Moder seveda ni dočakal. Kaže, da gre res za malo nevarno muziko, je ni preveč za uporabljat – ziher je ziher.
Proxima, če se jaz kaj razumem na Gradišnik family, je Bakica že en čas NLBU. Je bilo pa meni ravno razčiščevanje odnosov z njo najboljši del knjige.
Sicer me pa veseli, da je večina mnenj o knjigi RVK precej identična mojemu. Malo me je skrbelo, ker nisem razpoznala/razumela veličine tega dogodka leta ;-).
Enkrat sem pridrvel v Konzorcij in ves navdušen našel nov roman Andree Levy, a se je na poti domov avtorica zlobno spremenila v Andreo Lee :-))) Skratka, končal sem z romanom Lost Hearts in Italy, ki sem ga za kazen moral prebrati.
Vse skupaj izgleda kot navaden ljubić (naslovnica pove vse: http://www.amazon.co.uk/Lost-Hearts-Italy-Andrea-Lee/dp/0007172877/ref=pd_bbs_sr_1?ie=UTF8&s=books&qid=1196850993&sr=8-1), a je stvar še kar solidna. Standardni ljubezenski trikotnik med atraktivno Miro, industrialcem Zeninom in expat biznismenom Nickom, ki je v prostem času tudi Mirin mož. V trikotniku vsi izgubljajo, in to vsak na svoj način. Struktura je za ljubić pravzaprav nenavadna; vsako poglavje ima enega izmed treh govorcev, razdeljeno pa je na sedanjost, preteklost in pogled naključne vpletene osebe. Zgodbi manjka zgodba, in tega ne more nadoknaditi še tako natančno seciranje vpletenih osebkov. Solidno za žanr.
Drugače pa s smrkljama berem Harryja Potterja. (A je že kdo bral? ROFL) Branje z otroki je bistveno boljše, kot se ga spomnim, ko sem se sam samcat prebijal skozi prve tri dele in omagal. Celo štiriletnica, ki se ne pridruži vedno, omenja Hagrida in Mrlakensteina.
Hehe, Toro, dobra je tale. Kot bi te nekakšen zloben škrat hotel pripraviti do tega, da prebereš še kakšen ljubič. :))) No, mene kljub solidnosti ne mika.
Pri Belem kralju, ki ga trenutno berem, sem po dolgih letih naletela na ‘knjigo, ki pusti slab okus’, kot smo ta pojav imenovali v temi izpred mesecev. Kljub temu, da bi roman mirno požegnala kot vrhunski, je vsa neverjetna brutalnost, ki jo opisuje, za moje živce preveč. Če ga bom zmogla, ga bom kvečjemu s preskoki hudih scen – pa še za to se sprašujem, če je sploh smiselno.
Morda se bom potolažila s kakšno Elizabeth George – umori v hardkor detektivkah so pravi balzam za dušo.:)) Ali pa se bom lotila žirantskega dela za naše Molje, kar je tudi dobra protiutež.
>Kot bi te nekakšen zloben škrat hotel pripraviti do tega, da prebereš še kakšen ljubič. :)))
@Toro: Natanko to – da se boš pripravil na “domače branje”, ki te čaka za moljevsko glasovanje.
@Katja10: v bistvu sem se hotel hinavsko potuhniti in se še naprej v velikem loku izogniti slovenskim avtorjem … Razen Visokih pet, morda. Sem zadnjič poskusil z Gazvodo, pa mi je začetno navdušenje naglo usahnilo.
@Toro: Saj lahko nekaj knjig začneš in jih odložiš z 0 točkami, če res ne bo šlo drugače. 😉
Sicer pa končujem Jergovićevo knjigo Drugi poljubac Gite Danon, kratke zgodbe. Delo je kot nalašč za večerno branje, pa ne zato, ker bi zgodbe človeka s svojo dolgočasnostjo uspavale, ampak ker jih odlikuje čudovita, nekako počasna sanjavost. Jergović je definitivno zgodbar, tu ni vprašanja. Mljask.
Evo, mislim, da je čas, da se izprsim tudi za december:
G. Hauptman: Iščem impotentnega moža
A. Kristof: Šolski zvzek
N. Omahen: Spremembe spremembe
M. Hoffman: Mesto cvetja (tretji del trilogije)
ad 1) Ker sem pred kakim letom prebrala Samo mrtev moški je dober moški od iste pisateljice, sem ves čas pričakovala, da bo izpadlo, da je tole kriminalka in da je vse skupaj nek nateg. Tako sem bila prijetno presenečena, ko je bil konec čisto pocukran; pa mi točno to sedlo, ampak sem bila vseeno ves čas branja v neki napetosti: zdaj pa bo, zdaj pa bo! 🙂
ad 2) Kot ste že drugi povedali, zelo drugačna knjiga, ampak za prebrati. Ene parkrat sem jo morala odložiti ‘v zamrzovalnik’, pa sem jo vseeno zvozila do konca. V redu.
ad 3) Odlično, sedi pet! To pa res! Popolnoma sem uživala v branju te mladinske knjige, ki me je še najbolj spominjala na japonske anime žajfnice, ki sem jih v mladosti tako rada gledala na italijanski televiziji. Všeč mi je, da je vsako poglavje napisano z vidika druge glavne osebe, kar nam jih dosti bolj približa, kot če bi bilo pisano samo v tretju osebi. Kakorkoli, nekaj za mojo dušico ljubiteljice mladinskega leposlovja, pa nič zateženih zapletov, kar v času otroških viroz in posledično bolniških prav paše.
ad 4) zadnje čase se veliko piše popotovanjih med svetovi (prvi dve knjigi sem tudi prebrala), ali pa sem jaz tista, ki je veliko takih knjig prebrala. Kar se mene tiče, je pri tej knjigi malo preveč preskakovanja med ‘kadri’, je pa res, da so vedno na pravem mestu; je pa sama pisateljica naredila kar nekaj napak – nekaj nedosledij v zgodbi;
Tako je torej z mano, zdaj me čaka Kratka zgodovina traktorjev v Ukrajinščini.
Prebrala Buda ne potrebuje diete Lene Kramp – nevedna sem mislila, da je izšla šele letos in da torej pride v poštev za zlatega molja …
Eh, spomini na mladost, preživeto v socializmu, vse skupaj vpeto v chick-lit okvir. Zgodba zajema obdobje od kakega drugega razreda osnovne šole pa do odraslosti – junakinja pa ves čas razmišlja povsem enako, na enaki ravni. Tako je na trenutke za drugi razred osnovne šole prezrela ali povsem nezrela za gimnazijko, kaj šele za odraslo arhitektko. To strašno moti.
Pisava je sicer spretna, ampak kaj, ko je jezikovno izgubljena v času – najbolj, ko gre za sleng. Tako uporablja kup predpotopnih izrazov, za katere človek komaj ugane, kaj naj bi opisovali, obenem pa tudi takšne novejšega datuma. Rezultat je vsekakor dodatna zmeda.
Če vse seštejem in odštejem, gre za knjigico za en večer, berljiva je, ampak to je pretežno vse. Za dame s premalo samozaupanja.