In že je tu branje v avgustu …
V obdobju nekakšne sitnobe, ko mi skoraj nobena knjiga ne sede, se tolažim z zapolnjevanjem lukenj, ko gre za klasike s področja krimičev.
Tako sem prebrala Ripleyja pod rušo Patricie Highsmith. Serija z Ripleyjem ni ravno moj najljubši del njenega opusa, zato sem tudi to prebrala bolj iz “izobraževalnih namenov”. Ne vem, Edithin dnevnik se mi še vedno zdi njeno najboljše delo.
Podobno, Katja10, podobno …
bil sem včeraj v konzorciju in pokupil vse, kar so imeli colina dexterja (an inspector morse mistery – pan books) ker se mi zdi tako klasičen, da sodi v domačo knjižnico in ker je zbirka tako enkratno oblikovana.
in nisem si mogel kaj in kupil tudi eno agatho – dumb witness v faksimile izdaji – knjiga, krasna na pogled in otip.
in zdaj to berem
ter razmišljam, da ne bom nikoli segal po elektronskih knjigah, vsaj leposlovnih ne.
No, torej, če se ne “pofočkam”, me boste imeli na sumu, da letos sploh nisem dopustovala. 🙂 Ker se že nekaj let zapovrstjo kampiramo v istem kraju, moram najprej omeniti detajl, neposredno povezan z branjem: novo klop v senci starega borovca, tik ob obali. Dovolj veliko (da na počez sedeš nanjo), z betonskima držaloma (kamor lepo parkiraš skodelico). Vsekakor: ena redkih, pohvalnih novosti.
Morda je bil razgled na otoke tisti, ki je na trenutke (zlasti v zgodnjih, mirnih jutrih, ko pubertetice še spijo) pritegnil pogled. Ali toliko življenja, ki ga opaziš okoli sebe, brez da bi v njem sodeloval … Najprej dva upokojenca, ki živeč v drugi dimenziji strmita v šahovnico, na kateri je nekaj črnih in le ena bela figura. Ko naslednjič pogledam v njun konec, je postavitev spet skoraj popolna. Čez čas pa jezno prerekanje, frčanje brisače po zraku – ki ga prekine eden od njiju, molče pospravi šahovnico in protestno odkoraka čez travnik proti naselju. Drugi še kake četrt ure mulasto prekrižanih rok strmi v morje – in najbrž študira, če se le ni prenaglil …
Sta me spomnila na tisti film Grumpy old men (v prevodu Stare sablje) , kjer sta igrala Jack Lemmon in Walter Matthau. Obstaja kakšna podobna knjiga?
P.S.
Da še na hitro ponovim že večkrat napisano tukaj gor in izpustim vse tisto, kar je po branju nekako “šlo mimo” (vključno s kupčkom mladinske literature, pri kateri sem ob naslednjem primerku pozabila, kaj se je dogajalo v prejšnjem; hm, najbrž kombinacija “prazne glave” in iskanja “nečesa več”…):
Eva Menasse: Vienna (se mi ni uspavalno brala)
Allison Pearson: Le kako ji to uspe (z radostjo, da le še ne funkcioniram čisto tako; a pri vsej zmešnjavi je na trenutke tudi mene ganila)
Feri Lainšček: Nedotakljivi (pri njem vedno najdem kaj zase).
Hočevar – Šolen z Brega, Porkasvet. Po vseh hvalah, ki sem jih slišala, sem bila razočarana. Šolna sem odložila nekje na polovici, Porkasvet pa, morda pod vtisom prejšnje knjige, že po nekaj straneh. Težko prebavljam ljubljanščino in pa brezvezne tujke, še težje pa spakedrala, ki si samo želijo biti tujke. Zdi se mi, da bo to krivo, da mi knjigi nista bili všeč. Vsebina je bila ob tem postranskega pomena. Morda moja napaka, a na vsebino se nisem uspela osredotočiti.
Lenardič – Še večji Gatsby, Moje ženske. Rahlo do zmerno zmešane zgodbice, črni humor. Kar prijetno branje, čeprav me nekaj ni čisto “potegnilo not”.
Maj- Demon iz gozda. Luštna, zelo lepo napisana, čeprav mladinska. Padla sem not in ne morem ven. Ko se moram ločiti od te knjige, se moram najprej z njo pošteno treščiti po buči, da mi uspe.
Ne zapusti me nikdar (Ishiguro). Se kar strinjam z vsem, kar je o tej zgodbi napisal Toro. Začetek je kar malo servilen in če človek ne bi vedel, da gre za dokaj brano knjigo, bi lahko še obupal. Potem pa padeš v zgodbo, tekoče napisano, nabito s čustvi, ki pa se plehkosti niti ne približajo. Ne le ena bolj nenavadnih zgodb kot takih, temveč tudi ena najbolj nenanavadno obdelanih “velikih” tematik (etike) našega časa. Priporočam. Zelo.
@Toro; Dvojčici je moja najljubša knjiga. Za vedno.
@Katja10, v podobni fazi sem, v zelo podobni. Ripleya sem imela v rokah že pred časom in mi ni šlo…
Andrea Camilleri in njegov Montalbano pa me tako navdušujeta, da čakam naslednji primer. Pravkar sem na dušek prebrala tretjega; Tat malic.
Ker pa je bera krimičev v naši knjižnici bolj slaba, se za spomin na morje tolažim z Matetom Dolencem v Ozvezdje Jadran…
Prebrala Druga stran zgodbe od Marian Keyes (avtorica Sušija za začetnike). Čisto v redu napisano, zelo podobno Sušiju za začetnike, chic-lit pač, ampak hudo predolgo (več kot 600 strani). Isto bi se dalo povedati na 300 straneh, pa bi roman kvečjemu pridobil.
Sedaj se lotevam Naslednjega gena (Crichton). Spet en špeh 🙁 Med dopustom mi je šlo branje precej hitreje, tako da me sedaj predebele knjige precej odvračajo.
Joseph Kanon: Good German
Še vedno se zdravim s crime & spy knjigami … Špehec, katerega ozadje je sesuti Berlin tik po vojni, natančneje v času Potsdamske konference, pa tekmovanje Rusov in ZDA za vrhunske nemške znanstvenike.
Sicer pa je ena od ključnih tem – krivda v vseh možnih oblikah, ki se kaže v vseh možnih odtenkih sivine, spet drugič kot izrazito črno-bela.
Do tod vse lepo in prav, vendar je osnovna zgodba za moj okus pretirano začinjena z več kot sentimentalno, da ne rečem patetično ljubezensko štorijo glavnega lika (ameriški novinar) in njegove nemške najdražje – surprise, surprise – soproge enega od zgoraj omenjenih znanstvenikov. Sicer pa se zadevščina lepo bere.
@Toro, Titija: >Dvojčici je moja najljubša knjiga. Za vedno.
Meni je iz “Kästnerjevega obdobja” najbolj ostala v spominu knjiga Emil in detektivi. In iz istega časa še Pozor, črna marela! Adama Bahdaja.
(Ničkolikokrat prebrano press)
Celine Curiol: Nemi glas
Ma, knjiga pzp. ni slaba, o punci, zaposleni na železniški postaji kot “napovedovalka” prihodov in odhodov vlakov – toda to je skoraj edina zanimiva podrobnost te knjige. Saj je lepo napisana in vse, ampak najbrž je nisem “kompatibilna” s to knjigo, saj me je eno figo brigalo, kaj si junakinja misli ali počne, zato sem jo po polovici opustila.
Naposled namreč ne preberem več do konca knjig, ki mi niso všeč. Opazila sem, da nas je kar precej, ki smo dolgo menili, da je to nekakšna sveta dolžnost in se tega le stežka odvadili.
Sploh sem pa v enem krimiču zasledila zanimivo pravilo o teh zadevah. Ker imaš kot smrkavec pred sabo še veliko let, kot starčku pa se ti pri branju že malo “mudi”, gre pravilo takole: Od 100 odštej svojo starost. Dobljeno število je število strani, ki jih daš knjigi, da se “izkaže”, preden nehaš z njo po nepotrebnem zapravljati čas.