In že je tu branje v avgustu …
Pozabila sem omeniti že julija prebrani Maierjev Binkoštni torek …
Knjiga je kar fajn, ima en tak klasičen nemški šmek, malo me tudi spominja na krepko polikanega, vljudnejšega Thomasa Bernharda. No, užitek je trajal nekako do polovice, potem pa me je počasi minevalo – kot pri kar veliko sicer okej filmih & knjigah, se mi je zazdelo, da bi bila stvar znatno močnejša, če bi se avtor malo obrzdal pri dolžini.
Liza Marklund – Paradiž
saj se kar prebere, a, kot rečeno zgoraj, bi bilo močnejše, če bi se avtorica malo brzdala pri dolžini.
Ob takem večkrat pomislim na nasvet, ki se mi je v zadnjem času močno vtisnil v spomin, in sicer, da bi naj vsaka beseda, vsak stavek, brez katerega bi zgodba tako vsebinsko kot po občutku nič ne izgubljala, moral ven iz nje.
Še vedno in počasi ter z neizmernim užitkom si počasi doziram Zlato Petra Greenawaya (Katja10-čestitke!).
ostalo ni omembe vredno.
@Pilgrim: Jap. Nič nimam proti debelemu Le Carreju ali Deightonu, skratka pri avtorjih, ki so preprosto dobri pisatelji, ne pa štancarji. Najhuje je, če avtor zaradi dodajanja, kao, lokalnega šmeka, na veliko opisuje vsak prometni zamašek, stavbe pa, kot da bi bil arhitekt na ekskurziji … Največkrat samo očitno nabiranje strani. Nič pa nimam proti zanimivemu razmišljanju, kakemu dobremu štosu, whatever.
Ja, pa hvala za čestitke, me veseli, da uživaš – ampak te bolj veljajo avtorju. Ko mi je zadevo ponudil in sem prebrala prvih nekaj zgodb, sem se čisto nakurila in napadala urednike, dokler se me le niso usmilili pri Sanjah 😉 Še to: faktografske napake, ki jih boš opazil, so namerne, saj je PG hotel s tem poudariti nezanesljivost človekovega zgodovinskega spomina.
@K10: A potem je prevod Torka res tako zahteven in bleščeč, kot naj bi bil?
Jaz sem bila konec prejšnjega in začetek tega meseca zvesta Jergoviću (stavim nanj kot na naslednjega Nobelovca iz te regije). Ruta Tannenbaum, roman o judovski otroški zvezdi ob izbruhu druge vojne v Zagrebu, seveda ima svetle trenutke, me pa ni tako navdušil kot nekatere druge Miljenkove knjige. Sledila je še zbirka esejev Naci bonton, ki je bila sicer precej zahtevno branje (v čisto kulturološkem smislu, saj mnogih opisanih dogodkov nisem poznala), je pa dobro obudila tesnobnost totalitarne Hrvaške v devetdesetih.
Zdaj sem pri luštni humorni zadevi Tonyja Hawksa Playing Moldovans at Tennis. Prileže se.
@Oja: Ob branju Binkoštnega torka nisem ravno pomislila, uau, kakšen prevod!, ali pa, uf, tole je moralo biti pa res težko. Vse je okej, ampak prepričana sem, da je v zadnjih dveh letih (ne vem, za koliko nazaj gleda žirija za Sovretove nagrade) zagotovo izšlo nekaj del, pri katerih človek prej pomisli, “to bi bilo pa res za sovretovo”. Kaj jaz vem.
BTW, včasih se mi kar “zasmili” kak prevajalec, ki naredi sijajen prevod, pa knjiga/avtor nekako ni dovolj znamenit ali “hoch”, da bi sploh prišel v poštev za nagrado.
Če smo pri novejših knjigah in pri nemščini, se mi je zdel zanimivejši prevod Vienne – knjiga je nemara “lažja”, avtorica manj sloveča … Ampak prevajalkin (Amalija Maček) prispevek me je bolj opozoril nase. Čeprav v nobenem od omenjenih primerov nisem brala izvirnika, sem prepričana, da je bil prevajalkin prispevek ogromen. branje Vienne brez njene spretnosti pa veliko manj zanimivo početje.
Podoben primer je bila pred časom Foerjeva knjiga Vse je razsvetljeno – Alenka Saje Moder je delo opravila res bleščeče, vendar nekako dvomim, da bi žirija to delo sploh vzela pod drobnogled.
No, pri Binkoštnem torku sem dobila občutek solidno opravljenega dela, nisem pa padla dol.
Po prvem delu dopusta ponosno javljam, da sem prebrala:
– Fandorin (Akunin), ki mi kljub divjemu priporočanju ni bil všeč (kriminalka v stilu ruskih klasikov, ki jih ne berem),
– Ali androidi sanjajo o električnih ovcah (Dick), predloga za film Blade Runner, dobro napisano, vsebina močna, je pa čisti sci-fi, vseeno priporočam,
– Poletni sestri (Blume), poletni chic-lit, spodobno napisano, ampak bo hitro pozabljeno,
– Lučka v snegu (Shreve), zelo dobro napisano, vsebina super, spominja na Bizonjega vojščaka, ki me je navdušil nekaj let nazaj, močno priporočam,
– Levji med (Grossman), iz zbirke Miti, o Samsonu, prevod Klemen Jelinčič Boeta (zadnje čase vsenavzoč), bolj filozofsko delo, ampak izredno zanimivo, tako kot vse iz te zbirke tudi to priporočam,
– Gnezdo zla (A. Christie), sem čisto pozabila, kakšna mojstrica je Agatha Christie, zelo uživala, še posebej, ker ni ne Marplove, ne Poirota, seveda priporočam.
Lp
Nekaj poletnega branja je za mano. Najboljši vtis je naredila Rosamunde Pilcher: Speči tiger. Zgodba o dekletu, ki gre iskat očeta na mali španski otok.
Zdaj bom napadla še ostale njene knjige.
Samo da omenim, da se knjižnice počasi polnijo nazaj. Konec julija je bilo pravo opustošenje – napol prazne police.
Lp, Ela S
Izgubljeni (Devon): nekaj, kar si želi biti delo Stephena Kinga, pa ni. Se sicer hitro bere, stil ni slab, ampak zgodba, ta pa šepa. Najbolj me moti konec, ki je nedosleden in po njepotrebnem okruten, slednje pa velja tudi za preostanek knjige. Saj pri Kingu se tudi dogajajo strašne reči, ampak ima vse skupaj nek smisel, namen, neko sporočilo, tu pa je to bolj slabo.
Na polici imam novega Crichtona (Naslednji gen), en špeh od Marian Keyes (ne vem pa, če se ga bom lotila, ker sem ravno pred kratkim brala njen Suši za začetnike), Skrito kamero (Dimkovska?) in še nekaj kriminalk. Verjeto bom najprej prebrala eno od teh. Saj bi prebrala Coco Dias, pa je v naši knjižnici izposojena.
Ah, kako lep dopust! Če dovolj dolgo vztrajaš, na Pagu doživiš tudi vseskozi lepo vreme in toplo morje – za nas, ki hodimo tjakaj v začetku avgusta, se je to zgodilo že v petem poskusu. Do nirvane mi je manjkalo samo, da bi bilo v Šimunih nekaj več Italijanov z bazilikami v avtih in po možnosti bistveno manj Nemcev, udobnejši ležalniki ter morda ugotovitev, da otrok nisva nepopravljivo razvadila.
Bralno je bil dopust obarvan z najbolj seksistično literarno nagrado Orange.
Catherine O’Flynn, What Was Lost je bila na dolgem seznamu, dobila pa je tudi nagrado Costa za prvenec. Dosledno napisano zgodbo o dokaj posebni deklici, ki se igra detektivko, in njeni usodi po mojem odlikujejo predvsem različni pripovedovalci. Po drugi strani se mi je ves čas zdelo, da O’Flynnka hodi po zelo tankem robu med vrhunsko pripovedjo in osladnostjo; žal večkrat omahne preko. Solidno branje.
Patricia Wood, Lottery je bila na kratkem seznamu. Začne se z: “My name is Perry L. Crandall and I am not retarded.” Perryjev IQ je 76 in na loteriji zadene – pozor, to ni spojler! – dvanajst milijonov dolarjev. Zgodba o tem, kako se spopada z denarjem in šakali, ki krožijo okoli njega, in pri tem ne izgubi vedrine in optimizma, je neustavljiva. Nikakršen literarni presežek, temveč soliden izdelek, ki bi pri nas sodil v kakovostnejši del zbirke Kapučino. Priporočam ob napadih depresije.
Charlotte Mendelson, When We Were Bad (kratek seznam) je zgodba o židovski družini, dominantni materi, ki je rabinka, možu, njunih štirih odraslih otrocih in idili, ki jim eksplodira v rokah. Zabavno branje in za družinsko sago presenetljivo mamljivo. Konec sicer rahlo razvodeni, ampak vseeno zelo priporočam.
Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.
Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji – Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.
Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.
Kako lep dopust! Če dovolj dolgo vztrajaš, na Pagu doživiš tudi vseskozi lepo vreme in toplo morje – za nas, ki hodimo tjakaj v začetku avgusta, se je to zgodilo že v petem poskusu. Do nirvane mi je manjkalo samo, da bi bilo v Šimunih nekaj več Italijanov z bazilikami v avtih in po možnosti bistveno manj Nemcev, udobnejši ležalniki ter morda ugotovitev, da otrok nisva nepopravljivo razvadila.
Bralno je bil dopust obarvan z najbolj seksistično literarno nagrado Orange.
Catherine O’Flynn, What Was Lost je bila na dolgem seznamu, dobila pa je tudi nagrado Costa za prvenec. Dosledno napisano zgodbo o dokaj posebni deklici, ki se igra detektivko, in njeni usodi po mojem odlikujejo predvsem različni pripovedovalci. Po drugi strani se mi je ves čas zdelo, da O’Flynnka hodi po zelo tankem robu med vrhunsko pripovedjo in osladnostjo; žal večkrat omahne preko. Solidno branje.
Patricia Wood, Lottery je bila na kratkem seznamu. Začne se z: “My name is Perry L. Crandall and I am not retarded.” Perryjev IQ je 76 in na loteriji zadene – pozor, to ni spojler! – dvanajst milijonov dolarjev. Zgodba o tem, kako se spopada z denarjem in šakali, ki krožijo okoli njega, in pri tem ne izgubi vedrine in optimizma, je neustavljiva. Nikakršen literarni presežek, temveč soliden izdelek, ki bi pri nas sodil v kakovostnejši del zbirke Kapučino. Priporočam ob napadih depresije.
Charlotte Mendelson, When We Were Bad (kratek seznam) je zgodba o židovski družini, dominantni materi, ki je rabinka, možu, njunih štirih odraslih otrocih in idili, ki jim eksplodira v rokah. Zabavno branje in za družinsko sago presenetljivo mamljivo. Konec sicer rahlo razvodeni, ampak vseeno zelo priporočam.
(Zakaj ne morem objaviti daljšega sporočila v enem kosu????)
Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.
Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji – Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.
Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.
Heather O’Neill, Lullabies for Little Criminals (kratek seznam) še nisem dokončal, po približno polovici pa sem prišel do skoraj dokončnega sklepa, da “izčiščeni” jezik 12-letne Baby, ki živi na robu narkomanije s svojim komaj kaj starejšim očetom, ni vrhunski literarni prijem, temveč najbrž zgolj zanikrna pisarija. Odsvetujem, vendar berem dalje.
Vmes sem zaradi humorja prebral še Kinkyja Friedmana, Roadkill, in – izpuljeno iz rok tavečji smrklji – Kästnerjevi Dvojčici. Kästner je še vedno neverjeten in brez primere. Toliko ljubezni in humorja človek res težko najde v otroški literaturi.
Drugače pa velike količine Jutarnjega lista, Dela in špeganja na internet s Symbianom preko edga, ker me wlan ne doseže, UMTS-a pa ni. Ah.
O, a v Šimune hodite Toro?! No, če nam bo moj bratec kdaj odpovedal gostoljubje v njegovi prikolici, se bova zagotovo srečala na morju. Dopustovali bomo namreč 1000% v Šimunih (in skoraj zagotovo v prvi polovici avgusta :-)). V ta kamp sem se zaljubila na prvi pogled :-).
P.S.
Italijanov si pa ne želet, no. So bili edina stvar, s katero sem se tolažila, ko je bil dopust pri koncu. Namreč, da mi jih ne bo treba več poslušat. Porkamizerija!
No, krasno, posti, ki jih nisem mogel objaviti, so se sedaj pojavili!!! Opravičujem se, ampak ko sem prvič stisnil knof oddaj, postov ni bilo, drugič pa se mi je pritožil, da enakih postov ne dovoljuje. Primož?!?!
@Enka: V Šimunih so celo Italijani simpatični 😉 Drugače pa ti lahko mimogrede naštejem sto razlogov, zakaj ne v Šimune, pa bomo vseeno še rinili tja. Drugo leto morda ne več v mobilne hiške, upam vsaj.