Ta avtorica je Chimamanda Ngozi Adichie – res, imena človek ne strese iz rokava 🙂

Sama pa sem že končala tudi:

Doris Lessing: Peti otrok

Kvalitetno.

Iva Pekarkova: Dej mi ta keš

Knjiga o češki taksistki v New Yorku me je pustila dokaj hladno, junaki me niso prepričali. Zdi se mi, da bi bilo mogoče iz zasnove iztisniti precej več, je pa res, da mi je nekaj odlomkov res ugajalo. No, knjiga ni napisana slabo, tudi odložila je nisem, ampak vtis je prejkone mlačen.

Paasilinna: Gozd obešenih lisic

Super.

Paasilinna: Očarljivi skupinski samomor.

Niti ne tako super, a prebavljivo.
(Moti me, če že od začetka vem, kako se bo končalo.)

K.

Agota Kristof: Vseeno je ; Včeraj

Hm … ne preveč …

Tudi Agota Kristof, Vseeno je, Včeraj. Če že sama ne bi bila tako zamorjena, bi mi bilo to žalostno branje bližje. Neprimerna knjiga ob neprimernem času.

Končno prebrala do konca tri knjige o Otorijih (Meč v tišini, Sledovi v snegu in Sijaj mesečine), za katere je na ovitku napisano, da gre za vzhodnjaškega Harryja Potterja. Res gre za pravljično zgodbo v smilu umestitive v namišljen svet, vendar pa je zelo očitno, da avtorica črpa iz resnične dežele – Japonske v srednjem veku iin je v bistvu zelo dosledna pri opisovanju navad, neke vrste kast, razmišljanja… Tako da meni se je zadeva zdela čisto drugačna od HP, razen morebiti glede ciljnega bralstva.

Knjige so lepo berljive, prisotna je ljubezenska zgodba, vojne, pustolovščine, osebne dileme, prijateljstvo, izdaje…, ampak po moji oceni je zadeva bolj za najstnike, saj je mene že na sredini druge knjige prijelo, da bi odložila, saj se mi ni zdela nič posebnega (mož pa je vse tri prebral v enem tednu, samo on po mojem bere malo “na počez”).

Wilhelm Genazino: Dežnik za ta dan.

Za.

Aja, pa še tale kurioziteta: v angl. so to delo prevedli kot The Shoe Tester of Frankfurt.

Khm. Tele prevajalske “manire” so pa zame pretirane.

Na mah pogoltnila Dečka v črtasti pižami.
Pustil je vtis, kot ga najbrž dolgo ne bo kakšna knjiga. Razplet je bil “šus v glavo”. Za spremembo tudi nisem opazila hudih polomij v prevodu (kakšna skrpucala se najdejo med novejimi knjigami – za zjokat).
Me zanima primerjava s filmom.

Niccolo Ammaniti: Ni me strah.

Kar v redu (sem pa vseskozi imela v glavi še film).

Riel, Odbite arktične zgodbe: sem šla prebrat, ker imam rada tele čudaške severnjake, pa mi ni žal. Čeprav, Prašič se mi je zdel malo preveč morbiden, super pa sem se nasmejala ob zadnji zgodbi, ki fajn povzame celotno pripoved.
Me zanima, kaj bo v Hiši mojih očetov, ki me še tudi čaka…