In že beremo februarja …
J. M. Coetzee: Mladost
Kar lepo, mi je bil všeč že prvi del, Deška leta.
@Titija: Cesta na začetku tudi meni ni potegnila, potem pa sem nekako padla noter, je šlo in na koncu pustilo kar vtis.
Persepolis je še mene pritegnil, čeprav mi je bolj všeč drugi del Vrnitev…
Cesta McCormacka je pa dejansko ne-branje za januar-februar, too much depressive, a sem jo ene sive nedelje le prebrala, zanimiva, nekaj posebnega…
Trenutno pa berem Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku, malo filozofska, branje mi gre izredno počasi, a še vztrajam, me vleče…
No, da se še jaz oglasim po doooolgem času, ko sem bolj malo brala, saj je bilo preveč drugih dogodkov.
Uspela sem dobiti Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov in ob njih uživala. KOnec seveda ni bil po mojem okusu, so me že zdavnaj prevzgojili h-vudski filmi s pocukranimi konci, a je že prav tako.
Priporočam.
Zdaj pa … še danes in jutri delat, potem pa dopust in čas za branje. Jupiiii!
The Gathering je name naredil močan vtis, čeprav še sama ne znam povedati, zakaj natanko. Preprosto je udaril pravo struno, kot bi rekli Angleži, in kljub delom, ki bi mi morali iti po vseh pravilih na živce, me je nekakšna magija vlekla naprej. Rekla, bi, da je seznam privržencev ravno tako dolg kot seznam odklonilnežev. Skratka, ničesar uporabnega nisem povedala. :)))
Ken Follet: Igla
(Zame boljša od Levov in Rebeke. Morda tudi zato, ker je krajša in je manj dolgovezenja. Je pa konec malo neprepričljiv.)
Janez Menart: Spomin (poezija)
(Menart kot Menart – čudovit. Bela pravljica je že prava pesnitev, zelo zelo pretresljiva.)
Feri Lainšček: Hiša svetega Nikolaja (poezija)
(Okusno, a nič posebnega.)
K.
Irwin Shaw: Na življenje in smrt
Skupni vtis: nekoliko zaprašeno – vsebinsko, pa tudi ko gre za prevod. Kot da je knjigo in prevod nagrizel čas. Ker mi bo prevod najbrž ostal v spominu dlje kot samo delo, nekaj besed o njem.
Pzp. ni slab – v primerjavi z izdelki, ki dandanes prihajajo iz nekaterih založb, naravnost zgleden. Berljiv, tekoč, brez slovničnih napak, vse vejice so “na broju”, korektorskih napak ni, pa če bi jih iskal z lupo. Pač pa gre za enako zgleden primer tega, da nekateri prevodi že po samo malce več kot dvajsetih letih potrebujejo osvežitev.
Najbolj izstopajo raznorazni braVci, prebivaVci … To me je najbolj zbodlo, najbrž zato, ker mi gre strašno na jetra, da smo vse te V-je zlahka opustili, še vedno pa se blazno vztraja pri voliVcih in glodaVcih. Ta končnica je moja osovražena, ne vem natanko, zakaj, ampak vsakič, ko jo zagledam, me ponese v davne čase slovenskih klasikov – za moje uho zveni nepopisno arhaično … Če je med moljicami kaka lektorica, naj me, prosim, razsvetli, kaj je vzrok za to. Vem, da včasih kdo navede primer delaVca, češ da ni delaLec, pa še kakšnega, ampak to me ne prepriča. Navsezadnje imamo tudi plavaLce in ne plavaVce 😉
Ja, pa tehnologija, tehnologija: telefonska tajnica je vedno snemalna naprava za telefonske pogovore ali nekaj podobnega, televizija je sem in tja celo GLEDALNIK. No, ta je pa prehuda tudi za leto 1985 … navsezadnje je vesoljna Slovenija gledala televizijo najmanj že takrat, ko je človeška noga prvič stopila na Mesec, verjetno pa že prej.
Gledalnik? OMG, to me spominja na hrvaščino v stilu NDH. Čeprav spet – kakšni domači izrazi za tehnološke novotarije (npr. tekoče stopnice namesto eskalatorja in dvigalo namesto lifta) so se čisto dobro prijeli. Čudna so pota gospodova tudi v prisvajanju/prevajanju tujk, hehe.
Sicer pa sem obupala nad Cengizom in Kodrom (mladinski roman, pred časom priporočen tukaj) – druga oseba, v kateri je napisan, me neustavljivo odbija. In ko pride do tovrstnih bralnih frustracij, kajpak uleti preverjena klasika – Ruth Rendell z Lake of Darkness.
Jonathan Safran Foer: Extremely Loud And Incredibly Close
Prava foerovska zakladnica idej (za tiste, ki ste “za” Vse je razsvetljeno), a ničesar preveč. Fascinantno.
Na začetku se sicer nisem mogla ogniti asociaciji na Haddonov Skrivnostni primer, to ni ne dobro ne slabo, samo ugotovitev. To pa zato, ker je pripovedovalec deček, ki ima po očetovi smrti nekaj težav.
Žal (res žal!) mu zmanjka v eni pomembni točki, ki drži večji del zgodbe. Ah, kako je to mogoče, licentia poetica ali samo spregled …?
Jörn Riel: Odbite arktične zgodbe
Super! Zelo osvežujoče, nekaj posebnega, morda prav rahlo in od daleč spominjajočega na Paasilinno (zaradi čudaštva likov), a bolj zgoščeno. Ni dogodkov, da bi kar “dol padali” od akcije, a vseeno vlečejo vse kratke zgodbe. Zmagovalna pa je po mojem mnenju vsekakor Prašič.
Katja10, kolikor vem, v nadomesti l, kadar je pred njim že kak l, npr. volivec, selivka. Osebno glodavca ne bi uvrstila sem, saj je vmes še zlog z d-jem, vendar me v tem ne podpreta ne SSKJ ne SP. Zapis glodalec me sploh ne zmoti, medtem ko se mi npr. volilec ali selilka zdi na pogled prav čudno. Morda le iz navade, ker vedno vidim na teh mestih v.
Lp
K.