In že beremo decembra
Oho, Pilgrim, omenjenega gospoda sem imela čast celo srečati. Izkazal se je kot zelo redkobeseden, čeprav vsaj na videz prav dobrodušen tip. Komo pa vsi noro hvalijo, ja – izšel bo tudi v slovenščini, kot del Stotih slovanskih romanov. Upam, da ga bom še prej staknila v originalu.
Pri branju sem sprejela napol obvezujoč sklep, da bom odkljukala čimveč Modernih klasikov. Po Petru Handkeju (Don Juan, pripoveduje sam – kategorija ‘mirno prebavljeno’) sem si danes izposodila Vlady Kociancich. Trenutno pa sem ravno dobro zaplula v še enega znanca, škotskega pisatelja Michela Faberja, in njegov nadvse obetavni roman Under the Skin.
@Oja: Vlady Kociancich mi je bila zelo všeč …
Hotel NH sem brala pred davnimi leti, sploh nisem vedela, kdo ga je napisal (hočem reči, nisem se s tem ukvarjala ali še bolje – pisateljevo ime mi takrat ni nič pomenilo). Knjiga se mi je precej vtisnila v spomin, danes se sicer spomnim samo še tega, da mi je bila zelo zelo všeč, ma sem jo takrat kar dolgo “nosila s seboj”.
Po priporočilu sem bral Murakamijevo The Wind-Up Bird Chronicle. Murakamija imam že dolgo na sumu, da je rahlo nagnjen k pop-literaturi in z veseljem potegne v črne vode najstniške literature. Sodim zgolj po Sputniku, Norveškem gozdu in Kafki, seveda. In The Wind-Up Bird Chronicle sem bral in bral in bral, kakšnih petnajst strani na dan, skoraj mesec in pol. Čudovita uspavanka, prav zares. Zgodba o apatičnem mladem glavnem liku (Toru Okada), ki v dokaj idilični hišici živi s svojo ženo Kumiko, ko se mu začne dogajati. Dogajajo pa se mu ene takšne značilne murakamijevske stvari, kaj vem, zelo rahlo soočanje s svojo situacijo, liki, ki prihajajo, naložijo svojo zgodbo, in odidejo, in podobno. Zelo dosledno napisano, v značilnem slogu ultramaratonca, ki si vzame čas za svojih 100 kilometrov, in se pri tem ne pusti motiti. Zmotil me je konec, a druge možnosti Murakami itak ni imel, če je hotel čudaško zgodbo nekako zašpiliti. Pogojno priporočam.
Sedaj sem se kot najbrž predzadnji prebivalec Slovenije lotil branja Čefurjev. Krasno teče, a se bojim, da je morda zgodba bolj postranskega pomena, kar pa v tem primeru ni nič hudega. Na glas sem se narežal kar nekajkrat, recimo pri “iglavcih” in “listavcih”.
Nad knjižnico sem obupal in sem izkašljal 15 evrov; sploh ne vem, zakaj sem čakal tako dolgo, ker je branje res prijetno. Prvič po dolgem času me zvije že popoldne, da bi malo pošpegal v knjigo.
Mimogrede, a je kdo opazil, da se je Mario v zadnji Bukli malce pritožil, da v naslovu “Čefurji raus” manjka vejica? Grafitarje z gajžlo in nazaj k uram slovenščine, kajneda. ;-))))))
Elvis Peeters: Brezštevilni
Eh, včasih ni dovolj, če si družbeno občutljiv pisec, saj utegneš doseči prav nasproten učinek, kot si ga nameraval. V mojem primeru se je to zgodilo pri tejle knjigi – namesto, da bi bila vsa pretresena, je knjiga v meni vzbudila popolno zdolgočasenost in ravnodušje – z enakim ravnodušjem sem jo po ustreznem številu strani tudi odložila.
Mikolaj Lozinski: Reisefieber
Knjiga je en tak značilen primerek, o kakršnih smo že pisali, menda predvsem v zvezi z zbirko Euroman. Nič ni prav narobe, ne pomisliš, da bi knjigo odložil, ampak točno veš, da bo končala v hudo zaprašenem delu možganskega arhiva, od koder je ne boš nikoli več izbezal.
Štorija: sinetu srednjih let umre mama in odpotuje v Pariz, da bi pač uredil vse, kar je ob takih priložnostih treba urediti, ko gre za povsem posvetne opravke, a tudi zanj.
Vse je tako, kot pzp. mora biti: zgodba se s tem začne, razpleta se natanko tako, kot je treba (pa s tem ni prav nič narobe), po nekaj straneh se ti tudi zazdi, da je pisanje štoriji primerno. Naš junak je to, čemur se pravi “odtujeni človek v modernem svetu”, njegovo razmišljanje & doživljanje kot iz tone knjig – in spet: z vsem tem ni nič narobe. Kljub temu imaš občutek, da si vse to bral že ničkolikokrat – in bi še enkrat, če bi prinašalo kaj vsaj malo drugačnega, kakorkoli svežega.
Čez čas se te poloti občutek, da bereš “programsko” zgodbo, napisano po natančno določenih opornih točkah, še natančneje, kot bi jo napisal zmerno nadarjen, zato pa priden, zagret, da ne rečem piflarski redni udeleženec delavnic kreativnega pisanja.
Čemu naj bi bil to “debut, kakršnega v poljski literaturi že dolgo ni bilo”, “zrel, z bergmanovskim razpoloženjem prežet” ipd., kot pravijo na platnicah, mi ni čisto jasno. Skoraj bi si upala čisto na pamet reči, da je vsako leto na voljo kak najmanj tak, če ne celo boljši. Tako velika država, kot je Poljska, pa menda že spravi skupaj kaj boljšega, če je to možno v eni toliko manjši Sloveniji, ki ne spada ravno med svetovne književne velesile.
Ampak kot rečeno: knjiga je čisto okej, ker pa sem v zadnjem času res prebrala kako takšno preveč, je bila tale žrtev tegale malodušnega čvekanja …
@Oja: Reisefieber pzp. ni slab, v bistvu sem se samo izkašljala zaradi množice sorodnih knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času, tistih, pri katerih si rečeš OK, čez dva meseca pa komaj veš, da si jih kraj bral …
@Toro: bravo za definicijo, si prokužil, podpišem.
Prebrala Trinajsto zgodbo (Diane Setterfield) – slog lepo berljiv, bogat besedni zaklad, zgodba pa se začne obetavno, ampak zaradi (pre)počasnega razvijanja in skrivnostnosti me je na 2/3 mikalo, da jo kar odložim. Vseeno prebrala od konca z oceno, da je zgodba precej za lase privlečena oziroma avtorica pretirava.
Včeraj sem dobila paket Abebooks, v katerem je tudi Brookmyre in Elizabeth George, ki ju v naši knjižnici nimajo. Zanima pa me, zakaj so mi poslali vsako knjigo posebej zapakirano (in posledično zaračunali poštnino za vsako posebej), čeprav sem naročila vse knjige hkrati in od istega prodajalca v UK.
Berem knjigo Williama Sutcliffa – Si izkušen? O mladem Angležu, ki si vzame 3 mesece za potovanje po Indiji. Na poti hudo zboli, zapusti ga družba, tako se sooča sam s seboj. V tako klavrnem stanju se ne more z nikomer pogovoriti. V restavracijo je prisedel k nekemu moškemu, se mu prijazno nasmehnil, moški je vstal in šel sedet drugam. Ko se je vrnil v hotel, je poskušal začeti pogovor z dečkom, ki je pometal tla, a deček je zbežal. Fant si je dal duška s pisanjem razglednic domačim. Potem pa se je spomnil na hotelskega receptorja. On se bo moral pogovarjati z njim, saj je to njegova služba.
“Čakal sem, da zavzame svoje mesto za pultom. Takrat sem začel svoj nenadni napad.
“Pozdravljeni”, sem rekel.
” POzdravljeni, gospod”, je odgovoril.
Nisem se mogel spomniti prav ničesar, kar bi lahko rekel.
“Je vse v redu?”, je vprašal.
“Dobro, hvala. Je.”
Še vedno mi ni nič prišlo na misel. Potem se mi je posvetilo.
“Vroče je danes,” sem rekel.
“Ja. Zelo vroče. Manj vroče kot običajno, seveda. Toda vroče.”
No, potem so se stvari obrnile na bolje. V hotel je prišel njegov prijatelj, ki ga je spoznal na potovanju, Indijec.
Zadnja tretjina knjige je prav zabavna.
No, pa sem končno tudi jaz našla knjigo, ki sem jo prebrala od a do ž:
Evald Flisar, Na poti v nebesa sem se ustavil v peklu.
Podnaslovljena Potopisni eseji, kar delno tudi so. En del bolj potopisen kot esej, en del bolj esej kot potopisen. Zelo me je pritegnilo, ker moraš zbrano brat. Čim hitiš in si površen, moraš nazaj, ker ne veš, kaj bereš. To mi ustreza. Razmišljanje ob branju. Flisarjevo razmišljanje o vsem mi je tudi blizu. Končno sem se počutila malo povezana.
Ja, bralka,
sem prišla do konca, se moram strinjati, vendar vseeno, o Caminu je pri nas tako malo napisanega s strani slovenskih avtorjev, da sem v bistvu prav vesela, da se nekdo pa je le našel in napisal. Vsaj nekaj osnovnih stvari definitivno izveš, je pa res, da je vprašanje, kaj si avtor upa povedati in kaj ne. Imam občutek, da je skriti večji del. Dalo bi se definitivno povedati več. Pravzaprav bi si želela več, a kljub temu se splača prebrati.
Čefurje sem pred nekaj dnevi končal. Resnično prijetno in humorno branje; konec sicer pride nenadejano (nisem niti pomislil, da je zadnjih dvajset strani nekakšna spremna beseda, ki v kratkem ponovi vsebino), a pusti Vojnoviću še obilo prostora. Škoda bi bilo sedaj prenehati.
Berem Yoko Ogawa, Darilo števil, po prvih sto straneh še kar patetično zgodbo o ženski, ki skrbi za malce dementnega profesorja matematike. Ne morem se znebiti občutka, da gre še za en nateg v smislu Sofijine zgodbe, le da za wannabe naravoslovce. Ciljna publika bo po mojem po branju še kakšen teden ali dva vlačila naokoli in znance morila z zaporedji, Fermatovimi teoremi in podobnim nebulozjem, dokler se jim ne bo vse skupaj pomešalo v nerazpoznavno godljo. Za nas, naravoslovce še kar neprebavljivo, a vztrajam v upanju na boljše.