Ker si pred casom rekel, naj komentiram – vsekakor priporocam.

lp, proxima

Na We Need to Talk About Kevin ravnokar čakam iz amazona, ker me je tema pritegnila, pa si me sedaj malo prestrašila :-((

mi lahko kaj več napišeš o Motherhood in the Age of Anxiety in The Mommy Myth, ker zelo hvaležno požiram tudi vzgojne knjige, zaradi pomanjkanja časa pa rada vem, kaj vzamem v roke.

Sicer pa že šesti dan (zaradi preobilice dela, škrlatinke, dveh pričakujočih bučk, ki želita da berem samo njima, sicer bi jo že zmikastila) berem White teeth, ki je tako prijetno, zabavno, tekoče in polno branje, briljantno napisano.

Perfect Madness in The Mommy Myth nista vzgojni knjigi; bolj socioloski.

Knjigi se tematsko precej navezujeta, govorita pa o razkoraku med podobo materinstva, kakrsnega ponujajo mediji, in dejanskim stanjem oziroma moznostmi – te so v USA se celo v primerjavi z nami predpotopno zanic (zlasti pomanjkanje kvalitetnega otroskega varstva, ki vecino zensk, razen tistih iz najvisjih socialnih razredov, ucinkovito odreze od kariere – vsaj za nekaj let, pogosto za vedno).

Obe knjigi se poskusata spopadat z Big Issues, ki vzbujajo paranojo med Americani, kolikor se pa spoznam, pa zelo hitro prodirajo tudi med Slovence: obsedenost z zdravo prehrano, nevarnosti, ki naj bi pretile na vsakem koraku (od pedofilov in ugrabitev do alergij), pritiski v smeri popolnosti (intelektualni treningi, ki se zacnejo s poslusanjem Mozarta od 5. meseca nosecnosti naprej) – ce polistas katerokoli revijo, ki je namenjena nosecnicam in mladim materam, se tega najde tudi pri nas ogromno.

Ukvarjata se pa tudi s tipologijo materinstva – na eni strani so najuspesnejse matere z naslovnic revij, ki naredijo vedno vse prav (filmske zvezde, gospodinje tipa Marthe Stewart – zanimivo, da so vedno mlade, lepe in bele), potem zaposlene matere, ki jih mucijo obcutki krivde, pa matere prejemnice socialne podpore – te so najpogostejse zrtve politicnih obracunavanj.

Meni sta se zdeli obe zelo zanimivi – mislim, da bi bili vredni, da jih prevede kaksna Krtina, zlasti zdaj, ko se je vladajoca politicna opcija malce potuhnila glede ekonomskih reform in se bo raje z vsem srcem in duso lotila druzinske politike v smeri tistih ideoloskih izhodisc, iz katerih se celo USA skusajo izmotat.

Najvecji stos se mi je zdel, ko sem prebrala, katera institucija v USA je najvec naredila za organiziranje kvalitetnega otroskega varstva – namrec njihova vojska, clovek ne bi verjel.

Skratka, ful zanimivo, ce vam je tovrstno branje seveda vsec.

lp, proxima

Merce Rodoreda: Razbito ogledalo.

Solidno, nič posebnega, vsaj ne do cca. 70. strani – odložim pa tudi ne 😉

BTW: ali se mi samo dozdeva – ali pa se Pilgrim res že sramotno dolgo ni oglasil?

@Enka: Knjiga mi je bila všeč, vendar ne vem, ali sem bila čisto nepristranska, saj so zame značilne številne fantove “finte”, zato sem vanjo padla bolj, kot bi sicer.

Če je to, kar je v knjigi, res značilne za avtiste, sem jim kar blizu – pomirja me računanje, ne prenašam preobilja slišnih in vidnih informacij, imam odlično koncentracijo in ne maram dotikov neznancev 🙂

In globoko se strinjam z junakom, ko na koncu pravi, da bo že nekako naredil faks, če pa se je vendar zmogel z vlakom prebiti do Londona 🙂

proxima hvala za obširnen opis knjig in odlična predloga. Si me navdušila 🙂 Dejansko se ta vzorec resnično z velikimi kovčki seli k nam.

@Katja10: takih nas je vec – great minds think alike :))))

Ampak to ni nic nenavadnega.

Mislim, da je ze Asperger, ko je opisoval visoko funkcionalne avtiste (kakrsna sta Christopher ali Raymond Babbit iz filma Rainman), nekje omenil, da imajo taki ljudje pogosto kaksnega malo cudaskega, zelo pametnega, vendar druzbeno neprilagojenega sorodnika; kar je raziskovalce avtizma slejkoprej navedlo na misel, da so vsaj pri dolocenem delezu vpleteni geni. Ekspresija genov je pa komplicirana zadeva – pri Mendelovih grahkih ali krvnih skupinah je res ja ali pa ne, pri vecini ostalih je pa vpletenih vec genov, povezave med njimi so razlicne, tko da se lastnosti, ki jih kodirajo, izrazijo na sirokem spektru – od cisto blage motnje do polno izrazene okvare.

Na wikipediji je zanimiv clanek o Aspergerjevem sindromu, zlasti tisto o visji incidenci avtizma med otroci geekov mi je ful padlo v oci (jaz in moj dragi se imava za geeka, pa ko sva brala Skrivnostni primer, sva rekla za par stvari ‘hmmm, pa to midva tudi…!?’ :))))

lp, proxima

@Proxima: :-))) Ja, geni … sem pred časom prebrala Genom, luštno branje tudi za tiste, ki nismo naravoslovci. Tudi v nekem krimiču, kjer je glavni frajer model s Turretom sem našla kar nekaj podobnosti s sabo.

Skratka, premorem kup fint, pa sem vedno mislila, da tako pač je, da človeške glave tako delujejo, he he. No, z leti sem ugotovila, da vse to ni ravno običajno, ampak ker sem “funkcionalna”, kot temu pravijo, se s tem ne ubadam in niti ne iščem poimenovanj.

Sploh pa se mi zdi, da medicinski znanstveniki že pretiravajo. V zadnjih letih je vsaka malenkost postala motnja/sindrom/bolezen – če si plešast, če rad trzaš z nogo, če grizeš nohte, whatever. In potem imajo vedno nove “bolnike”, ki jim lahko namenjajo vedno nove terapije … 😉

Merce Rodoreda: Razbito ogledalo

Zdaj sem že skoraj pri koncu – knjiga mi je vse manj všeč.

Aja, za moj okus preveč napak (napačni skloni, junaki redni prihajajo npr. IZ xxx, kadar bi morali priti Z/S xxx …) Ker knjiga ni izšla pri kaki zakotni hiši, ampak pri Cankarjevi, me to toliko bolj moti.

Ante Tomić – Kaj je moški brez brkov

Prav simpatična, lahkotna; ko si predstavljam dogodke, ki jih opisuje, se prav pošteno smejim zraven :))

Liz Jensen Deveto življenje Louisa Draxa iz zbirke Kapučino. Ne vem zakaj se mi je na momente zdela premalo dodelana, površna… Sicer pa govori o dečku, ki se mu v mladosti dogajajo številne nezgode, katerih ozadje je čisto drugačno, kot se vidi na prvi pogled.

Druga je knjiga Dese Muck Pasti življenja – izbor njenih (v revijah objavljenih in dinamično pisanih) kolumn. “Kolumisti tudi ne smejo imeti kratke sape, s kontinuiteto pisanja morajo znati pozornost bralcev obdržati iz tedna v teden ali iz meseca v mesec,” je v uvodu zapisala Nela Malečkar. Zato je takšno pisanje svojevrsten izziv.

Georgi Gospodinov: Naravni roman. Solidno.

Zdaj sem se vrgla na branje romanov iz drugih držav, ne samo VB in ZDA. Prav zanimivo.

No, zdaj sem spet pri eni ang. knjigi: Linija lepote.

Že nekajkrat sem jo privlekla iz knjižnice, a se je nikoli nisem lotila, nimam pojma zakaj.

Vladimir Bartol:Alamut

Sue Townsed: Jadran Krt pije kapučino

Za tole Linijo lepote ne bom več zapravljala življenja, pa booker gor ali dol. Še Finneganovo prebujenje je bolj zabavno 😉

Kirino Natsuo: REZ

nekdo na forumu v eni drugi temi išče nekaj sodobnega o odnosih med moškim in žensko. no, to je to, in še izpod ženskega peresa.

delavka v tovarni fast fooda ima dovolj moža in ga z njegovim lastnim pasom malo zadavi. in potem ji priskočijo na pomoč tri kolegice, moža v kopalnici ene od njih strokovno razrežejo, zapakirajo v 51 (enainpetdeset) vrečk ter razmečejo po tokijskih smetnjakih :-). potem se pa prava zabava šele začne.

skratka ena takšna mešanica med kriminalko, grozljivko in socialno dramo, ki je malenkostno predolgovezna, drugače pa v svojem razbijanju stereotipov o deželi vzhajajočega sonca zanimiva, pa še zgodba se zapleta dovolj inteligentno. kako se razplete, ne vem. še berem.

Kaj te je pa tako zjezalo – jaz sem v knjižnici razmišljal, če bi jo vzel, pa je (k sreči?) nisem? Ali sem storil prav?

@Primož: si mislil name in na Linije lepote?

Mah, mikroskopski dolgovezni pogovori, čvekanje, čvekanje in še enkrat čvekanje torijevske familije na visokem družbenem položaju, potem pa še čvekanje njihove odrasle dece – vse skupaj pa opazuje tipček “iz ljudstva”, ki se je v familiji znašel bolj ali manj po naključju in si o tem misli, kar si misli. (Tako je šlo prvih sto strani.)

Se mi zdi, da so precej – veliko boljših – sorodnih romanov napisali na začetku 20. stoletja.

In tako gre, kot kaže, 450 strani. Oris družbe? Okej, samo ne zame. Dotaknil se me ni niti tako opevani avtorjev slog (tokrat sem brala prevod) …

Ne vem, knjiga mi preprosto ni ležala, pa sem sicer kar “trpežna” bralka.

Ena iz Sodobne ciprske lirike (prevod Marjeta Šašel-Kos in Jože Šmidt)…

Kostas Mondis:
NISVA IMELA V MISLIH LJUBEZNI

Nisva imela v mislih ljubezni,
nisva govorila o ljubezni,
ni bilo srečanje iz ljubezni
tisto najino srečanje v majhni kavarnici.
Kako je mogoče, da ga je nato srce predelalo
in ga samolastno privzelo
med svoje nežne ljubezenske spomine
in ga je samolastno zapisalo
v seznam svojih nežnih nostalgij?

Ingvar Ambojornsen: Na pol prisoten

V redu kratke zgodbe.

P.D. James: Death in Holy Orders – dober krimič. Zame je bila po zgoraj omenjenemu Kevinu pravo olajšanje in razvedrilo :)))) Trupla padajo v pomirjujoce enakomernih presledkih, ravno prav zapletena in dinamicna zgodba, da ni dolgocasna, ravno prav predvidljiva, da ni prevec naporna, lep, tekoč jezik. Primerno za lenoben vikend, kakrsen je tudi bil.

lp, proxima

proxima napisal:

> Na wikipediji je zanimiv clanek o Aspergerjevem sindromu,
> zlasti tisto o visji incidenci avtizma med otroci geekov mi je
> ful padlo v oci

Vama tudi, kaj? Mož programer, jaz prevajalka. Pred kakšnega pol leta sva v roku 10 dni dobila vsak na svoji mednarodni mejling listi podatke: on, kako imajo otroci programerjev pogosto Aspergerjev sindrom, jaz, kako imajo otroci prevajalcev pogosto Aspergerjev sindrom. In pred pol leta bi lahko naš tamauček ustrezal 5 ali 6 kriterijem, če se ne motim. Danes ne več, je bila ‘samo faza’. 🙂

Moram tole knjigo prebrat, se mi zdi.

Kitty

(Preveč) na dušek prebrala Gverilce Polone Glavan. Zelo dobro, širok razpon likov in njihovih svetov. Kakovostno in všečno branje.

@Kitty & Proxima: Zadnjič sem šla iz firbca reševat test za Aspergerja: namesto 16,5 točke, kolikor znaša povprečen rezultat, sem jih nabila 32 🙂 Če bi šel test reševat še moj “življenjski sopotnik”, bi jih najbrž nabil še več.

Sploh pa zelo dvomim v ta test: po njem naj bi bili normalni ljudje socialno blazni. Če ne čvekaš ves dan, če te ne zanimajo ves čas čustva drugih ljudi in te – bog ne daj – malo pritegujejo vzorci in številke, si že Asperger. Brez veze.