Da tokrat jaz skrajšam kačo :-).

Ravno sem dobro odložila Trgovinico Pri srečni roki. Po kar dolgem času knjiga, ki me je navdušila. Čeprav se sliši banalno, jo za svoje umevanje še najbolje opišem, če rečem: lepa knjiga. Kaj vem, navdajala me je z eno tako toplino in sentimentalnostjo, pa čeprav v bistvu vsebina nima prav dosti zveze s temi izrazi. Ampak kako je napisano… Ma, lepa!

Zdaj me čakata dva Houellebecq-a, Platforma je že načeta (in mi gre strašno na živce format), potem pa še Razširitev področja boja. Osnovni delci so mi bili zelo všeč in upam, da bom naslednje dni uživala v branju :-).

Uf, Enka, hvala, da si pretrgala jaro kačo!

Mimogrede, tudi mene pri tej zbirki nervira format, to niso knjige za v posteljo (za kam pa naj bo knjiga?), so mi bile pa všeč črke, če se prav spominjam, so naravnost nobel in lepo čitljive …

Sicer pa berem zgodbe Dušana Merca z naslovom Golo mesto. Nekatere so mi prav všeč, čisto vse ne, ampak splošen vtis je okej.

Meni pa ne znese, še vedno nisem končala prevoda in “se tresem”, da bodo začeli iz založbe klicat, da oni bi pa, da oddam.
Uspela sem prebrati četrto knjigo Skrivnost hiše Pajkovski (30 min) in zdaj komaj čakam še peto, pa malček sem načela Življenja polna skleda od McCall Smitha. Ampak res ne smem! 🙁

Kitty

Trenutno kar požiram roman Sedem cerkva – gotski roman iz Prage ( Miloš Urban). Mračno, napeto, na trenutke nadrealno, dober želodec je priporočljiv :)). Malo me spominja na Mojstra in Margareto.

Samo nekaj me pa moti pri tem romanu oz. prevodu: sama Prage ne poznam, tudi češko ne znam, zato so imena ulic, ljudi in podobno zame “izgubljena”. Občutek imam, da so imena pomembna in lahko bi bilo več prevedeno vsaj “pod črto”.

Tudi ime glavnega junaka – Kvetoslav – mi pač nič ne pove, v knjigi pa je ves čas govora o tem, da je postal tako samotarski, ker so se iz njegovega imena vsi norčevali.
Zna kdo tu češko in mi lahko pove, v čem je štos?

Tudi jaz sem končala Trgovinico Pri srečni roki, ki ima sicer zelo zanimiv zaplet, ampak sem se počutila podobno kot Poppy pri Sedem cerkva: Beograda ne poznam, (zgodovinskih?) oseb, o katerih govori tudi ne, tako da sem imela občutek, da nekaj zamujam, pa še sama ne vem, kaj.

Začela Čudoviti pasji časi na vztrajno priporočanje svoje matere, pa ne vem, če bom prebrala. Danes grem v knjižnico, najbrž bom vzela kakšno mladinsko fantazijsko reč, kaj krajšega, da si malo odpočijem. Ali pa bom doma prebarla kaj od že prebranega.

Kazuo Ishiguro: Ko smo bili sirote. Ponoven spopad z avtorjem po fiasku pred kakšnim desetletjem, ko nikakor nisem mogel prežvečiti The Remains of the Day. (Tale škorpijonček ima res svojski način pisanja.) Na polici pa čaka še Ne zapusti me nikdar.

Poppy je napisala:

> Tudi ime glavnega junaka – Kvetoslav – mi pač nič ne pove, v
> knjigi pa je ves čas govora o tem, da je postal tako
> samotarski, ker so se iz njegovega imena vsi norčevali.
> Zna kdo tu češko in mi lahko pove, v čem je štos?

kvet = cvet, se pravi, da bi bil po naše Cvetko ali kar Cvetoslav.

Kitty

Hvala, Kitty!

Čeprav mi tudi zdaj ni jasno, kaj bi bilo na tem imenu tako smešno… Poznam kar nekaj moških po imenu Cveto, pa nihče ravno ne pade skup od smeha, ko mu povejo ime?

Jaz tudi ne vem, zato pa sem samo povedala, kaj pomeni 😉

Kitty

Prebrala sem Og Mandino: Dvanajsti angel. Zelo preprosta knjiga, sploh se ne moreš pogovarjat o njej.
Zdaj berem Tove Jansson: Poletna knjiga, ki je že bolj po mojem okusu.
Že dolgo berem tudi Leno Kramp, Buda ne potrebuje diete in začenjam Paulo Coelho: Demon in gospodična Prym. Čaka še kriminalka Alexandra McCall Smitha: Življenja polna skleda in se mi že zdi, da bom spet zamenjala vrstni red in bosta Lena Kramp in Coelho počakala.

Ker še vedno pogrešam Vasjo C., sem se lotila enega njegovega prevoda: Mark Haddon – Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa. Govori o avtističnem dečku, ki se loti preiskovanja res gredega umora sosedinega psa.

Ker še vedno pogrešam Vasjo C., sem se lotila enega njegovega prevoda: Mark Haddon – Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa. Govori o avtističnem dečku, ki se loti preiskovanja res grdega umora sosedinega psa.

Trenutno sem na izboru otroških knjig, ki jih berem 4 letnemu sinu. Ker jih na hitro pogledam v knjižnici, do zdaj nimam večjih “kiksov” pri izboru in vse rad posluša. (seveda mora mami tudi z glasom ustvarjati dramatičnost zgodbe in likov).

Zadnji izbor pa je bil čisti kiks. Nikakor ni prebavil knjige (jaz tudi ne). Brala sem od Madonne: Jabolka gospoda Peabodyja.

Tudi Miškolina sem zaključila pred kratkim. Se ga spomnim iz svojega otroštva. A je bil res tak jezik? (se mi zdi kar precej srbohrvaških izrazov – zdaj sem to občutila, takrat pa ne!)

Lp, ela S

Ej, Katja, javi kako ti bo všeč Skrivnostni primer. Meni je ta knjiga obležala v spominu kot ena taka topla, skrajno simpatična knjiga. Od vseh teh prvoosebnih knjig, kjer so pripovedovalci zaradi duševnih zadev “drugačni” (Samo dihati je treba, to je vsa skrivnost, Prva oseba množine,…), je ta za dva razreda boljša :-).

Pravkar odložila Orhana Pamuka. Bela trdnjava in Ime mi je rdeča.

Čeprav REDNO sledim vašemu forumu in uživam v branju, se oglašam prvič. Berem pa Zgodovino ljubezni. Superca.

Čeprav že nekaj časa redno spremljam vaš forum, se oglašam prvič. Berem Zgodovino ljubezni. Superca.

Osmi poverjenik, Grozni Gašper; obedve sta odlični, za smejat in za zjokat se.

lp, pap

Skrivnostni primer je tudi meni carski, brala sem sicer original, ampak prevod ne bi smel biti slab (še enkrat – slava mu). No, pa Dihati moraš… bi postavila na isto raven, tudi ta mi je ostala globoko v spominu.

Drugače sem še vedno pri Hrvatih, zdaj berem Viruse Borivoja Radakovića, začetek je obetaven (no ja, to so bolj ali manj vsi :)).

Oja, Dihati moraš… sem po moje brala po tvojem priporočilu. Nekje do polovice me je zelo vlekla, po njenem odhodu v bolnišnico pa sem imela občutek, da je vse skupaj pisano nekam na silo, kot da je nujno skritizirati bolnišnico v nulo in se potem zadeve s tem ciljem vlečejo nekje iz petnih žil – tako nekako, no, ne znam boljše povedat :-).

Še jaz: Skrivnostni primer se mi je zdel zelo v redu, tako sveže napisan. Dihati moraš… pa je bil tako hudo zamorjen, da se še vsaj en teden nisem pobrala.

Sicer pa sem začela Persuasion od Jane Austen, nekaj strani sem prebrala tudi Viewega Čudoviti pasji časi.

Haddonpv Skrivnostni primer sem pred ćasom brala na glas za nekoga, ki ne vidi. In se je zelo dobro bral (z izjemo nekaj sličic in napisov, ki sem jih pač morala razložiti). Ne berejo se vse knjige enako dobro na glas. Seveda gre tukaj za branje po kakšno uro skupaj, ne več.

Škoda, da ni več avdio knjig v slovenščini.

Trenutno berem Esos cielos, gre sicer počasi, ker je moja španščina boilj osnovna, ampak uživam.

Jap, ko gre za glasno branje, je marsikaj drugače. Zgodi se, da je prevod, ki se na papirju zdi fenomenalen, v teatru – neuporaben.

Aja, to sem hotela še dodati: ko prevajaš za gledališče, je za prevajalca vedno koristno, če ima frenda igralca, ki mu malo bere in ga opozori, kje preprosto ne more izgovoriti (sploh če tekst zahteva hitro govorjenje).

Evo, odkar sem se zadnjic oglasala v podobnem postu, sem sicer prebrala manjso goro sunda in nekaj resnejsih knjig. Velika vecina volumna ni bila vredna omembe, tole me pa je pribilo na strop:

Najprej tidve,
Judith Warner: Perfect Madness – Motherhood in the Age of Anxiety
Susan J. Douglas, Meredith W. Michaels: The Mommy Myth

(omenjeni knjigi sta bili priporoceni na starsevskem cveku – precej dobro napisano, ukvarjata se sicer v glavnem z amerisko problematiko, se mi pa zdi, da gremo pokorno po njihovih stopinjah)

Lionel Shriver: We Need to Talk About Kevin – ta je pa huda. Nanjo sem naletela letos spomladi v Londonu, po prihodu domov sem jo ze zacela brat, pa se mi je zdela pregrozna in sem jo takrat kar odlozila, sedaj mi je pa spet prisla pod roke. Tokrat je nisem mogla odlozit, stala me je stiri skoraj neprespane noci, pa se med spanjem me je tlacila mora.

Vtis: kot bi Roman Polanski posnel Bowling za Colombine po literarni predlogi, ki bi jo napisal Slavoj Zizek s tehnicnimi napotki Dana Browna – srhljivo, da se jezi koza, perfektno napisano, za umret zalostno.

Ecriture feminine par exellence (Lionel Shriver je zenska, btw – po nekaj deset straneh sem si rekla, da tega ni mogel napisat tip, in sla brskat po internetu, kjer so se moji sumi potrdili).

Priporocam, priporocam, priporocam. Prosim tudi za vase mnenje.

lp, proxima