In kaj smo avgusta ŽE prebrali
Pozdravljeni knjizni molji
Obcutek imam, da ste tukaj sami sofisticirani bralci :-), pravi poznavalci klasicne in moderne literature.
Jaz sem v avgustu prebrala Alessandra Baricca: Seta (svila). Malo je trajalo, ker sem jo brala v izvirniku. Ampak me je cisto prevzela.
Sedaj citam Aristotelovo Retoriko zaradi poklicnih vzgibov.
Lep vikend vsem!
@caramelita: ej, brez panike 😉 jaz že leta berem sam šund.
trenutno:
Jamesa Ellroya Črno Dalijo,
Erle Stanley Gardnerja Okrožni sodnik prelomi pečat
in
Maje Syovall ter Vahloo Pera The Abominable Man.
Po dolgem času prebrala nekaj na blef, zaradi naslova knjige :-). Iskanje Nataše (Martin Kuchling). Neko preigravanje Kafkove Preobrazbe, nič kaj pretresljivega…
Zdaj grem preverit, ali sem dama. Katja je namreč kot romane za dame označila knjige (meni dokaj ljube) Brine Svit, nekaj podobnega pa se ji je pred kratkim zapisalo tudi v zvezi z Večerjo Anne Davis. Torej, pozna večerja…
@Enka re: Modrost starega učitelja
Jaz Pet oseb… še nisem brala. Modrost starega učitelja sem si sposodila od tašče skupaj z večino knjig z zgornjega seznama in še približno pol metra, ki jih še čaka na polici. Tako da – izbira je bila naključna oz. sem knjigo vzela “zaradi naslova”.
Torej, razen tega, da sem bila na pisatelja (roman je pisan prvoosebno) na trenutke jezna zaradi njegove lastne plehkosti*, moram reči, da je to ena od tistih knjig, ki jih lahko bereš namesto self-help knjig. Se pravi knjiga, ki vpliva nate, tudi če trenutno tega ne potrebuješ ravno in je absolutno ne bereš zato, ker bi hotel, da kaj vpliva nate.
Stališče starega učitelja, s katerim se ta spopada z boleznijo, je nekaj, kar bi si človek želel v primeru, da ga napade bolezen z znanim in dobro predvidljivim koncem v kateremkoli življenjskem obdobju.
Drobne modrosti, si so posejane po knjigi so tistega tipa, ko lahko rečeš le “seveda, jasno, saj jaz od vedno tako mislim” – pa ni nujno, da se ti je tista misel kdajkoli porodila, dokler je nisi v tistem trenutku videl zapisane.
Tekoče branje, knjiga prebrana v šusu, obleži.
* Kar verjetno pomeni, da je napisano tako dobro, da sem se lahko vživela 🙂
Bye, Kitty
Hvala Kitty!
Saj v bistvu je tudi Pet oseb… take vrste knjiga, ampak je Albom za moj okus zadevo zastavil dobro, razpleti pri vsaki od “srečanih” oseb so dovolj presenetljivi in ne preveč pokroviteljsko modrostno naravnani, tako da mi je bila zadevica všeč, taka simpatična knjiga pač. Se bom torej lotila tudi tele, ko mi pride pod roke.
Prebrala sem Historijsku čitanku Miljenka Jergovića. Dobila sem jo lani na morju, skupaj z enim časopisom, najbrž Feralom.
Sprva je nisem jemala čisto zares, sem mislila, da gre še za eno zadevico več, ki trži na račun Životinjskega carstva, 505 sa crtom, 88 dreves za Tita in podobnih yU-mitov.
No, bolj ko sem knjigo prebirala, resneje sem jo jemala in dragocenejša se mi je dozdevala. Jergović je seveda mojster spominjanja – in lepo je, da ima Sarajevo takšnega mojstra, ker ga še kako potrebuje.
Bila sem presenečena, ko sem izvedela, da gre v bistvu za zbirko kolumen, saj ti zapisi ta žanr nekako presegajo. No, najbrž jih je avtor pred knjižno izdajo nekoliko izpopolnil, ampak to že ni več pomembno.
Lepa knjiga. (Brez cinizma!)
Heh, sem prav vesela tega tvojega zapisa, Katja. Edina knjiga, ki sem jo prinesla iz mizerno založene knjigarne na Krku, je ravno Historijska čitanka :-). Kljub temu, da mi je dekle v knjigarni zatrjevalo, da obstaja samo ta, torej 1. del, se je izkazalo, da je približno tako, kot je založena njena knjigarna, tudi ona sama informirana. Sem namreč par dni nazaj na netu naletela tudi na Historijsko čitanko 2, v kateri so kolumne, ki jih je Jergović napisal po izdaji prve knjige. Če ti pride ta info kaj prav :-).
Hoj Enka, lepo da si se me spomnila. Bom ob priliki še Modrost starega učitelja prebrala, čeprav zadnje čase bolj malo berem.
No, sem pa čez poletje prebrala:
– 6. in 7. Harryja Potterja (oba zelo všeč, 6. del sem brala v Gradišnikovem prevodu in se mi je zdel ok, ampak se vseeno veselim še Kendovega, saj me je že naslov zmotil: Princ nečiste krvi mi je precej bolj všeč kot Polkrvni princ).
– Connoly – Ožine (slaba kriminalka)
– Parsons – Družine so zakon (v redu, lepo se bere, malo se edino ponavlja in konec je dokaj mlačen)
– Brown: Digitalna trdnjava (dobro se bere, a je zelo predvidljivo)
– Sierra – Skrivnostna večerja (ne vem, ali je slab prevod ali je tako netekoče napisan original, ampak se mi knjuga ne zdi vredna, da bi šla kaj takega ugotavljati)
– Shreve – Pilotova žena (lepo se bere, všečna)
in sedaj se mučim s tukaj, na Moljih priporočenim Vse je razsvetljeno od Foerja. Ima svetle trenutke (glede na naslov bi nja jih bilo več), ampak zaenkrat je bolj mučenje. Očitno nisem več sposobna brati ne-šunda. No ja.
Ker še vedno tičim doma, mi ne ostane kaj drugega, kot da nestrpno berem. Zagrizla sem se v Park Gorkega (jah, še en star dolg). K sreči tudi filma še nisem videla. Sem sredi druge knjige – in seveda ne morem odnehati.
Kljub besni berljivosti, če razvpitosti ne omenjam, me knjiga ni povsem povsem navdušila. Manjka ji tisto nekaj, zaradi česar bi jo lahko uvrstila med svoje “svete” knjige tega žanra.
Morda je še največja težava v tem, da avtor ni Rus, kdo ve. Očitno se je zelo trudil ustvariti prepričljivo vzdušje in to mu je v precejšnji meri uspelo – vsaj bolj kot večini ameriških avtorjev, a vendarle me nekaj po malem moti. Ampak ne bodimo malenkostni.;-)
Še posebnost: slovenska izdaja iz l. 1983 ima Žižkovo spremno besedilo, ki resda ni nič posebnega, vendar to nekaj malega pove o nekdanjem in zdajšnjem delu založb. Dandanes namreč žanovske knjige navadno spremljajo PR-zmazki v petih stavkih ali napihnjene hvalnice iz New York Timesa, Newsweeka ipd.
nazadnje sem prebrala Mesto izbruha od Patricie Cornviell, slikica kjige je tukaj ce koga zanima http://www.spletna-knjigarna.si/pic/katalog/sm/sm_00a488e99532aaef248d82d6171d8c32.jpg
Sicer je že september, ampak to sodi še v moj bralni avgust – izjemno skromen :-(((
Na dopustu sem uspela prebrati Lepotico s pomarančami (kot bi žvečila suho slamo, o kakšni posebni ljubezenski zgodbi ne duha ne sluha, pripoved šibka).
In potem po predvidevanjih, oziroma vaših napovedih dragi molji, Mimesis – resnični čisti užitek in definitivni zmagovalec tega poletja.
Sicer pa knjiga ni imela ravno veliko konkurence :-((, smrk, smrk, ker sta me princesi imeli popolnoma ugrabljeno čez poletje, še posebej pa v avtodomu, kjer se zjutraj nisem mogla izmuzniti ven na moje nujno potrebno jutranje branje, ker sem s tem premikom vse zbudila …