In kaj smo avgusta ŽE prebrali
Anna Davis: Večerja
Razmeroma zguljena tema večerje, med katero z akterjev polagoma “padajo maske”, kar niti ne bi bil problem, če ne bi bila obdelana … o, joj. Še ena knjiga, ki sem ji dala slovo že krepko pred koncem.
(Iz zbirke Beri globalno, ki je prinesla npr. razvpiti Ruski disko ali čudaško, meni že kar simpatično Matildo.)
Jani Kovačič: poklic: mladost
Knjiga(oznaka je postpank spevoigra ali nekaj takega) opisuje punk bend, njihove priprave na prvi velik koncert in razpad. Nekakšen pogled na tisti čas z današnjega vidika.
Že dolgo sem pričakoval, da se bo kdo lotil te zanimive tematike. Avtor je vsekakor poklican, saj je bil v tistem času “in medias res”.
Vtis: zanimiva zasnova,lok zgodbe, zanimive (jani) kovačičevske medmisli. A groza, jezik! Nekakšen sleng, ki pa, vsaj po mojem votlem spominu, nikakor ne pričara duha časa, niti približno se takrat ni tako govorilo. In s tem knjiga izgubi precej avtentičnosti.
Končno sem prijela v roke Osmega poverjenika. Kljub vsem hvalam tu gor me je tisti kratki povzetek vsebine na moč (uspešno) odbijal kar kakšno leto dni. Kako sem se krohotala, ko sem na koncu brala točno o tem “fenomenu” v spremni besedi… Ker je bilo o knjigi napisanega že veliko, se lahko vsem pohvalam samo pridružim. Že dolgo nisem prebrala kaj tako dobrega. Ma, nuora hnjiga :-).
Kar nekaj se jih je nabralo.
Prva je bila Jonathan Franzen: The Discomfort Zone. Med furijastim predpočitniškim nakupovanjem čtiva sem spregledal napis “A Personal History” (in privlekel domov Andreo Lee namesto Andreo Levy). Franzen se na povsem užiten način spopade s svojim odraščanjem in travmami. Zelo berljivo in na trenutke celo ganljivo. Stari samovšečni Eco s svojim črevastim Skrivnostim plamenom bi se lahko od Franzena kaj naučil.
Potem je prišla najboljša, Stef Penney: The Tenderness of Wolves. Ostuden naslov, dogajanje postavljeno v vukojebino v Kanadi leta 1867, povsem neznana avtorica – skratka, vse narobe. Ampak ker je zadeva dobila nagrado Costa (kar je bil do vključno leta 2005 Whitbread), sem se je vseeno lotil. Kar me je v bistvu najbolj presunilo, je, da so nekje na svetu ljudje, ki mirno sedejo za računalnik in kot prvenec napišejo roman, ki ima popolno strukturo, suvereno prepletanje zgodb, menjavanje prvoosebnega pripovedovalca s pogledom od strani, neopazne cliffhangerje, izjemno razdelane karakterje in povsem nesolzav konec. In še in še.
Zgodba se začne sto na uro: truplo v koči, ženski izgine sin, pojavijo se preiskovalci in ženska se poda na zimsko potovanje po sinovih sledeh. Izbruhne prava mehiška telenovela, pri čemer je “mehiškost” skoraj edina stvar, ki jo lahko romanu – morda – očitam.
Stef Penney je velika avtorica in želim si še kakšen roman, in to hitro.
Woodrellov Winter’s Bone je prišel kot popolno razočaranje; od manj kot dvesto strani sem jih uspel prežvečiti kakšno polovico, in kljub svetlim platem sem knjigo v velikem loku zalučal proč.
Zadnja je Murakamijev Kafka na obali. Dobro zastavljena zgodba o petnajstletnem smrkavcu, ki pobegne od svojega mističnega očeta, starem čudaku, ki se pogovarja z mačkami, in skrivnostnem dogodku pred koncem druge svetovne vojne. Vse skupaj se žal kaj hitro spridi; Murakami zapade v cenena ultrafilozofiranja skozi usta smrkavca, kar je morda sprejemljivo za kakšno srednješolsko čtivo, pa v nekakšne stokrat videne “čudeže” in naredi-si-sam-mistiko. Desetine strani se berejo kot zapisnik četrtne skupnosti o preventivi v cestnem prometu, potem se spet pobere, pa spet pade nazaj. Moteče, če ne že kaj več, ampak se da prebrati. Zelo povprečno.
@Toro: glede The Discomfort zone: ne boš verjel, pri meni doma v prostoru, kamor gre še cesar peš, na bralni polički prav zdaj kraljuje ta knjiga. Seveda jo iz razumljivih razlogov berem že celo večnost, vendar sem dovolj daleč, da lahko o njej napišem nekaj besed.
No, knjiga mi ni sedla tako zelo kot tebi, čeprav po drugi strani ne znam s prstom pokazati na “tisto” nekaj, kar bi me zares motilo.
Gre za mestoma že kar mikroskopski oris življenja ameriškega spodnjega srednjega razreda v 60. in 70. letih – in ta plast knjige se mi zdi fantastična. Tudi fantovo doživljanje je spretno opisano, najbrž je v njej kar precej dejansko resničnih prvin, kar knjigi podeli veliko prepričljivost in vtis iskrenosti.
Se mi pa zdi, da so različne epizode nekako neuravnovešene – ene zasedajo preveč prostora in se zdijo pretirano podrobne. Tako me je nekajkrat imelo, da bi preskočila kakšno stran, no, tega potem le nisem naredila. Navsezadnje sem morala avtorju svojih priljubljenih Popravkov le izkazati nekaj spoštovanja. 😉
Takšen je moj vtis. Zdi se mi, kot bi se knjiga ves čas malo nagibala in gugala, če ti to sploh kaj pove.
Sicer pa delo ponuja prijetno, “počasno” branje in dober vpogled v nek čas, ki ga že zdavnaj ni več.
V zadnjem času nisem imela pretirane sreče z izborom knjig.
Najprej sem po 50 straneh opustila Genazina: Dežnik za ta dan. Knjiga je dobra, le da ne ustreza mojim trenutnim bralskim potrebam. Jo torej zagotovo vzamem v roke kdaj kasneje.
Že zelo hitro me je pa odbil Pasolinijev Izrek. Enostavno ni šlo.
Sedaj pa berem Aleša Čara: Made in Slovenia. Čar enostavno zna pisati, je berljiv, je zabaven, skratka ni me še razočaral. Me pa nekaj ves čas moti in mi najbolj ne sede. Se mi zdi, da so to tisti sodobni direktni dodatki, ki bodo čez čas nujno potrebovali opombe ali pa bo Čar izgubil čar, ki ga je s sodobnostjo hotel pridati knjigi. Kaj pa ve, morda sem pa le sitna 😉
@Katja10: Se povsem podpišem pod tvoje mnenje. Malo me bega le, ko praviš, da “najbrž je v njej kar precej dejansko resničnih prvin”. The Discomfort Zone je Franzenovo avtobiografsko delo, kajne? Načeloma bi morala vsaka beseda biti dokazljivo suho zlato.
Mimogrede, katerega Franzena bomo brali naslednjega?
>Načeloma bi morala vsaka beseda biti dokazljivo suho zlato …
Načeloma že, načeloma, ampak nekako ne morem povsem verjeti v “avtobiografskost” avtobiografij … vsaj v zdajšnjem času ne …
Za morje imam pripravljena Strong motion in The Twenty-seventh city. Ali ju bom tudi prebrala, pa res ne vem. Imasta močno konkurenco v dveh (morda celo treh) DeLillih, če drugih knjig, ki jih bom tovorila s seboj in za katere še nisem prepričana, katere so, niti ne omenjam.
@Toro: Aja, še tole, moj zanesljiv bralski vir je nekaj potarnal, da ostale knjige ne dosegajo Popravkov. Po svoje mu rada verjamem, kupa tako dobrih knjig najbrž ne bi bilo ravno stvarno pričakovati. 😉
V enakem smislu me zanima tudi DeLillo: Beli šum je mojstrovina, brez dvoma, tudi Undeworld sploh ni slab, ampak prvi že ne sega do kolen. Najbrž ni pametno začeti z avtorjevo najboljšo knjigo. 😉
Pravkar končala Čara. Ni kaj, tip je mojster in pri meni vedno zaigra na struno ugajanja. Ha, ha, zdaj že skoraj zvenim kot fenica njegove literature 🙂
Me je pa blazno zmotilo (ne?)delo lektorjev in v kar nekaj primerih uporaba tožilnika, kjer bi moral biti rodilnik. Pri tem me vselej zapeče uho. Pa tudi tipkarskih je preveč za tak obseg knjige …
Sedaj se pa po nasvetu Lainščka iz Bukle in precejšnjega števila pozitivnih omemb tukaj na forumu lotevam Lepotice s pomarančami. Po Lainščku obeta eno najlepših ljubezenskih zgodb … bomo videli …
Zadnje čase so pri Beletrini tozadevno preveč popustili. Ko že omenjaš tipkarske: v kolofonu sta vedno imenovana kar dva korektorja, kar je za naše razmere čudež, ampak da bi kaj prida zalegla, pa ni možno reči. Vsekakor ne uporabljata niti BesAne, ki bi namesto njiju odkrila marsikatero zatipkano, čeravno ne vseh.
Trgovinica pri srečni roki
Devet življenj Louisa Draxa
McEwan: Sobota
Pijevo življenje
Modrost starega učitelja
Tito amor mijo
Melling, O. R.: Keltske vilinske. #Knj. #1, Lovčeva luna
Melling, O. R.: Keltske vilinske. #Knj. #2, Kralj poletja
Melling, O. R.: Keltske vilinske. #Knj. #3, Hči Prinašalke luči
Harry Potter 7
Jp, že bila na dopustu 🙂
@Kitty: kakšna se ti je zdela Sobota? Jaz sem bila kar malo razočarana. Pzp. je moje mnenje sijajno izrazil Robert Perišić v zadnjem Globusu, reviji, ki posveča književnosti celo Perišićevo stran.
Mimogrede v Globusu se kar pogosto primeri, da na več straneh predstavljajo književnike ali celo književne teoretike! (?!) Kaj takega se pri nas v “navadni” reviji ne bi moglo primeriti. (Raje pišejo o 10 zapovedih za sijajen seks ali kaj podobnega …) Tako so v zadnji, poletno obarvani številki predstavili “nora leta” opaznih hrvaških pisateljev. :-))
@Enka: mah, naslednji teden grem (ČE!!!), ampak sem vznemirjena kot kak smrkavček, ker pri naju dopust dolgo ni bil vsakoleten dogodek – in še zdaj trepetava kot bilki v vetru, da bi se vendarle uresničil …
@Katja10: ma, ne vem, kr neki. Sem kar po pol strani preskakovala. Ni glih zame.
Vse druge so mi bile dosti dosti bolj všeč.
Pa pozabila sem napisat še Zbogom dekleta od Pattersona, ki si je nisem upala brat ob večerih, da me ne bi more tlačile.
In Kambizovo uganko sem tudi prebrala, ta je bila pa čisto po mojem okusu. Na, kakšen nepopoln seznam sem poslala 🙂
Bye, Kitty