@Toro: Da bo zdaj jasno …

Moja prva knjiga, ki sem jo dokončala v avgustu je Astrahan Dragana Velikića. Pojma nimam, na katerega od srbskih pisateljev me ves nenehno spominja njegovo pisanje. Za moj okus nekoliko preveč čustveno.

Aha, imamo že tri teme, če prav vidim … Bom počakal, da vidim, katera bo zmagala :-)))))))

Sončni žarek.
sayonara.

Najdeno v Tokiu. Zbirka kratke japonske proze, sem jo prebrala po priporočilu na tem forumu:) Dejstvo, da so zgodbe prevedli neposredno iz japonščine v slovenščino, je nam naredilo močan vtis. Tudi večina zgodb v knjigi mi je bila prijetno branje. Že dolgo sem si želela izvedeti kaj več o življenju in mišljenju sodobnih Japoncev.

Ravnokar prebrala Ljubezen traja tri leta in po začetnem dokaj perspektivnem lahkotnem pisanju je konec popolnoma zvodenel v puhlo patetiko izpod moškega peresa … Kakšne domislice vmes so zanimive in poživijo pripoved (seveda ne njegove avtorske).

Katera bo naslednja, pa še ne vem 🙂

Včeraj brala do pol enih zjutraj, in nisem več zdržala, da bi prebrala še zadnjih 20 strani Pod marmornim nebom. Je pa knjigca fajna. Po dolgem času končno spet ena, ki te potegne. Mogoče tudi zato, ker me čaka Šopolina in njena sestra. Upam, da bo zakej ;-))

Končujem A Spot of Bother Marka Haddona. Po Skrivnostnem primeru sem upal na vrhunsko nadaljevanje, a sedaj lahko že uradno izjavim: Haddon je zgolj povprečen pisateljček. A Spot of Bother goni zgodbo družine s svojimi težavami in težavicami: mati, ki na stara leta skače čez plot, oče, ki koraka v depresijo in se ukvarja s svojim »rakom«, hčerka, ki drvi v drugi zakon, in gejevski sin, ki se razide z ljubimcem. Občasno svež humor, konsistentna zgodba, a vseeno samo malce boljša plaža. Primerno za na morje, če bo dež sploh še kdaj ponehal.

@Aja: joj, joj … Pred časom sem ravno tule razgrinjala svoje muke ob tej knjigi. 😉

Sicer pa sem prebrala Kdo je ubil Palomina Molera (Mario Vargas Llosa). Ne zdi se mi na ravni Pogovora v katedrali. Resda je knjiga tudi žanrovsko drugačna, a vendar: če ne bi ves čas gledala v znamenito ime na ovitku, bi jo najbrž strožje ocenila. 😉

Še drobna posebnost: knjiga se začne in konča s “Tristo kosmatih!” :-)))

Katja, to je pa skorajda prenos misli, jaz sem se namreč lotila Pogovora v katedrali :-)) Da si popravim okus ;-))

Obupala nad Kožo iz bombaža. Odlična, izvirna ideja, ki pa je slabo izkoriščena. In zelo lep jezik, ki pa je (pre)večkrat sam sebi namen.

Možgane luftam na Inšpektorju Morsu, potem pa me čakata Prebiranje Lolite v Teheranu (se ne spomnim avtorice iz glave) in Sestra (J. Topol). Zlasti slednje se zelo veselim.

Ravno zdaj prebiram Skrivno življenje živali.Kdor ima rad živali jo bo bral zato,ker jih ima rad.ostalim,pa bodo postale ljubše,ali pa vsaj zanimivejše.

Ker Popravki niso ravno za prenašanje naokoli po dopustniških destinacijah, spet počivajo na polici… Prebrana pa je bila kar obilna Interpretacija umora (Jed Rubenfeld). Zanimivo branje, v katerem se prepleta zgodba o umoru z bolj ali manj mrtvimi trupli v New Yorku leta 1909 (avtor natrese kar nekaj drobcev o družabnem življenju ameriške smetane, o splošnih življenjskih razmerah in arhitektonskih podvigih z začetka 20. stoletja) s Freudovim edinim obiskom ZDA (podarek je na Ojdipovem kompleksu, odnosu Freuda in Junga, interpretaciji Hamletovega “Biti ali ne biti”). Zgodbi povezuje ameriški zdravnik, navdušen nad Freudovimi idejami, ki je seveda izmišljen lik. Avtor je diplomiral iz Freuda in študiral Shakespeara, tako da so zadeve dovolj verodostojne. Na koncu je tudi dodatek, kjer razloži, kaj je resnično (a včasih ne ravno časovno pravilno umeščeno v pozno poletje 1909) in kaj je izmišljeno. Ker vem, da tole obeta marsikaj, moram pripisat, da je knjiga vendarle bolj lahkotne sorte, tako da jo toplo priporočam za na plažo, jeseni pa jo utegne kdo tudi odložiti :-).

Andrej Blatnik: Plamenice in solze. Ker mi je žanr “veliki brat” daleč, pzp. teh knjig ne maram, je velik uspeh, da sem delo prebrala brez težav – in do konca. Mestoma se mi je zdela zelo dobra, mestoma me ni prepričala. Sicer pa prijetno branje.

Evald Flisar: Mogoče nikoli
Glavni junak bi bil lahko po letih, svetovljanstvu, eksotiki, itd avtor sam, ki podčrtuje eno od svojih vmesnih življenjskih bilanc skozi oči osebe, ki še ni odtragala vseh sadežev “z drevesa spoznanja” oz. kakšno bi akj bilo življenje , če bi se združila energija mladih let z izkušnjami zrelih let brez vmesnih bolečin….

Zanimiva uporaba jezika skozi oči “zapisovalke”.
Priporočam, jaz rabila tri večere, mestoma res hipnotični deli.
lp

Lily Prior: La Cucina… malo me je zmotilo, da se konča tako nepovezano, določeni konci zgodbe ostanejo v zraku

Hollingurst: Linija lepote stil pisanja je zanimiv, ker ti pisatelj določene bistvene stvari navrže mimogrede, da jih še zgrešiš, če hlastaš po knjigi, kot jaz

Philip Roth: Everyman.
Kot da je mojster zapadel v depresijo … Vseeno fajn knjiga.

Zbirka kratkih zgodb Michaela Redhilla Fidelity: nekaj odličnih štorij in nekaj takšnih, ki niso nič posebnega.

In naposled dokončala zbirko kratkih zgodb Veliki šoping Anteja Tomića, za moj okus vsekakor znatno boljše delo od večine njegovih ostalih knjig.

Prebrala MOSAR, OPERACIJA EICHMAN, zLOGLASNI STASI.
Zelo priporočam, če vas zanima te vrste literatura.

Zdaj berem Gejšo- to je pa bolj lahkotno branje.

Pardon, prebrala MOSAD (ne Mosar)

no, Operacija Eichmann tudi mene čaka – in se je kar veselim, upam, da ne zaman,
tisti Zloglasni stasi pa se mi je zdel krneki, sem bil zelo razočaran, samo neko nakladanje in čvekanje brez repa in glave.
ne vem, morda sem razvajen glede poljudno zgodovinskega čtiva, mi je Gilles Perrault s svojim genialnim Rdečim orkestrom preveč dvignil kriterije.

aja, da se držim teme: že prebral avgusta: Iana rankina vozli in križi, prva knjiga o naredniku Rebusu. no ja.

pILGRIM, prosim povej kaj opisuje Rdeči orkester

Jaz imam pravkar naročeno knjigo Hitlerjev papež – upam, da je kaj vredna, da ni denar stran vržen.

Rdeči orkester, francoskega zgodovinarja Gillesa Perraulta je v izjemno berljivem stilu napisana podrobna zgodovina vzpona, delovanja in žalostnega zatona sovjetske vohunske organizacije – Rdečega orkestra, ki je deloval v Evropi v času pred in med drugo svetovno vojno. Zaradi njih je hitler priznaval, da jih rusi prekašajo v eni sami zadevi, v špijonaži.
Bere se kot napet roman, obenem pa je poglobljena strokovna razprava. Iskreno priporočam.

Vsem, ki vas zanima zadeva z Eichmannom, toplo priporočam Eichmann v Jeruzalemu (Hannah Arendt), ki je pravkar izšla. Govori o njegovem sodnem procesu, vmes pa dobro oriše njegovo osebnost in izvajanje dokončne rešitve v različnih evropskih državah. Bere se kot roman, hkrati pa ponudi ogromno podatkov.