In kaj beremo maja?
Pred dnevi sem končala Visoško kroniko. Prvič sem jo brala nekaj let nazaj,pa se mi je zdel primeren čas, da s ponovnim branjem malo obnovim zgodbo. Moram pa reči, da mi je bila v mlajših letih nekoliko bolj všeč “romantična” zgodba o Juriju, ki iz vode reši ubogo Agato. Se mi zdi, da se je s časom moj bralski občutek izostril in sem v knjigi opazila povsem druge stvari kot pred leti. Zato mislim, da je dobro, da knjige, ki se nam zdijo opazne, preberemo večkrat, v določenih časovnih presledkih.
Zdaj sem preklopila na povsem drugačen stil. Berem Zajčje leto finskega avtorja Arta Paasilinne. Zgodba o posamezniku, ki se naenkrat začne zavedati, da je življenje okrog njega lažno, prazno. Sicer podobno tematiko ponujajo nekateri holivudski filmi, je pa knjiga zelo dobro in tekoče napisana. Bom vsekakor prebrala do konca.
Nov roman Nejca Gazvode z naslovom Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Knjiga me je posrkala vase in mislim, da je z njo Nejc končno dokazal, da nanj lahko računamo, da nam bo postregel še s kakšnim literarnim priboljškom.
O sami zgodbi ne bi preveč, da komu ne bi komu pokvaril bralnega užitka, naj navržem le, da v njej spremljamo skupino mladostnikov, ki zna brati misli in ima še druge nadnaravne sposobnosti, kar piscu da priložnost za poigravanje s pripovednim načinom in to tudi lepo izkoristi. Kaj več, ko jo dokončam, sem se pa že nekajkrat zalotil, da se ob branju glasno smejim.
Nedeljo mi je polepšal Iztok Geister s svojimi Pospalimi poželenji, hvala za priporočilo, Pilgrim.
Lotevam se morbidnih zgodb Na pol prisoten, po prvih dveh ne čutim nobenega navdušenja, a naslovno zgodbo bom že še prebrala in videla, ali bo še kakšna sledila. Zakaj smo včasih taki mazohisti in ne odlagamo knjig mi ne bo nikoli jasno. Začela sem tudi s Kratko zgodovino traktorjev v ukrajinščini in se lepo bere, le ne vidim, da bi bila napisana šaljivo, kot pravi besedilo na platnici.
Gebirtig Roberta Schindla mi je bil fajn: rahlo klavstrofobično vzdušje, značilno za avstrijsko književnost – ali pa le jaz vedno znova naletim na takšna dela. Glavna tema: Judje v sodobni Avstriji in nekaj malega med 2. svetovno vojno. Neodložljivo.
(Dokončno sem izvedela, kaj pomeni beseda “klamati” press)
Najprej: prav vesela, da ste se po sončnem koncu tedna vrnili. Ker med vikendi še največ delam, sem bila na Moljih kar malo osamljena …
*
Gebirtig Roberta Schindla mi je bil všeč: spet rahlo klavstrofobično vzdušje, tako značilno za sodobno avstrijsko književnost – ali pa le jaz vedno znova naletim na takšna dela. Glavna tema: Judje v sodobni Avstriji in nekaj malega med 2. svetovno vojno. Dobro napisano in neodložljivo.
(Prevajalec dosegel, da sem dokončno izvedela, kaj pomeni beseda “klamati” press)
In ker sem že bila pri nemško govorečem prostoru, sem nadaljevala z Gospodom Lehmannom Svena Regenerja, ki mi gre tudi kar hitro od rok.
Končal Fanteja (The Brotherhood of the Grape). Proti pričakovanjem roman z zloglasnim poetično-romantičnim stilom Bukowskega nima niti blage zveze, razen morda ene ali dveh eskapad. Všeč mi je bila Fantejeva odločnost v zasnovi zgodbe od začetka do konca. Očitno je on en tak navaden poba, ki zna z jasnimi besedami povedati, kar je o petdesetletniku, ki se sreča s težavami svojih ločujočih se staršev in svojim odnosom z očetom, pač treba povedati.
Zna biti, da bo kakšen Fante še končal na moji knjižni polici, a ni nujno.
Začenjam Joseja Saramaga: The Double. Me prav zanima, Esej o slepoti me je navdušil, Evangelij pa pustil hladnega.
Tokrat dokončujem (recimo) nekaj lahkotnejšega:
-Nicole Müller: Kajti to je tisto strašno pri ljubezni
-Ildiko von Kürthy: Nočna tarifa
Naslednji bosta pa dve srbski in sicer kar lepo v originalu, da se malo naučim jezika:
-Zoran Živković: Most
– Željko Obrenović & Aleksandar Ilić: Srpski psiho
Te dni sem ju kupila v BG, prodajalka mi je rekla, naj se pripravim na izjemno brutalnost “Srpskega psiha”, da je še bolj grozna od Ameriškega… Ne vem, bomo videli, če bom zdržala…