Pozabila napisati glavno: Zuzano Brabcovo sem kljub odličnim obetom odložila. Preprosto nisem mogla več.

Neizmerno me dolgočasi, kadar se junak brez konca in kraja ukvarja sam s sabo. S tem načeloma ni nič narobe, ko pa me pisanje začne spominjati na depresivnega znanca, ki pričakuje, da ga boš ure in ure poslušal, kaj ure, mesece in mesece – spotoma pa še rešil vse njegove probleme, za katere sam ne bi niti s prstom mignil, no, takrat me veselje do branja v celoti mine.

Potolažila sem se s solidnim Christkindom Borisa Dežulovića.

Zdaj sem zagrizla v Human Stain Philipa Rotha. Roth je še vedno natanko takšen kot vedno: (za zdaj) zabaven, strupen, ironičen ipd. Neverjetno mladostno pisanje, nabito, duhovito, a tudi s fenomenalnim slogom. In ves čas se zdi, kot bi imel povedati še za več knjig. Ko sem si ogledala nekaj strani izvirnika, se mi je preprosto zdelo “nespodobno” brati prevod, pa čeprav me je zelo zanimalo, kako se bo knjige lotil prevajalec. Vzporednega branja pa ne maram; lahko je zanimivo in poučno, ampak kaj, ko izniči velik del bralskega užitka.

winkler: Nekoč tako daleč
Kronika koroške vasi. Seciranje alpsko-katoliške patologije. Za vse, ki se sprašujejo, zakaj je Celovec kljub urejenosti tako nekako zlovešč. Pa v romanu nastopa kot oddaljena metropola. Nekakšna literarna Via mala, če se spominjate filma. Alpsko podeželje nista le Heidi in Kekec.
Ljubitelji Bernharda bodo vzljubili tudi Winklerja. V avstrijskih domoljubnih krogih bojda proglašen kot gnilo jajce v gnezdu domovine.

Grizljam skozi Zadie Smith: The Autograph Man. Zaenkrat se mi zdi, da sem šel že tretjič na led (White Teeth sem prebral v deliriju in s skrajnimi močmi, On Beauty pa opustil na tretjini), ampak kaj ko je izbira v Konzorciju in Vale-Novaku tako obupna … Zgodba sicer teče o židovsko-kitajskem zbiratelju avtogramov; pravim “zgodba”, čeprav se do dvestote strani se ne zgodi skoraj nič, pa tudi liki se ne razvijejo tako, da bi jih človek vzljubil. Pozitivna plat je humor, ki se pojavlja dokaj redno, to je pa tudi vse, kar se mi zdi na romanu dobrega.

Tudi mene je The Autograph Man razočaral. White Teeth mi je bila všeč, On Beauty me pa še čaka, pa jo kar odlagam, še sama en vem, zakaj …

No, še ta udarec … Sem upal, da bo kdo rekel, da se splača vztrajati. :-))))

Ne, ne … neprebrana me čaka, nisem se je niti lotila … 😉

Vrgla sem se na Minette Walters-Nagobčnik za jezikavko,sledijo še ostale…..
lp geri

Pozabljeno: aprila sem na vse kriplje hvalil začetek Greerjevo The Confessions of Max Tivoli. Romanček se kaj kmalu malce spridi, tako da ni nič izjemnega, razen ideje same (življenje vzvratno) in solidnega pisanja.

Po še enem fiasku z Zadie Smith se tolažim s Tišinami Karle Suárez. Prvih petdeset strani je očarljivih, ne morem pa se znebiti vtisa, da se se besedilo – morda zaradi prevoda, kaj vem, špansko ne znam – malce zatika.

Hkrati z Rothom obdelujem McEwanovo Soboto, vendar se ne zmorem znebiti vtisa, da prve knjige tega znameniteža, ki je prišla v moje roke, ne bom dokončala. Karakterizacija se mi zdi malo uboga. Ampak ker je tako znan, priljubljen in oh in sploh, mu dam še nekaj strani možnosti …

No, pa ne morem več trditi, da me nobena knjiga ne nasmeje. Potrebovala sem le dobro bosansko knjigo :-)))
Z velikim užitkom in na dah sem prebrala pisemski roman Nenada Veličkovića: Sahib: impresije iz depresije in se precej nasmejala.

Sedaj me čaka njegova resnejša knjiga Gostači, ki naj bi po prebranih mnenjih prinašala vrhunsko, ironično, nepatetično pisanje o vojni.

Michel Houellebecq: Razširitev področja boja

Tony Parsons: Družina je zakon

in malo za splošno izobrazbo… Hrana, Zdravilo za dušo in telo (Edgson in Marber) – ena od tistih knjig, ki jih enostavno moraš imeti doma :)))

Strastna zapravljivka in njena sestra-Sophie Kinsella.Res hudo luštna reč za prijetne tople dni. LpC

Žal sem po odličnem prevodu Sahiba totalno razočarana nad Gostači istega avtorja, predvsem po zaslugi katastrofalnega prevoda. Enostavno ne morem prebrati do konca in se bom raje dokopala do originala.

Že na samem začetku zelo zmotijo citati iz recenzij in kritik, ki so iz vseh jezikov prevedeni v slovenščino, razen iz jugoslovanskih jezikov, ki so kar v originalu ???
V knjigi je cel kup neprevedenih izrazov: nezamisljive …, celi kupi direktnih prevodov (Imela ti je ona …), banalnih kiksov: za katerega mi do moje enaindvajsete ni treba vedeti – kot da je leto v slovenščini ženskega spola …, do takšnih strani, kjer več ne veš ali bereš slovenski ali srb/cro/boš tekst in nazadnje še nepravilna raba – oziroma neraba rodilnika

Skratka, škoda za škodo, ki je povzročena tako dobremu avtorju. In škoda, ker imam o prevajalki sicer zelo dobro mnenje.

@Aja: Tole mnenje lahko mirno pripneš še med “slabe prevode” …

Dokončala sem McEwanovo Soboto in bila strašno razočarana. Neprepričljivo.

Jaz v maju berem naslednje:

Objektno in strukturirano programiranje v C++
Fizika za biologe
Biokemija z osnovami mikrobiologije in molekularne genetike.

Ja, junija imam te tri izpite. Potem pa študijske knjige v kot in JUPIII! kakšno leposlovje v roke vzet! 🙂

Ravno sem končala Farmakologijo,začenjam z Genetiko in molekularno biologijo.Lp

Končal Karlo Suárez: Tišine. Lepo napisano, a brez pravega čara, ki bi vlekel k branju. Pripovedovalkin jezik je tako izčiščen in preprost, da je na trenutke že moteče, sam lik pa je težko vzljubiti. Verjamem pa, da zna biti roman všeč komu, ki je v pravem razpoloženju. Jaz najbrž nisem bil.

Pretresla me je spremna beseda. “… apokaliptičen, fragmentiran, kaotičen pomen … ter skeptično-cinično-kritična perspektiva; poudarjanje konotativnega značaja pripovedi: prevlada namigovanja, eliptičnega in podobnih rekurzov; zlitje pričevalnega in fiktivnega diskurza …” In moj najljubši: “Ambivalenca med stvarnim pomenom in dvoumnostjo.” Ah, ah, ah.

Sedaj pa ekstravaganca, uplenjena v moji trenutno najljubši čudaški knjigarnici v Ljubljani – John Fante, The Brotherhood of the Grape iz leta 1977. Nikoli slišal zanj, a stari, ljubki, verni in čistunski Charles Bukowski je bil sposoben izjaviti nekaj v smislu “Fante was my god”.

Pozna kdo?

Tudi jaz nikoli slišala. In me je kar malo sram, ko se nekaj hvalim, da sem na tekočem s sodobno angleško/ameriško produkcijo, potem pa dobro pomislim in ugotovim, da pravzaprav ne poznam ničesar starejšega od deset let. Poročaj.

Berem pa Greenawayevo Zlato, počasno, a neodložljivo.

@Oja: Ja, tu nekje sva, tja do leta 1990 še nekaj vem, vse prej je zame pretežno megla.

@Toro: Po takšni poti – ko tebi ljubi pisatelj izjavi, kdo je zanj najmanj Bog – odkrila odbitega Kinkyja Friedmana. Za ljubitelje mačk, cigar in viskija. Kateri pisatelj ga kuje v nebesa, je utonilo v pozabo.
Tistega Fanteja pa tudi ne poznam. Poročaj.

Dokončala Human Stain/Človeški madež Philipa Rotha. Če odštejem občasno pretirano gostobesednost, je gospodu treba priznati, da leta niso prav nič okrnila njegove pisateljske kondicije, zaloge svojega gradiva pa tudi še ni izčrpal.

Edina težava je torej mestoma pretirana čvekavost. Te dele bi človek zlahka izpustil, ampak kaj, ko se tudi v njih vedno skriva kaj zanimivega: bleščeč slog ali pa nenadna iskriva misel, vredna branja.

Sicer pa se že dajem z Gebirtigom Roberta Schindla.

Končala Moderndorferjevo Odprla sem oči in šla k oknu in tudi ostala razočarana.
Konec je brezvezno holivudski, motilo pa me je tudi tisto nenehno naštevanje prestižnih blagovnih znamk (oblekla sem si Versacejeve kopalke, pograbila Fendijevo brisačo …). Vem, vem, s tem je hotel nekaj povedat, a mislim, da bi se dalo tudi brez tega.
Tudi pri Milekovi me je to v romanu Če grozno grozno jezilo, da ne rečem odbijalo.

Včeraj in danes pa se nisem mogla odtrgati od Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa. Mestoma so mi šle kar kocine pokonci. Haddon me je začaral. In zdaj moram spet pogledati film Rain man. Sram me je, a doslej o avtizmu nisem vedela veliko, čeprav se zadnje čase kar precej piše o tem.