Pravkar sem prebrala Služkinje. Dobro branje,se je splačalo “stati v vrsti” dva meseca v knjižnici. Govori o črnskih služkinjah v 60. letih in odnosih med njimi in “belimi gospemi”.

najbbrž si dva meeca stala v vrsti zanjo ker je zdaj film v kinu posnet po tej knjigi. jaz ne bom stala v vrsti zanjo, jo bom raje kupila pri bukli, cena je cca 35 eur. film sem pa tudi že pogledala.

S: Monk Kidd: Skrivno življenje čebel
Luštna, veliko žalosti, ampak tudi optimizma. Všeč mi je, kako je avtorica izrisala glavno akterko, šarf in vseeno krhko deklico, ki se je morala spopast z marsičem in je na momente delovala, kot da je že odrasla, ampak v drugih trenutkih pa spet kot najstnica, kar pač je. Težek čas odraščanja in še v takem okolju s tako izkušnjo. Malo me je zmotil edino konec, prav na hitro odreže, kot da se avtorici ne bi dalo več pisat. No, saj je res, da je zgodbo razrešila in s tempripeljala do konca, čeprav bi bilo pa zanimivo prebrat, kaj bi se lahko dogajalo naprej (ostane pri Avgusti, kaj je z Zachom itd.).
Pa film z Dakoto Fanning, Alicio Keys in Queen Latifah me čaka, fajn.

Penelope Lively: Family Album

Penelope Lively berem poredko – navadno si jo namenim za nagrado. Velika mojstrica malih tem, sposobna pretanjenega (bi rekla A. Z. Simoniti), nesentimentalnega pisanja o temah, ki bi druge avtorje pognale v solzojemalske akcije.

Take pisateljice pravzaprav ne potrebujejo zapletenih plotov – dovolj sta ji že številčna familija, v tem primeru s šestimi otrok in tremi odraslimi, ter ena familijarna skrivnost. Mati je bolj matica kot mama, neverjetno spretna v zapiranju oči pred očitnimi dejstvi, da se njena (ne njuna, tj. skupaj s soprogom) “one big happy family”, kot kakršno jo vidi, nad igranjem tega tipa družina ne navdušuje tako zagreto. Pater familias, ki se mu je družina “zgodila” in ima o tem dejstvu svoje mnenje, jo že kmalu odkuri v delovno sobo, pisat razmeroma uspešne knjige, iz nje pa pride le bolj ali manj po sili razmer (tj. ob praznikih + rojstnih dnevih, ki jih pa ne manjka). Otroci se v tem “internatu” znajdejo vsak po svoje, se pa raztepejo po vsem svetu takoj, ko se jim za to ponudi priložnost, svoj odnos do otroštva pa izkazujejo tudi s tem, da ne kažejo nobenega pravega navdušenja nad prokreacijo. In to je približno vse.

Tudi pri postopku se PL ne trudi s kakšno posebno inventivnostjo: družinsko dinamiko nam predstavi šest – zdaj odraslih – otrok, trije odrasli in ena bajta. Inventivnosti pa Livelyjeva niti ne rabi, iz preprostega razloga, ker res zna pisati: samozavestno, precizno, zadržano, ob tem pa vsako svojo knjigo naredi za neodložljivo.

Wilkie Collins: Ženska v belem

Wilkie Collins je bil zelo dober prijatelj Charlesa Dickensa in tole je ena fajn viktorijanska kriminalka.
Toda preden začnete brati več kot 700 strani dolgo delo, je potrebno razčistiti z določeno stvarjo, ki sicer lahko precej pokvari užitek pri branju. Večina žensk, še posebej pa osrednji lik, so namreč predstavljene bolj ali manj le kot lepe igračke najprej svojih očetov, nato pa soprogov, ki niso zmožne racionalnega razmišljanja in odločanja, pred katerimi je potrebno marsikaj zamolčati, da se njihovo duševno zdravje ne poruši, itd., itd. Če vas takšne stvari motijo ali celo užalijo, to ni branje za vas. Če pa lahko greste preko tega in vse skupaj vzamete kot značilnost viktorijanske dobe, je knjiga naravnost odlična.
Moram priznati, da sem kriminalno zgodbo podcenjevala. Že po nekaj poglavjih sem bila namreč prepričana, da vem, kako se bo vse skupaj končalo, pa so me posrečeni preobrati vedno znova presenetili in navdušili.
Pa tudi osebe, ob upoštevanju zgornjih pripomb, so zelo zanimivo orisane in živo predstavljene – vključno z eno od ženskih oseb, grdo na pogled (čeprav sumim, da je grda samo zato ker ima črne lase in nekoliko temnejšo polt), ki sem ter tja izjavi kaj, kar bi bilo všeč tudi feministkam. Ali pa najbolj pokvarjena oseba v knjigi, do katere kar nekajkrat čutiš iskreno simpatijo.

No, tale zapis bi vsekakor lahko objavila tudi pod rubriko Dobre kriminalke.

Aha, se strinjam – čeprav, meni osebno je kar prekratka.)))))

Sedaj pa me čaka Cavazza.

@Hermiona: hvala za info – Collins je eden od KRI klasikov, ki se jih še nisem lotila, na bralniku ga imam pa naloženega, tako da imam zdaj resne razloge, da se ga že enkrat lotim – čeprav si bom morala izbrati kaj krajšega.

Steven D. Levitt, Stephen J. Dubner: Freakonomics: A Rogue Economist Explores the Hidden Side of Everything. Ekonomist si zastavlja zanimiva vprašanja: zakaj nenaden upad kriminalitete, zakaj dilerji živijo z materami, kakšne posledice ima izbira imena pri otroku in podobno. Všeč mi je bilo razmišljanje izven ustaljenih okvirov, ko velikokrat kakšne očitno prave odločitve ali dojemanja zlahka prevetrimo z nekaj ustreznimi podatki, pravim vprašanjem in listom papirja. Kar mi – milo rečeno – ni bilo všeč, pa je prepričanje avtorjev, da imata s svojim deduktivnim razmišljanjem prav samo in edino onadva. Primerno nemara za poljudno knjižno uspešnico, za kaj resnejšega pa nikakor ne.

Priporočam samo zaradi zanimivega koncepta.

Pravkar pogledano. Odličen film, verjamem, da knjiga tudi. Prejšnjo noč pa sem si ogledala še Služkinje (knjigo prebrala pred par meseci) in lahko rečem le, da film odlično parira knjigi in sem ob njem, tako kot ob knjigi, “uživala” (v narekovajih zato, ker ob takih temah ne moreš zares uživati, saj so preveč boleče).

K.

Thomas Bernhard: Stari mojstri ( komedija )

Ko prebereš ene 5 knjig od Bernharda si rečeš, ok, to je to, bolj se skurtzat Avstrijcev ne da. Stari mojstri skoraj prepričajo o nasprotnem..

Pri Bernhardu si nisem na jasnem, ali je zelo sovražil cel svet, ali samo svoj narod, ali pa je imel nasprotno, imel Avstrijo rad in ji je na ciničen način želel, da bi postala boljša. Nikoli ne bomo vedeli, tip že dolgo ne živi več.

Točno tako!

Sicer pa sem pravkar prebrala Čarovo O znosnosti, ki me je po začetnem lovljenju (jaz sem se lovila, da ne bo pomote) z vsemi tistimi sorodstvenimi vezmi kar posrkala vase. Bom še kar nekaj časa razmišljala o njej!

Pravkar odložila Room. Sem jo brala v angleščini, ker v naši knjižnici še nimajo prevoda. In sem jo prebrala na mah, čeprav nisem bila do sedaj najbolj vešča branja v angleščini. Tako, da opogumljam vse tiste, ki si mogoče ne upate brati v angleščini, da lahko začnete s to knjigo. Zelo dobro napisano. Imam dvojno zadovoljstvo: prebrala sem dobro knjigo + vadila mojo, do sedaj nekoliko na stranski tir postavljeno, angleščino.

Aleš Čar: O znosnosti

Čar me je navdušil. Razorožil. Še sreča, da se nisem takoj spomnila, da sem njegov Pasji tango pred leti odložila nekje na pol, ker se verjetno O znosnosti ne bi lotila. Kar pa bi bila nepopravljiva škoda! Tako kot bralka sem se tudi jaz na začetku precej lovila s temle (meni sicer do konca rahlo tečnim) načinom poimenovanja vseh oseb v knjigi (Nulta, Prva, Zadnji, Stari Foter,…). Na živce so mi šli tudi začetki poglavij, ki so vsi po vrsti nerazumljivi, saj se poglavje vedno začne nekje na sredini štosa, pa se potem nekje na sredi vrne na začetek. Ampak človek se vsega navadi in vse se lepo poveže, tako kot Čar mojstrsko plete, povezuje in zapleta zgodbo. Noro. Vživeto. Ravno prav razmišljujoče. Ravno prav poznavalsko. Pasjeglavec po slovensko! Le malo bolj na tragično noto obrnjen. Hudo močno priporočam!

S. Gruen – Voda za slone
Simpatičen romanček. Ravno prav ljubezni, čudaškosti in cirkuških zanimivosti, da me je knjiga zelo pritegnila.

Zanimivo: ne folgam pogledat vseh filmov, katerih knjižne predloge preberem 🙂

Vanderbeke, Birgit: Denar ali življenje

Neverjetno simpatičen romančič na 90 straneh, o vrednotah skozi čas, od nekje šestdesetih let pa vse do danes. Prvoosebna izpoved kao naivne, “na roko naštrikane” ženske, ki opisuje, kaj je v življenju pomembno. Saj ne, da izveš kaj, česar nisi sam opazil, a ženska to pove res tako fajn, da je užitek brati.

Marilynne Robinson: Gilead

Gilead je še ena ganljivo žalostna knjiga Marilynne Robinson, v kateri prečastiti John Ames (76let), ki je prepričan, da umira zaradi angine pektoris, piše duhovno oporoko svojemu sinu (7let). Spomini iz preteklosti (na očeta in starega očeta, prvo ženo) se prepletajo z dogodki iz sedanjosti v enkratno mešanico ganljive pripovedi, ki proti koncu izvabi solze v oči. Ames ni idealen – poln je dvomov in napak, a vendar teži k nečem boljšem. Noče soditi, hoče biti pravičen, čeprav mu to vedno ne uspe in je hvaležen za vse, kar mu prinaša življenje – vsekakor za svojo drugo ženo in sina, pa tudi za drobne malenkosti, ki mu jih prinaša vsakdan, npr. sončni vzhod in zahod, nogomet in sendviče z jajcem. Veseli se življenja in boji se umreti. Zanimivo bi mi bilo v realnem življenju poznati človeka kot je John Ames – kot prijatelja, sorodnika ali vsaj kot sogovornika.
No, in seveda je tukaj še zgodba, ki sem jo poznala že iz Home – zgodba o Jacku, ki pa je tu predstavljena z drugega zornega kota – bolj z vidika medrasnih razmerij, še vedno temačne plati tudi sodobne ameriške zgodovine. Tragična zgodba.

Gilead je knjiga, ki je ne bom pozabila. Na takšne bisere med knjigami v življenju ne naletiš prav pogosto. Še posebej pa ne med knjigami sodobniih piscev.

P.S. Seveda je to tudi globoko religiozna knjiga – s precej svetopisemskih odlomkov. A kaj takega je v pripovedi protestantskega duhovnika seveda pričakovati.

Stephen King: Needful things

731-stranski špeh (v angl.) sem pregrizla v dveh tednih. King je tu nekaj srednjega. Seveda ostaja dober v svoji maniri, da ne moreš proč od knjige. Je pa zadeva po svoje podobna Under the dome. Krog (zaprtega) mesteca, v katerem “vsi poznajo vse” in je med njimi na kupe zamer, zavisti itd., kar vse v svoj prid obrne skrivnostni L. Gaunt, ki odpre trgovinico Needful things. Pozor – če greste mimo izložbe, utegnete v njej videti nekaj, čemur se ne boste mogli upreti, ne glede na ceno. Recimo star, ocufan, od moljev razžrt lisičji rep, ki pa bo v vaših očeh nov, košat, bujen, svetlikajoč, za povrh pa prav tak, kot ste ga imeli v tistem času svojega življenja, ki se ga spominjate kot najlepšega. In cena? Cena je smešno nizka. In cena je hudo visoka. Cena ni le vaše in življenje vaših sosedov, temveč tudi vaša duša.
King s tem faustovskim pristopom še enkrat razgrne pred bralca neolepšano resnico: obsedeno potrebo človeka po imeti, imeti, imeti! Podleganje pritlehnim, nizkotnim in zločinskim strastem. Le redki Castleročani so sposobni premagati Gauntov in svoj lastni urok, da dajo bralcu vsaj še kanec upanja v človeštvo.
Kot me je motilo že pri Under the dome, se tudi tu King (preveč) posveča pričkarijam, hudobijam in drugi sramotni bagateli, premalo pa tistemu področju, ki ga v mojih očeh dela tako posebnega: “paranormali”, svetovom v nas in ob nas, ki včasih, kdo ve kako, trčijo in se relativnost razbohoti do srhljivosti. 🙂

K.

Beckett, zbrana dela, kar po vrsti.

Ups, ampak jutri je že februar.

Michael Chabom: Amazing adventures of Kavalier & Klay

Zgodba, postavljena v ZDA med koncem 30. in sredino 50. let 20. stoletja, o dveh judovskih striparjih, ki ustvarjata uspešen strip Escapist po vzoru Supermana … Malo zmedeno, ne prav verjetno, pa vendar vseeno nekako vleče, ima en štimung, Če bi kdo poskusil s Chabonom, pa priporočam Judovski policijski sindikat (zaradi katere sem se tudi lotila tele knjige.

Mojca Kumerdej: Temna snov

Večinoma nekoliko obsežnejše zgodbe z zelo različnimi pripovedovalci in enako različnimi temami, vse na bolj mračni strani, napisane domišljeno, spretno, vlečejo. Bom tvegala z najbrž preuranjeno napovedjo: če ne bo hujših presenečenj, se mi zdi, da Mojca Kumerdej utegne biti naslednja prejemnica fabule.